Prijateljstvo

Zadnje dni veliko premišljujem o tej besedi, še bolj o njenem pomenu.
V življenju smo sem in tja prisiljeni delati koraki, ki so sitni, odveč .. a za prijateljstvo še kako pomembni.
Ko tehtam kakšen korak bom ubrala, se vedno sprašujem ali je prav. Vse v lajfu ni spontano in je treba kako reč tudi prej premisliti .. pretehtati in šele nato ukrepati.
..
V zadnjih dneh stojim ob strani prijateljici, ki se ji podira … se ji je razpadla družina, zaradi nezvestobe partnerja, ki jo je dolgo prenašal in na koncu obupala.
Kje sem jaz v tej zgodbi .. ja res kje??
Pred časom me je prosila, da če bom karkoli vedela o tej kolobociji, videla, da ji povem. In to se je zgodilo. Premišljevala sem kaj naj storim, kakšen naj bo moj korak. Tudi on je bil moj prijatelj, no saj je še .. le videvali se ne bomo več in sčasoma izgubili vse stike. Bil je vedno tu, ko sem ga rabila .. pa vseeno je bila ona tista glavna vez med nami. Torej po premisleku sem ji pač povedala. Nato pa slaba vest in očitki .. sama sebi sem pila kri, ali sem storila prav … kaj bi jaz pričakovala od nje in vsemogoče sem se spraševala … se mučila.
Ona se je po težkem večeru doma po 4 letih muk preselila .. . ostala brez vsega ..
Jaz pa se sprašujem, je bilo prav, da sem ji povedala. Z njim sem izmenjala SMS in mu pojasnila, da sem to storila, ker me je prosila … pravi, da me razume in da ni zamer .. celo govorila sva po telefonu .. zelo zrelo, odraslo .. kjer je on mene tolažil .. v smislu bilo je neizbežno ..
Počutim pa se zelo ušivo .. zelo za .. en drek …
Sranje …
Stojim ji ob strani … kako bo naprej .. bo pokazal čas. Bosta res ostala v tako zrelih odnosih kot sta jih zastavila ali pa bo počilo in se vse sesulo .. tu je še otrok, ki potrebuje tako njo kot njega ..

Kaj si delamo ljudje ... ??