torek, 28. december 2010

Pismu ej ..



Ja res sem tko začela. K mi tamau stop na živc, bi ga lahko stresla s hlač .. pa še s kože ..
Res so prazniki pred vrati, pravzaprav smo že na polovici, pa to ni nobena garancija, da je v hiši mir. Moj, pardon, najin sin je … dislektik. Ker je ta pizdarija lahko velik problem, sem prijala bika za roge in po 2. letih, končno dobila odločbo, da ima določene prilagoditve v šoli .. že tko sedim z njim cele dneve in posledica je, da se je navezal name .. čist preveč. Vse .. res vse, želi delati z menoj. Ok, pa sva ustvarjala iz fimo mase .. kmalu je začel zgubljati živce in to tako hudo, da ga sedaj ne želim met več ob sebi, ko ustvarjam. Sem ga usmerila v risanje … ves navdušen je začel .. ga vodim … skozi umetnost …
Matr, čist sem skrenila … hotela sem govorit o njegovih izpadih in o izpadih, ki jih imata oče in sin. Jaz pa vmes za amortizer ..
Tega več ne zmorem, ne zdržim. Sem zagrozila, da bomo šli narazen .. pol pa sem imela slabo vest .. ampak sem res na robu. Ne znata nehat, jaz pa tega ne morem več poslušat in še zdravo ni. Se sprašujem, kdo je večji otrok, oče ali sin. Tudi oče ne zna popustiti.. oziroma, taktično speljati zadeve in olajšati lajf. Če pomislim, kako bi bilo, če bi še jaz skakala na vsako žogo, ki mi jo vržeta .. že zdavnaj  bi bili vsi pod ključem .. ena jebaaaaaaaa..
No tud mama ima disleksijo, če slučajno najdete kako napake .. klinc ……

ponedeljek, 13. december 2010

Sreča … ali občutek, da si ogoljufan



Čuden naslov .. ja je. Kar nekaj časa sem premišljala kaj naj napišem na začetku .. kaj je tisto, kar zaznamuje to zgodbo …
Naj začnem pred dvema letoma ….
..
Prijatelj se je oglasil pri nas, da popedena naš PC …. In ker z partnerjem skupaj delata, je jasno kmalu padla beseda tudi na skupne projekte .. oziroma želje in tako sem izvedela, da ta prijatelj resno razmišlja .. o velikih korakih, ki jih je sposobno bolj malo ljudi. Prodati svoje imetje in oditi s trebuhom za kruhom, kot so to počeli naši pradedje in dedje, babice in prababice … Sicer ne tako zelo na nož, kot so to počeli oni, temveč z razmislekom, raziskovanjem in seveda z daljšo ekspedicijo v ta oddaljen svet. Mene skeptika sta kmalu utišala z argumenti v slogu; kaj ti še nudi domovina … s kakšnim denarjem boš živela v pokoju, če ga boš sploh dočakala, da ne govorim o zimah, ki nam v LJ ni ljuba …
Skratka, kmalu se mi je to zdela precej sprejemljiva rešitev … seveda, da on odide naprej, tam živi, srečno in uspešno .. uspešno ne po nekih hudih merili, temveč, da človek živi neko dostojno življenje. Samo to …
Dve leti je dečko, ki je tam nekje med 40.-50. letom pripravljal pot. Vzel si je dva meseca časa, za odkrivanje svojega prihodnje raja, navezal stik z konzulatom, preveril nepremične … skratka načrt izdelan do potankosti …dobil celo sponzorja, pri nas v SLO govoril z oblastmi o svojem projektu .. oziroma načrtu … Pripravil neko poslovilno večerjo in krenil na pot ..
Prijatelji so bili navdušeni … človek uresničuje želje .. daleč v svetu, na drugem koncu planeta .. SAM ….
Ko je prišel v tem novem raju do interneta je spisal svoj prvi blog. Bili smo srečni. Še je živ … tam je … sredi raja. Bil je v velikem mesu južne Amerike … smog, revščina .. šok ..
Kmalu je ugotovil, da bo hitro brez denarja, če bo vsakemu prisluhnil …španski jezik, ki ga ne obvlada najbolje, je velika ovira .. vendar si s svojo angleščino in predvsem preprostostjo in iznajdljivostjo pomaga … sledila so pisanja .. veliko navdušenja nad Indianci … in globoko spoštovanje do teh ljudi.
Potem pa .. šok zame in verjetno še za koga … četrto pisanje …me je vrglo na rit. Če je v prejšnjem pisanju opisoval prvi stik z džunglo … (Dons sm meu prvi stik z totalno naravo, (sm biu kr mal ‘zadet’ od tega)) .. prijetno je bilo prebrat tale njegov stavek. Danes pa … besede (Po …….. hodim z zamegljenim pogledom, razfukano duso ….).
Stiska … osamljenost … v sveti bogu za hrbtom …in se sprašujem; kaj je sreča, ko se ti izpolnijo želje … ali ko se zaveš, da si srečen tako kot si … Ali smo ljudje sploh lahko srečni taki kot smo … ali res potrebujemo vedno znova neke izzive …. potrditve …. Vem, da če bi šel na to pot v družbi, bi se vse skupaj sprevrglo v neko divjo avanturo … ki bi bila daleč od tega, kar je bil njen namen. Toda tudi to, kar se dogaja sedaj ni ravno to, kar je pričakoval. Res je, ni se odrekel načrtu (zaenkrat še ne), znašel pa se je na potovanju, ki mu je dalo veliko več, morda preveč. Izkušnjo, ki je ni pričakoval …. Duhovno potovanje …..iskanje … in tam daleč .. je na nek način ugotovil, da je velik del njega ostal doma …. v malomeščanskem močvirju (kot piše v enem komentarju ...) …
Dečko tam daleč, veliko ljudi misli nate, upam, da čutiš  …. da se zavedaš .. Še 1x pišem isto; če ti življenje postreže z limono, si naredi limonado in poskrbi, da bo ravno po tvojem okusu … ti si tisti, ki vlečeš niti .. pesimizem in smog velikih mest pusti za seboj in pojdi naprej v prihodnost …. In predvsem vrni se …

torek, 7. december 2010

Zakaj že .. je vredno??

Zaradi nasmeha mojega sina, zaradi dotika rahle ledene snežinke, ki me nežno pogladi, preden se ob dotiku z mojo vročo kožo spremeni v kapljico, zaradi mivke v crocsih, zaradi vlažnih dlaneh, tik pred poljubom v rosni mladosti, zaradi glasbe v hladnem mokrem jutru, ko se drenjam na busu in me ritmi odnesejo v sanje. Zaradi vonj po svežem kruhu, zaradi mehkobe objema in iskrenih oči, zaradi komuniciranja brez besed ... zaradi sonca na zaspanih vekah, zaradi črk neprebranih knjig ... zaradi ukradenih nasmehov ...skritih pogledov .. Zaradi zaupanja živali, zaradi lepote planeta ... in iskrenih ljudi .... prijetnega žgečkljivega občutka, ko ti polž leze po roki ... ..zaradi vsega tega je vredno biti tu ... in še kaj bi se našlo ...
Saj vem da sem mal nora .... ampak vse to je .. lepo ... prijetno ...


....

Danes pa so bili v jutru z menoj udarni Ramstein, nežen Robbie Williams, sanjava Norah Jones, divji Chris Doherty in argentinski tango v izy Jazz izvedbi francoskih virtuozov ... Zmešnjava glasbe, vsaka po svoje nora .... tako kot sem jaz ... taka pač sem :))))))))

sobota, 23. oktober 2010

"Sorry Seems To Be The Hardest Word"

"Sorry Seems To Be The Hardest Word"


………. Naslov neke pesmi … ki je izpoved .. ali le želja po uspehu … pa vseeno resnica, ki je tako zelo trda, kruta ….. ubijajoča …
Ob poslušanju pesmi dveh isto spolno usmerjenih K.D. Lang & Elton John "Sorry Seems To Be The Hardest Word" … se sprašujem v kakšnem svetu živim … Kaj je bolj pomembno .. da ljubimo .. ali da obsojamo, ker nekdo ljubi na način, ki ga ne razumemo .. Kdo smo, da sodimo, da jemljemo pravico, da si dovolimo soditi, kaj ni ljubezen tisto, kar naj bi nas vse vodilo k miru, zadovoljstvu … Ali so nekateri med nami res tako zelo … omejeni v svojem bolnem razmišljanju …kam gre svet, ko nam preprosta vrednota kot je spoštovanje … vzbuja strah … nas dela majhne, nemočne, prestrašene in bedne …. Medtem pa življenje polzi mimo nas .. brez, da bi ga živeli … odteka skozi napačne kanale in namesto, da nas bi polnilo .. nam jemlje energijo .. razum … in nas dela nesrečne ..
Kako zelo bedni so nekateri med nami … kako zelo bolni …. Kako zelo PRESTRAŠENI !!!!
..
ČLOVEK bi se moral zavedati svoje majhnosti … človek kot posameznik … bistvo bivanja, kot ga dojema moja malenkost je, da si srečen …. in onesrečiti nekoga drugega .. je daleč od tega, da bi lahko osrečil sebe …. In ko prizadeneš tujca .. samo zato, ker ga ne razumeš … je bolnooooooo …..
Samo toliko ….



http://www.youtube.com/watch?v=7Cc8TI1KomU


nedelja, 10. oktober 2010

Sama



Včasih se počutim tako zelo sam … čeprav me obdaja družina, je v meni praznina, ki je ni mogoče zapolniti. Večino mojega časa te praznine ne zaznam .. kot, da je ni, potem pa pridejo trenutki, ko me ta praznina pogoltne … popolnoma prekrije in navkljub vsemu viku in kriku okoli mene … sem SAMA.
Ta občutek me razjeda … jemlje moč in me dela …. majhno … ranljivo in ne morem mu ubežati … čeprav si želim in se trudim ..
In potem se pojavi v mojim mislih stavek, ki sem ga slišala že neštetokrat ..rodiš se sam .. in umreš sam …
Žalostno ….

četrtek, 7. oktober 2010

Šok …


Sploh ne morem dojet, da je človek .. tako zelo butast .. preprosto nimam druge besede za to kar se dogaja po svetu. In očitno je, da ne bomo prenehali z uničevanjem dokler ne bo prepozno.
Prav žalosti me, ko gledam dogajanja .. zadnje čase posnetke z Madžarske …Kaj res ne bo konec bedarijam, kaj res ne bomo prenehali z uničevanjem … ali res potrebujem vse novitete, ki nam kao olajšajo bivanje, v resnici pa nas zastrupljajo. Vsa tehnologija, ki jo imamo, je bila narejena, da nam olajša delo, da nam prihrani čas .. v resnici pa imamo vsi vedno manj čas …
Zakaj nas je tako malo, ki se bojimo posledic, ki bodo dolete vse, tudi tiste, ki že danes živijo na robu, umirajo zaradi žeje, lakote ….
Bedni smo in nekateri se bojijo vsiljivcev iz vesolja … če je pameten, kdorkoli že tam daleč, se nam ne bo približal, ker smo … u n i č u j o č i  …..
Vse spremenimo v drek … ki ga ne znamo pospraviti ..

Nekaj dejstev nesreče na Madžarskem:
stranica bazena je dolga 3.5 km … si lahko predstavljate bazen, izteklo je slabih 4% .. torej jih je ostalo še 96% … si je mogoče zamisliti tako obsežno katastrofo, nihče ne more predvideti posledic na eko sistem … govorim o tem, kdaj, če sploh kdaj .. bo ta zemlja spet zaživela …
In vse le zaradi D E N A R J A  ….








ponedeljek, 4. oktober 2010

Sanje …


Doma .. bolna, naveličana čaja .. medu in limon … TV .. redni spremljevalec ali naj rečem nanizanka Boston legal  (hvala bogu za Torente).. in potem nek odlomek … samogovor, ki v angleščini zveni .. tako zelo bogato povedano, da me pahne v razmišljanje …
….
Sanje, ne tiste ponoči .. ampak tiste, ki se splazijo v naše skrite predale … podzavesti in se razraščajo .. bohotijo in rastejo v neverjetne razsežnosti … dokler … se ne realizirajo .. če se sploh kdaj.
Če se ne, potem rastejo, vsaj ponavadi. Redki so, ki ne sanjajo …sanje so njihov, ali naj rečem .. naš beg iz reale .. so zdrave, dokler so ..uh kako naj rečem?! Zdrave so, dokler nas ne obsedejo, postanejo naš gospodar … mučitelj, ki nas žene preko … mej razuma …
In če se realizirajo … kaj potem .. ?? Smo osiromašeni … oropani od samih sebe …?! Odvisno od sanj, ki smo jih vztrajno gradili …. sestavljali, dopolnjevali in na koncu doživeli. So polom ali uspeh …?? Spet nekaj kar smo si zakuhali sami … v svoji glavi … v naših mali celicah …. In hudič nastane, ko je scenarist, režiser naših sanj, to smo mi sami, boljši od reale v kateri živimo … in je realna slika zbledela kopija naših .. sanj … ki nas v tem primeru sesujejo .. in pahnejo preko roba.
..
KAJ POL, SO ZDRAVE ALI NISO …?? KLINC PA DILEME ….

sreda, 22. september 2010

Torba me je nesla v napačno šolo ...

Hja tkole se je glasil naslov domišljijaskega spisa, ki ga je učiteljica 5. razreda pričakovala od mojega sina ... Pa se je začelo .. ni in ni mu šlo in potem s skupnimi močmi nekaj napisalo .. v moji glavi pa je ideja rasla in silila, da se spiše do konca ...

Torba me je nesla v napačno šolo ...

Torba na mojih ramenih me je vztrajno vlekla levo .. ni in ni popustila .. pri drugem levem ovinku me je zvlekla z moje poti in kmalu sem se znašel pred šolo .. ki pa ni bila moja. Stavba pred menoj je imela velik napis ŠOLA, le črko o je zamenjal velik svetleč bonbon. Torba me je vztrajno vlekla čez prag in naprej v učilnico, me pritisnila v prvo klop in slišal sem jo kako gode od zadovoljstva, ko sem zbegano gledal naokoli po kopici otrok, ki so veselo zrli proti učiteljici, ki je stala pred tablo. Tudi učiteljica ni bila takšna kot moja .. v tisti moji pravi šoli. Njeni lasje so se lesketali od drobnega posipa vseh barv ... obleka pa je bila čisto za pojest .. Sestavljena je bila iz dolgih trakov na katerih so bili nanizani bonboni .. tako zelo okusno je bilo videti in po zraku se je širil vonj po sadju in čokoladi. Začudeno sem strmel vanjo, ko je pred menoj odložila skodelico polno sladkih dobrot in dejala .. no sedaj pa matematika. Hudiča, sem pomislil, kakšna matematika. Otroci so zobali bonbone in pisali v zvezek 1+1+1+1+1+1+ ... in vse to do zvonenja. Kmalu mi je postalo jasno, da so seštevali koliko bonbonov pojedo ... Začuden sem bi vse bolj in se spraševal, kaj vse me še čaka .. Torba pa je veselo godla in kar čutil sem njeno zadovoljstvo. Sledila je narava in tam se je zgodba na nek način ponovila .. le da nismo seštevali, pač pa smo pisali 1 – ananas, 1 – čokolada ... naštevali okuse in se veselo basali s sladkarijami .. Pri telovadbi smo si jih metali v usta in ko je nastopila družba, me je že močno bolel trebuh. Sladkor v meni je razburil mojo notranjost in groza me je bilo, kaj bomo počeli sedaj. Takrat pa me je nekaj streslo .. še enkrat in spet in spet, dokler nisem zaslišal očeta, ki me je klica; vstani, zamudil boš šolo. V postelji sem zmedeno sedel pokonci in gledal okolico, se prijemal za moj ploski trebuh, ki je bil še maloprej napihnjen od sladkarij in se čudil, kaj se dogaja. Oče iz kuhinje pa je spraševal, če bom jedel kosmiče. Misel na sladke čokoladne kosmiče se mi je zataknila v ustih in hitel sem razlagati, da bom samo kislo jabolko. Danes zagotovo ne bom jedel bonbonov ...

Uh, kakšna naporno šola, še dobro, da imamo tako .. navadno šolo, kjer je pouk le pouk.

nedelja, 19. september 2010

Človek kaj si postal ….



Hja, res kaj smo ostali .. Kje so časi, ko je bilo popolnoma samoumevno, da človeku v stiski priskočiš na pomoč .. brez kalkulacij … preračunljivosti …Drek .. res kam smo padli ..?!!
..
V teh dneh strmim v ekran ..TV … in sledim poplavah naokoli po SLO … in stiska me, ko pomislim; lahko bi bili mi … potem pa na netu berem komentarje v slogu provokacija, zezanja in celo privoščljivosti … Jebela ljudje, kaj vam je. Res, tudi jaz sedim doma … res nisem priskočila na pomoč, sem doma in sem na suhem .. voda do mene ne more … le tista, ki pada z oblakov …. Pa vseeno ne pišem komentarjev in vsako priložnost izkoristim za futranje kompleksov … za politično provokacijo …. Zato, da bi se počutila močno tistih nekaj piškavih trenutkov … Kje imate obraz …. Če je to demokracija. … potem je demokracija norost, ki si je večina od nas ni želela …
..
Upam, da ljudje, ki so utrpeli škodo ali jo še bodo, ne berejo, oziroma ne bodo brali vaših bedarij ….. Da jih bo pomoč dosegla prej, kot pričakujejo in da posledice ne bodo prehude ….
..
Ma kaj sploh še pišem .. pošasti smo postali … ne ljudje …vsa večina …

sobota, 11. september 2010

Norost .. ki še traja ….

Norost .. ki še traja ….
Spomnim se dne in spomnim se točno kaj sem počela .. Sedela sem v dnevni sobi .. pri tašči, takrat smo živeli še skupaj .. sin, ki je takrat komaj dobro racal na svojih mali nogica in je sedaj, devet let kasneje že pravi mož in mu manjka samo še neka cm, da me preraste, je racal po stanovanju, med menoj, ki sem mu brisala nos, ker je bil bolan in veliko rumeno škatlo polno igrač. V roki sem držala TV upravljalec in pritiskala tipke … in nato CNN .. novice ..na dan 09.11.2001. Mislim, da ni človeka moje generacije, ki si tega ne bi zapomnil …
Ne bom pozabila groze, ki je lezla po meni …. ob gledanju posnetkov …pravzaprav direktnega prenosa …. In nato kolaps prve stavbe …. Vakum okoli mene …. Tišina …avtomatski gibi .. stisk sina v naročju, trenutek, ko sem bila samo mama … Sin, ki je čutil mojo napetost in obmiroval v mojem naročju in nato padec drugega stolpa ….
…………
Nihče si ne zasluži nekaj takega .. nihče … pa naj bo rumen .. rdeč .. bel ali črn .. ni važna vera …. Politična ali spolna usmerjenost …. Nič ni važno. So dejanja, ki jih ne more opravičiti NIČ ….popolnoma NIČ …..
……….
Kaj smo postali ljudje … NAJVEČJA NAPAKA NARAVE …..Vedno bolj se mi dozdeva, da je človek res napaka ….morali bi ostati na štirih, ne pa da smo se dvignili in postali tako zelo pokončna bitja …. Prevzvišena …… bolna v svojemu umu, norosti in pehanju …. za nesmisli, ki jim ni videti konca .....




torek, 7. september 2010

Kaj so bili predhodniki in kaj ste postali VI

Čas v katerem živimo ni enostaven .. Nič več ni preprosto .. Vse se je spremenilo v boj .. pehanje za denar .. vsaj v večini primerov gre zato. In ko v zadnjih nekaj mesecih sledim boju zdravnikov za višji dohodek (mimogrede, že tako imate visoke dohodke) mi gre na KOZLANJE. Ljudje živijo na robu preživetja, vsakdanji boj za najosnovnejše dobrine jih izčrpava in ko poslušajo-mo o vaših težavah, boju za pravično plačilo .. se mi obrača v želodcu. Zdravnik že tako dobivajo zdravniški dodatek ... medicinska sestra, ki prav tako dela, dežura in verjetno večji del noči preživi na nogah, kot vsi DR , ki so takrat v službi ... me prav zanima koliko nanese njen dodatek, če ga sploh dobi ... vaše prisege ob končanju študija .. z njo si lahko obrišete rit, kajti tako ali tako nič ne pomeni. Pred očmi vidite le svoje želje ... in jih opravičujete na način, ki je daleč od mere zdravega in moralnega okusa. Ko pomislim, da so usode bolnih položene na milost in nemilost v vaše roke ... me postane strah in le upam lahko, da vas moji bližnji ne bodo potrebovali in da ima generacija, ki sedaj študira kanček več moralnih načel in se vam ne bo pustila zapeljati .. v vaš pokvarjeni svet.
Včasih ... še ko sem bila otrok, sem poslušala odrasle, ki so o zdravnikih govorili s spoštovanjem .... Dragi moji, spoštovanje je nekaj kar pride kot dar za dobro opravljeno delo ... za nekaj kar se nekomu zdi samoumevno .. in pri tem ne zahteva plačila, temveč nesebično in brez vzvišenost opravlja svoje delo, ki ga tako zelo opevate .... Kot otrok sem razumela, da če si zdravnik .. si več kot človek, si nad človekom, usoda ljudi je v rokah zdravnikov in na njih sem gledala kot na .. nadljudi ... danes vas pomilujem ... smilite se mi, ker ste iz poklica, ki je bil včasih nekaj tako spoštovanega uspeli v nekaj letih spremeniti v cirkus, ki ga ima vsa okolica že polno glavo .. Sramujte se sebe in svojih ciljev ...In ko boste nekoč sami pred seboj polagali račune, bo prišel čas, ko vam bodo iz vaših skritih predalov padala trupla ljudi, ki bi jih lahko rešili ... pa vam je denar pomenil več ...

nedelja, 29. avgust 2010

Big question ..


Big question .. ki se ga večina niti ne zaveda ..

Kako zapolniti vrzel med življenjem, ki si si ga želel in življenjem, ki ga živiš????
..
morda kasneje razvijem pisanje .. morda bom o tem le razmišljala in si mislila, blagor nevednim .. morda bom pričela verjeti, da je nevednost .. BLAŽENOST ...morda ..


No pa razpredam .. nekaj ur kasneje po prvem zapisu ..
..
Razmišljam .. kam hudiča gre naš ideal … ali so približki dovolj .. neke slabe kopije, ali pa niti ne to … samo neke nadomestitve, ki nas sčasoma naredijo … ravnodušne, prazne in smo samo še neke lupine … niti več pravi ljudje ….
Sprašujem se tudi .. koliko je tistih srečnežev, ki jim uspe … ali sploh je kje kdo, ki mu je uspelo …. Kajti denar ni tisti, ki zagotovi srečo …. Niti zdravje, čeprav je zelo pomembno … je pa z zdravjem in denarjem vsekakor lažje ..
Ali pa je vse skupaj, ves ta obstoj .. PREVARA ….. nepotrebna izguba časa .. da prođe vreme ….. drek ne, sem zamorila tudi vas … klinc, kaj pa me berete, nikogar ne silim in ne bom se ukvarjala še z mislijo, kako moje pisanje vpliva na vas …
Danes sem zajebana psica … žal ….
Tudi to se dogaja ….

sobota, 28. avgust 2010

Kaotično ..........

Kako bi opisala letošnje poletje .. z eno samo besedo …??
…. Hmmmm ni simpl … ampak najbolj primerna beseda bi bila KAOTIČNOOOOOO !!!!
..
Začelo se je z vročimi zadnjimi dnevi pouka, ko smo vsi že težko čakali, da se konča mora, beri šola, ki je v preteklem šolskem letu jemal ogromno energije. Zakaj? Zato ker so sinu diagnosticirali disleksijo in je to pomenilo veeeeeeliko več sedenja in potrpljenja … Ampak smo preživeli .. celo zmagali, zmaga je bila majhna, pa vseeno zmaga. Nato pa poletje, zdolgočasen otrok, ki ga zanima le TV in PC … veliko strpnosti, da ga zamotiš še z čim drugim .. in nato tik pred dopustom incident, ki je zahteval obisk policijske postaje, kajti nekaj skrbna mati si je dogodek v parku razlagala precej drugače od realnosti in napadla mojo taščo in mojega sina … jima grozila in se ju hotela fizično lotiti .. Torej obisk policije, sledila je prijava .. vse skupaj je pustilo velik priokus grenkobe, ki še kar traja. Sprašujem se kakšni so straši, ki po incidentu niso imeli jajc, da bi mi odprli vrata in se pogovorili, kako lahko taka nezrela bitja vzgajajo otroke … in ob kričanju na taščo se je sklicevala na to, da je zdravstveni delavec in bla bla bla. Bog nam pomagaj, če so naši zdravstveni delavci res takšni .. in ker boga ni .. kdo nam bo pomagal??!! JEBAAAAAAAA .. mogla bi vztrajat na njihovih vratih in razčistit na licu mesta, ne pa da v meni še vedno vre …
No potem je napočil datum našega odhoda na jug .. mislim res na jug .. daaaaaaaleč do Korčule .. pot je bila čist simpl … vse besede o razdaljah in da smo nori ker gremo tako daleč .. komično. Sploh ni naporno … in splača se .. ker je PREČUDOVITO. Štirinajst dni je minilo kot bi mignil .. dobesedno in že smo se pokali domov … tokrat po daljši poti, preko Pelješca, ki je prekrasen …. Dolina Neretve … pravljica …. In ko si na avtocesti, si že doma …. Kot bi mignil ..
Potem pa kruta reala doma. Doma imamo dve majhni navihanki, ki smo ju zaupali v varstvo tašče. Vse podrobnosti smo predelali večkrat, govorili po telefonu in njene pripombe, da jesta premalo, da ne pijeta .. so se mi zdelo taščino pretiravanje. Doma pa se je izkazala kruta … sploh ne vem kako naj to imenujem …Skratka tašča je napajalnik z vodo obračala narobe in naši veverički sta skoraj dehidrirali. Prizor je bi šokanten in vsi smo bili pretreseni. Mož je takoj poklical taščo, kljub mojemu prigovarjanju, da ni bilo namenoma, ji je zabrusil nekaj pikrih in odložil telefon. Sin se je zavlekel na posteljo in točil solze … jaz pa (naj povem, da sem se na Slovenski strani, kjer smo se na povratku ustavili na večerji, zastrupila in že na poti sem zaznala rohnenje v mojem drobovju, ki je postajalo vse glasnejše in je vse bolj odločno zahtevalo WC ), sem tekala med WC-jem in otrokom in veveričkami …. Žeja, ki sta jo čutili je bila tako velika, da sta se takoj, ko smo napajalnik obrnili pravilno, stepli. V dlan sem si nalila nekaj vode in jima ponudila … hlastno pitje .. prizor, ki ga ne bom pozabila … nikoli.
Kasneje sem v krožnik nalila vodo in jima pustila na pultu, stali sta v vodi in žejno pili … mene pa je prežemal strah .. skrb .. kdaj naj umaknem posodo .. kakšne bodo posledice … ali bo vse OK …. In seveda misel na taščo .. kako bo prenesla to … …. Kako????
Veverički sta si opomogli …. Počasi postajata to kar sta bili …. Kaj pa mi? Bomo še kdaj to kar smo bili .. preden smo odšli na morje ….??
Nikoli …. Jaz že ne …. Iščem besede s katerimi bi končala tole pisanje … pa jih ni ….. klinc … razen to, da po vseh cirkusih spet rabim dopustttttttttt ……..


mogočne stene nad Orebičem



naša oaza miru ... družbo sam nam delali le škržati

malce plesa na vodi ..


mir
večerja


pogled s Pelješca na Korčulo

                                                              pogled s Pelješca na Mljet
Ston .. slikan iz avta
dolina Neretve ... čudovito


dolina Neretve ... čudovito
dolina Neretve ... čudovito
 Pelješac s celine ... gojišče školjk
biti kreativen .....
 varovanje teritorija :)))))))))))
škržat ..
in naši navihanki Mic in Julč




torek, 3. avgust 2010

Na tleh ..

Življenje nas vsake toliko opomni ... včasih bolj kruto .. včasih manj .. vseeno pa nas opomni kako malo ... malo smo vredni ... da smo le delček nekega neopisljivega sistema .. in res na trenutke dobim občutek, da je vsa moja pot že v naprej določena in naj se še tako zelo trudim .. otepam in bojujem zase, za svoje .. sem nemočna, kot mravlja, ki jo nevedni človek pohodi, ker je premajhna .... da bi jo opazil ..
Ja točno tako se počutim .. kot mravlja, ki vidi stopalo, ki se ji bliža ... vendar pa ne more pobegniti, ker ji zmanjkuje časa ... samo nemočno strmi v podplat ...
..
kaj vem, morda pa potrebujem dopust ... verjetno ..

nedelja, 18. julij 2010

Živeti kot pošast .. ali umreti kot dober človek ..

Sprašujem se .. kaj je huje …??
Človek, ki je človek le po videzu .. sposoben storiti vsa mogoče grozodejstva, dejanja, ki nas druge silijo k bruhanju .. k razmišljanju, kako je to mogoče, zakaj, kako more/jo … kaj jih žene in podobno .. vendar ima tudi tako bitje svojim pet minut .. prebliske, ko se vpraša ZAKAJ ?!! Ko se znajde v labirintu in mu stena pred njim, vrže v obraz vso gnilo resnico o sebi … in ga zaradi obrambnega mehanizma, ki nam je vsem ljudem vgrajen, vrže nazaj .. prav tja v pekel, kjer ni zakaj-ev … so le dejanja, brez predsodkov …. brez pomislekov … brez srečnih koncev .. samo pošastno življenje ..
Ali kot dober človek, ki se trudi biti prijatelj .. človek, ki je pripravljen pomagati in spoštuje sočloveka .. brez predsodkov sprejema drugačne .. in ne obsoja, temveč pusti živet … in potem to svetlo bitje sreča pošast … KDO ZMAGA .. Naj vprašam drugače, ker tu ne gre za zmago, gre le za preživetje. KDO PREŽIVI?? In ker je dobri človek, pripravljen odpustiti, sprejeti drugačne … je zaradi svojih značajskih lastnosti ranljiv ….. in njegove možnosti so zaradi razloga, ki je on sam … slabe … SKORAJ NIČNE …
In potem nas učijo, da zmaga dobro, resnica … pravica ….
Le kaj v tej zmedi sodijo pravniki, sodniki …. Ljudje, ki odločajo, kaj je prav in kaj ni …

petek, 9. julij 2010

Dan za vola ubit .. al kako že



Začelo se je že včeraj zvečer. Enostavno nisem bila z nikamor. Odločila sem se, da kar najhitreje pobegnem pod odejo .. in končala sem v sinovi postelji. Slaba odločitev. Spala sem samo do 02,30  … potem pa agonija do jutra .. nisem mogla spat, premetavala sem se in svaljkala do jutra in šla neprespana v službo .. nato pa..
Telefon in obvestilo, da je sin, ki je v varstvu tašče padel s kolesom .. njena histerična razlaga z kričečim ozadjem sina, ki je glasno izražal svojo bolečino, sta me prisilili, da sem se domol odpravila že ob 12h in poskrbela za poškodovanca .. naporno in sitno, a to sodi zraven materinstva.
Nato pa sem nekaj časa preživela z našima navihankama in ko sta utrujeni legi k počitku so nastale fotke … lepi ane?!

Minljivost (spisano 29.6.2008)




To je moje prvo pisanje..... mislim tisto javno, drugače pišem že dolgo.....vendar pa je , moje pisanje ponavadi drugačno ...... pravzaprav sem to pismo pisala prijatelju pred slabim tednom, ko me je smrt mladega človek zabrisala na rit in mi dala misliti.... Rada bi ga delila z vami, predvsem tistimi, ki ste pozabila na našo majhnost .... minljivost in nepomembnost in vas samo spomnila, kako pomembne so malenkosti .....drobtinice.
Pa brez zamere.

Pismo
Spet jaz, tokrat sem žalostna, pravzaprav pretresena nad minljivostjo ...... našo minljivostjo.
Ko sem danes prebrala novico o smri znanca, ki je bil vzor in ideal mnogim, me je vrglo. Ko človek, ki prekipeva od ustvarjalnosti in energije enostavno preneha obstajati. Je že res, da bo vedno med nami, že zaradi njegovege zagnanosti je njegova zapuščina velika, pa vseeno, nikoli se mu ne bomo več zazrli v njegove tako zelo modre oči, ne bomo opazovali njegovih rok, ki so vedno hitele po zraku, ko se je trudila z razlago in nikoli več, nas ne bo pritegnil njegov glas, ki je bil nekaj posebnega .... morda malce hripav in s primorskim naglasom.

In potem začne človek razmišljati, no vsaj jaz, zakaj vsa zadrževanja in odrekanja. Zakaj si postavljamo toliko ovir in preprek, ki nam onemogočijo biti srečni in zakaj ubijemo otroka v sebi, ko pa vemo, da je to naše najlepše obdobje, ko smo svobodni in neobremenjeni, ko naša glava še ni zapacana z balastom in nesmisli, ko je to obdobje, ko je lizika pač samo lizika in ne nekaj kar je polno barvil in E-jev, ki nam škodijo. Ko imamo prijatelje zato, da se z njimi igramo, veselimo, zabavamo, da z nami premagujejo bolečine, ko so kolena potolčena, ko pademo s kolesom ali z drevesa, ko prvič poljubimo ljubjeno osebo in se potem nerodno nasmihamo, ko delimo vtise in radost. In potem odrastemo in odrinemo otroka v sebi, ga pravzaprav ubijemo.........zato, da smo odrasli in odgovorni. Mar res ne gre drugače?

Mislim, da meni še nekako uspeva hraniti to dete v sebi in otroka sem našla tudi v tebi in vesela sem, da ga deliš z menoj in da se igrava v najinem peskovniku, ker minljivost je tu in bo vedno prisotna in samo ta trenutek je resničen, to zdaj..... Tisto prej je zgodovina in tisto potem je prihodnjost.
Kaj vem morda bluzim, ne vem.

Novica o smrti me je pač vrgal na rit, zato ker sem se istovetila z njegovo družino. Pomislila sem na težave, ki jih imamo doma....in pomislila, kako se bo končalo.

Pa vseeno minljivost, ki je tu v trenutku razumem, kot grožnjo otroku in ne bom ga izpustila iz sebe, hočem, da je del mene, mojega bivanja tu, sedaj, ker zaradi otroka v sebi sem takšna kot sem. Zaradi njega premorem toliko dobre volje, energije, smeha, sreče in dojemljivosti, ustvarjalnosti. Zavedam se, da sem nekoč za nekaj časa izgubila to dete v sebi in tega si ne smem več dovoliti, ker je pomemben za srečo.
Spet sem med brskanjem po netu našla nekaj, kar se mi zdi vredno branja in bom tu prilimala:
Čudenje
Dokler se še rojevajo otroci, Bog ni obupal nad človeštvom, pravijo. Potemtakem tudi nad tistimi ne, ki smo sicer odrasli, a nosimo otroka v svojem srcu in je v naših dušah prostor za nekaj najbolj otroškega – za čudenje.

Vsakdanja rutina, avtomatizirano življenje, ki ponavlja dnevni, tedenski, mesečni in letni ritem kot nespremenljivo samoumevnost, nor delovni tempo in potrošniška blaznost, ki diktira imeti namesto biti, lahko utišajo otroka v nas. Ga prekrijejo z vsakdanjimi obveznostmi in ustaljenimi vzorci ravnanja, da skoraj ne diha več, naš notranji otrok. Zaloputnejo polkna na oknu, skozi katerega duša gleda v svet in svet nazaj v dušo. Nas spremenijo v mračna bitja, ki se ne igrajo, ne veselijo in ne smejijo. Zlati zvončki, ki pri otroku z na široko odprtimi očmi in zevajočimi usti od začudenja cingljajo ob vsakem radostnem vzkliku: »Glej!«, umolknejo. Tako živ človek hodi skozi življenje kot slep in gluh mrlič.

Ni dosti odpreti okno,
da bi se videlo polja in reko.
Ni dosti ne biti slep,
da bi se videlo drevesa in cvetove.
Potrebno je tudi imeti nobene filozofije.
S filozofijo ni dreves; so samo ideje.
Je samo vsak od nas, kot kakšna klet.
Je samo zaprto okno in vse svet tam zunaj;
in sanje, kaj bi se dalo videti,
če bi se okno odprlo,
kar ni nikoli tisto, kar se vidi, ko se odpre okno.

(Fernando Pessoa kot Alberto Caeiro – bravo Andrej Ilc za prve in Druge komade, iz katerih je ta pomenljiva pesem!)
Tako pesnik, ki zna povedati, kar drugi slutimo, in tisti – slepi in gluhi živi mrliči – pozabijo, saj so zaprli notranjega otroka v črno klet.

Oprosti, če sem te potegnila v svoje filozofiranje, taka sem, to je še ena plat mojega značaja, ki skače po moji glavi, veliko jih je v njej in vsi so nekako prijatelji med seboj, včasih pa se pojavi, kak dvom in potem me grize in razjeda, ko pa takole mozgam in premlevam, pridem do zaključka, ki je dober zame, tako za dušo, kot telo. In vem, da se odločam za sebe in ne za druge, da to kar delam delam zaradi sebe. Nekoč mi je nekdo dejal: šele ko boš srečna, boš prava za sina, in še kako prav ima. In potem spet minljivost, h kateri se danes vračam......
SKLEP VEČERA JE ; otrok v meni je in bo del moje sreče in rada se igram s teboj, pa naj so to besede ali dejanja, lepo mi je in veseli me, da te poznam.

Ah ja, drek kako na dolgo je vse to napisano, boš prej obupal, preden prideš do konca, upam, da ne.

sreda, 7. julij 2010

Minsko polje


... ko zaceli rane .. gre naprej .... brez obžalovanja ...

Vem, da bo marsikdo dejal .. da pretiravam … prav, njegovo mišljenje je njegova pravica, jaz pa trenutno čutim tako.
Premišljujem o odnosih, ki jih imamo ljudje med seboj, o načinu komunikacije, o razlogih za nekatera dejanja …. in besede, ki jih uporabljamo … dejanja, ki jih napletamo nekatera dobro voljno in dobro namerno, druga zahrbtno in potuhnjeno … in mi pride na misel, kot bi hodili po minskem polju …. kot bi se obstreljevali …. in mnogi med nami ob tem še uživajo …
Zanimivo je opazovati nekatere, kako pripravljajo teren … kot manever .. kot najboljši vojaki. Vzamejo si veliko časa … premislijo vsako potezo, predvidijo vsak odgovor…in nato zadajo boleč udarec, nastavijo mino .. past in žrtev nevede stopi vanjo … res je, da ni fizičnih poškodb, vsaj ponavadi ne… res je, da rane niso vidne na zunaj, vsaj ne tistim površnim …. Ranjeni pa še kako občuti bolečino … prizadetost … izdanost. In verjemite boli … zelo boli. Pa saj to že sami veste … vsaj zdi se mi, da ni nikogar, ki tega še ni izkusil in ne bojte se, ni vam treba na glas priznati, da vas je bolelo ….
Čeprav s priznanjem … ja res se razgalimo … ampak pokažemo, da smo sposobni čutiti …
to pa je nekaj lepega …. in ko smo pripravljeni še priznati .. to pove o nas veliko. Pove kakšen človek smo, pove, da se zavedamo bolečine … ki jo lahko prizadenemo drugemu, da znamo čutiti do drugih … da se ne sramujemo in o čustvih govorimo, tudi ko niso najprijetnejša, da ne bežimo pred njimi ….
Hmmmm in pove nam še nekaj …. da najverjetneje nismo en od tistih, ki nesramno nastavlja pasti in mine …. za fizične bolečine … in se nato v svojem varljivem oklepu brezčutnosti naslaja ob bolečini drugih … bolno in izrojeno.
Ja, minsko polje in obstreljevanje .. z veliko mero nevoščljivosti zunanjih opazovalcev, ki z veseljem posegajo z ne umestnimi in neumnimi opazkami in poskušajo vplivat na potek dogodkov. In kdo to vzdrži …. ? Tisi, ki razmišlja iskreno, ki deluje spontano …. in ki premore pravo mero taktnosti in intuicije … da se spretno kot plesalec premika med pastmi ….. in z nasmehom na obrazu živi življenje … in tudi, ko stopi sem in tja v kako past .. ne obupa, ne kuje maščevanja …. pač pa si zaceli rane … in krene novim doživetjem naproti
…. previdneje …… pa še vseeno spontano, brez preračunljivosti ….
…. Ker pač verjame v srečo ….

Dont Give Up

 
Mislim, da ga ni človeka, ki ne bi imel trenutka, ko ga popade malodušje … pomanjkanje volje ….
in takrat bi si želela slišat .. nekaj iz srca … nekaj iskrenega … besede izrečene s tistim žarom, ki te povzdigne … nekam v nebo .. ti povrne voljo .. moč … predvsem zato, ker so besede iskrene … in ker so res namenjene tebi … meni ...

…. Zate …. Zanjo ….. Zanj ….. Za njih …. Za vse vas …….
..... Zame …..


Ni lahko … vsak dan ..je napor .. ki jemlje ceno .. .davek … in ko mi praviš, da si OK … tudi takrat, ko to nisi, vem … vem, ker te čutim, ker te poznam … ker te imam rada.
In veš, rada bi ti samo povedala, da tudi , ko si na tleh .. .potolčen in sam … ko tvoji dnevi niso uspešni in sijajni …. tudi te dni si moj dragi … te nimam rada nič manj … takrat še bolj čutim to čustvo do tebe … še močneje me prevzema … še bolj si želim, da bi ti znala … da bi ti lahko pomagala … in ko se tebi zdi, da si ničvreden … beden in plehek … jaz vidim človeka, ki se poskuša pobrati … ki je za trenutek izgubil vero v vase … in jaz sem tu, da ti pomagam … da ti ponudim roko, da vstaneš … da preženem te temne oblake … in prikličem sonce …. Se spomniš sonca … sonca v najinih očeh … sonca ujetega v mojih laseh ..

Želim ti reči, da nikar ne pozabi .. .tudi ko bo najhuje sem tu .. .ZATE …
vedno, ker si moj dragi …
nikar ne pozabi ….

.... življenje je čudež ... tako bi ga morali živeti ....

torek, 6. julij 2010

Nit-i



Včasih me obidejo občutki tesnobe … tisti .. ki te trgajo, danes pa sem jih dojela drugače. Prvič.
Prvič in drugače ….. in ni tesnobe …. In dobro se počutim ob tem.

Prej se mi je vedno zdelo da vsak, ki se me dotakne … vzame del mene in odide.
Pusti praznino … kot, da bi v pletenem puloverju vzel nit med prste in se odpravil na pot.
Nit pa… ja, nit pa bi se vlekla dokler je ne zmanjka … ko puloverja ni več ….
Ko ostaneš gol in razgaljen.

No danes se počutim drugače in to prvič. Spoznala sem, da vsak, ki pride in se mi približa, vzame del mene .. vendar pa pri meni pusti del sebe … tisti del, ki mi ga je želel pokazati,
in ki ga je delil z menoj, hote ali ne hote.
Delil sebično ali nesebično ni važno, ostane pri meni, od namenov in občutij pa je odvisen spomin na skupne dogodke … in res je, pomembni so motivi in ne samo dejanja …
Dejanja res izzovejo posledice … pa vseeno, ko človek premišljuje se vrača k dejanju in od dejanja k motivu … in tako velikokrat najde opravičilo za dogodek, ki ga prej ni razumel.
In potem je lažje, ker kako naj gre človek naprej in preko, če nečesa ne razume
Kako naj nadaljuje, če nekaj manjka .. .nekaj pomembnega
… zaključek …


Skratka moje nitke so tu … čakajo, da jih na poti do mene in od mene primejo v roke tisti, ki se mi lahko dovolj približajo in res je,
pri meni ostajajo vaše niti.
Tiste niti, ki jih pletem v svoja razmišljanja … ki jih ubesedim … in delim naprej.
Vsak se me dotakne tako ali drugače … in vsak je ujet v delček mojega spomina .. mojega pisanja. Kje v tem pisanju pa se bo kdo znašel pa je odvisno od vas …
Jaz samo pišem zgodbe … pripovedi in razmišljanja ..
.. no še prej pa jih živim … vsaj nekatere ..

.... Iz nekaterih niti se tkejo sanje ....

prijateljstvo, ki je lahko tako krhko kot bilka ,
pa vseeno tako močno, da lahko zlomi .. uniči
pogubi

Narava mi je dala


V ekstazi dveh teles .. prepletenih sem bila spočeta in narava je pričela svoj ples.
Ples, ki ga že od pradavnine in še dlje pleše, vedno znova .. nezmotljiva.
Ustvarja nas, vas, njih .. on, tiste …. Vse … od živali do rastlin .. do nas ljudi.
V svoji ustvarjalnosti nenadomestljiva
.. nikoli brez idej ..
.....… večna .... vsemogočna ….....
...
..
.
Ko je ustvarila mene si je vzela čas …... prav toliko, kolikor ga je potrebovala.
Odločila se je, da bom ženska .. ker mi vedno ne bo lahko, ker bodo na moji poti preizkušnje, kjer bi moški klonil.
In ker sem ustvarjena kot ženska, mi je narava dala potrpežljivost.
Tisto, ki jo poznajo matere, ker ta je drugačna … skoraj neomejena … in se vsak dan širi
in meje se vsak dan odmikajo.
Vsadila mi je občutke … čutnosti, ki so brezmejni, ko že pogled zadošča, da spoznam bolečino, ko berem in slišim besede, ki niso napisane in ne izrečene.
Ker razumem plemenitost tudi, ko ta boli in jemlje moč.

Ko je nizala delce mene in me ustvarjala si je vzela čas in mi vsadila brezpogojno ljubezen
in mi pozabila pokloniti sovraštvo.
Mi je dala pozornost … mi je dala srce in poleg položila še razumevanje.
Dala mi je nežnost in otroško dušo, dala mi je moč neštetih bojevnikov in poklonila mi je mir, nežno ga je vpletla v moja vlakna
in nato mi je dala vero,
vero v vase, da zmorem in da sem.

Poklonila mi je nemoč, žalost, ranljivost … krhkost, zbeganost ..
odločnost .. poštenost, iskrenost
in vedenje, da vse to imam.

..
.
Napotila me je v svet .. brez navodil in načrta
… samo …
.. ker je verjela, da je moja popotnica dovolj ..
Kaj bom počela je prepustila meni
in mi zaupala, da zmorem, ker sem ustvarjena od nje.

Dala mi je vse, na meni pa je kaj in kako bom.

Še vedno hodim, živim in čutim. Še sem tu, takšna kot na začetku,
samo nekaj brazgotin krasi mojo dušo .. tisto dušo, ki mi je bila podarjena.
Še je čista in neokrnjena
včasih boječa in hkrati močna
pa vseeno nežna in odločna.
Pripravljena in pozorna, da ujame košček sreče, žarek upanja,
Se ognem zlobi in sovraštvu, če pa ju srečam
.. takrat pa, se bliska in grmi … ker se le branim ..

Samo to in nič drugega!

Če bi bila babica ..

Včasih se mi zdi, da bi bilo bolje, če bi lahko zamrznila čas …ja prav ste slišali, zamrznila bi ga. Zakaj? Da bi imela čas .. da premislim, izdelam strategijo .. prespim .. stuhtam ….se zberem ..
..
V sobota sem izvedela za smrt človeka, ki ga sicer ne poznam .. poznam pa ljudi, ki jih je ta smrt prizadela. Še težje je, ker je umrli mlad .. z majhnimi otroci .. človek, ki so ga drugi imeli za vzor, človek, ki je priskočil na pomoč komurkoli, nesebično, brez preračunljivosti …
V člankih, ki so se pojavili v njegov spomin so tudi fotografije in ko sem včeraj prvič uzrla obraz mladega človek, ki je prekipeval in bil na višku svojih življenjskih moči … me je pretreslo .. Njegov obraz žari, nasmejano bitje, polno veselja .. iskrene oči .. obraz kot sonce … in potem se vprašam o nesmislih tega sveta … o bedarijah, ki nas mučijo, tudi mene. O nekih kvazi pametni skupini, ki vodi ta planet .. v gotovo pogubo, o ovcah, ki jim sledijo in o takšnih kot se jaz, ki še razmišljajo s svojo glavo, imajo/mo očitno pomanjkanje črednega nagona, kljub vsemu pa nimamo moči .. kajti če se združimo, smo na poti, ki nas pelje v enako pogubo .. kot naše predhodnike .. jeba..
Čisto sem skrenila s smeri pisanja .. kaj morem, tko mi delajo možgani .. kaotično. Naj se vrnem k mladeniču, ki ga ni več … Bil je sin, brat, mož, oče, prijatelj … človek, ki je reševal življenja … in če bi bila pravica, bog, kot nekateri pravite, bi bil še tu. Obesil bi tisto zastavo .. sestopil in se veselil z otroci … potem bi odšel domov .. k ženi, k otrokom in nihče nikoli nebi pomislil na ta hudičevi dogodek ..
Ob klepetu v družbi je padla pripomba, da bi najraje premaknili čas nazaj … Jaz pa pravim, ne pomaga … vem, šla sem čez to … Čas naprej .. edino to, da se oddaljiš od dogodka in pobegneš v prihodnost .. daleč naprej .. spomini pa ostanejo .. se vračajo … in morijo .. potem pa tisti občutek pogrešanja .. ko si želiš dotik, objem … pogled in sedenje v dvoje v tišini …
Žal mi je za družino … svojce in prijatelje … za vse, ki ga pogrešate …
..
Če bi bila babica, bi bilo že vse to za menoj … sedela bi s spomini .. manj bi bolelo … lahko bi bila sitna, muhasta in pozabljiva, kajti vsi bi me videli kot starko …
..
Dečko to je blog zate in za vse tebi enaki, ki vas več ni ..
Minljivost, ki nas straši ....

nedelja, 4. julij 2010

Prazno ..



Puščava, prazna … sama … tako zelo sama.  Sem in tja v noči pride obisk .. nočni obiskovalec .. obiskovalka, ki se hitro zmuzne preko njene površine …si vzame želeno, pograbi in beži .. v svoj svet .. Puščava tako zelo žejna … tako zelo sama …
..
Danes premišljujem o ljubezni .. Kaj je .. kje je …. Kdaj pride … ali pride ……??????
Toliko vprašanj za nekaj utvar .. nekaj trenutkov … nekaj …
Toliko želja, ki jih vsi gojimo tiho v sebi … tiho …čisto tiho.
..
Želim si le  … trenutke, ki so kot hrana … potrebni, nujni …. Trenutki, kot hip …
..
Kako zelo kaotično

Bolje da neham....

petek, 18. junij 2010

DVA SKUPAJ .....o meni








1.)   Na vasi ......




Vas na obrobju mesta … podeželski utrip, kjer so otroci takrat pred mnogo leti, hodili v šolo
v skupinah in peš .. daleč in ko rečem daleč, je to res daleč, ne samo okoli dveh vogalov.
Ko so nosili oblačila iz druge roke … mlajši, ki boste to brali, se morda sprašujete, kaj to pomeni. To pomeni dragi moji, da je nekdo ta oblačila prerasel in jih poklonil.
To je bil čas brez televizije, brez računalnika … bil je čas igranja na prostem, skakanje ristanca, plezanje po drevesih … in paša živine ..

Jutra v tem raju so imela svoj čar, nekaj posebnega je, če te prebudi kikirikanje vaškega petelina, ki mu kmalu pritegne ves vaški zbor pernatih samcev.
Mukanje živine, ko kmetica zjutraj odpre hlev in krave veselo čakajo,
da jih reši pritiska in jih pomolze.

Noči, ko je tišina res tišina in tema res tema.

Poletja, ko ni pouka .. ko se zjutraj z zajtrkom v roki zapodiš čez kmečke duri,
stečeš kolikor te nesejo noge in kosiš, pri hiši kjer se trenutno igraš.

Jesen … večeri ob ličkanju koruzo, luščenje fižola … obdobje, kjer otroci sedijo zvečer z odraslimi in veselo vlečejo na ušesa.

Čisto drug čas .. čisto drugo življenje, kot ga poznajo mladi danes ..

V tem navidez idiličnem okolju sta med drugimi živela deček in deklica.
Pa naj jima bo ime Petja in Nejc. Petja se je preselila pred kratkim z mamo na kmetijo, kjer sta bivali v majhni sobi, kot podnajemnici. Otrok ločenih staršev ..
Danes to ni nič posebnega, v tistih časih pa .. cel hudič.
Petja je bila razigran otrok, ki je veselo zajemala življenje, kmalu pa je spoznala,
da jo okolica zavrača. Ni razumela ZAKAJ. Nikomur ni storila nič žalega.
Bila je prijazna … Spoznala je, da ima le enega prijatelje in to je bil Nejc..
Deček premožnih staršev, ki so iz nekih razlogov živeli skupaj, pa bi bilo morda
bolje, če ne bi. Nejc je čutil praznino med njima in tiho trpel.
Tako sta s Petjo postala prijatelja v stiski.
Skupaj sta preživljala krize, skupaj trgala hlače, ko sta plezala po drevju in skupaj kukala v perilo, ko sta ugotovila, da sta različna.
Bila sta prijatelja, prepričana, da ju ne bo nič ločilo, nikoli.
Kako sta se motila.

Nekega dne je prišla Petjina mama domov in povedala, da se selita. Veselju ju je zajelo. Končno na svojem … nato pa streznitev, kam pa greva, kako daleč je to?
Petja je onemela, ko ji je mama razložila, da se selita čisto na drug konec,
daleč, predaleč od Nejca. Ni se spraševala kaj bo z njo, kako bo preživela. Spraševala se je, kaj bo z njim, kako bo prenesel …
Najtežje mu je bilo povedati … Sedela sta na travniku … in opazovala zajce, ko je pričela razlagati. Po licih so ji stekle solze. Tiho je obsedel ob njej, prijel njeno roko in jo stisnil. Imela sta komaj 11 let.

Še mesec jima je ostal in preživela sta ga sam brez drugih otrok, ki so ju tako ali tako zavračali. Njo ker je bila sama z materjo, njega ker je bil otrok prebogatih staršev.
Združila ju je usoda in ju tudi ločila.
Tisti mesec je bil ena sama radost .. zima je radodarno namedla veliko snega. Sankanje, kepanje ..
Morda ima Petja še danes tako zelo rada sneg zaradi zadnjih dni z Nejcem, pa čeprav ne smuča. Ko pričnejo iz oblakov leteti ti mali beli kosi mehkobe, ji srce vedno igra neko posebno melodijo.
Postane otrok, postane srečna.
..
Življenje ju je ločilo, odšla sta vsak po svoji poti, ki jima je bila namenjena.
Upravičeno se je bala zanj. Postal je zagrenjen, v okolju kjer je bival se nikoli ni naše.
Ona pa, imela je srce borca … osamljenega zmagovalca. Preživela je pasti življenja,
živi vsak dan sproti .. in se zaveda .. pomembnosti prijateljev.

Pridejo trenutki, ko ti pot prečka neznanec .. tujec. Zastaneš in si vzameš trenutek. Mu pogledaš v dušo in včasih te pri kom spreleti .. vidiš tisto kar so drugi spregledali, pa je tako očitno .. tako zelo na dlani.
Sprašujem se, nam neznanec kaže to podobo .. svojo dušo, se zaveda kako daleč smo se zazrli,
ali pa smo mi nekaj posebnega v tem trenutku, preblisku
in imamo moč prodreti dlje kot drugi?!
Kakorkoli splet okoliščin nas zbliža in ko človek sreča biser .. se počuti izpolnjen.
Radost, ki zalije srce, toplina, ki jo doživi kot tesen objem
in iskrenost, ki jo čuti,
dajo človeku moč za najtežje korake v življenju.
Zato pravim
HVALA PRIJATELJ
 

2) Kakšna je bila Petja, kakšna je Petja?

Kakšna ja … dobro vprašanje, predvsem je bila nenavadna. Zakaj?
Hmm, njen značaj ..
Že kot otrok je počela reči, ki jih drugi otroci ne. Recimo en njenih biserov. Ko je imela kakih 6 let je odšla do reke Save, blizu nje je namreč živela. S seboj je vzela veliko vrečo z kdo ve kakšnim namenom .. Veselo poskakovanje ob reki in metanje žabic na njeno gladino je zmotila velika količina polžev. Pa je s tal pobrala enega, pa je bit tisti tam še lepši in je vzela še tistega. Pa joooj, kako je lep ta .. in tako se je nabrala cela vreča. Veselo se je napotila domov in jih hotela pokazati materi. Ko je kot vihar privihrala v kuhinjo, je bila ta prazna.
Med čakanjem da se mati vrne, je veselo zlagala polžke na tla, pa na mizo.....
Ko se je mati vrnila v kuhinjo .. je bila veselica. Polžki so lezli povsod, po omaricah, po steklu na oknih, po štedilniku, ne pozabite, vreča je bila velika.
No skupaj sta jih pospravili in odnesti jih je morala daleč od doma, med tem pa je mama ohladila jezo.
..
Nekoč je dolgo je skrbela za majhnega rumenega piščančka, ki ni mogel hoditi. Potem jo je mati le prepričala, da tako ne gre … Domov je prinašala vsemogoče živali, tudi deževnike. Nekoč je celo popoldne zapravila na travniku, ker si je želela ujeti divjega zajca .. pa je imel ta skoraj več kilogramov kot ona.
Takšna je bila Petja …
Navihano dekle, kodrastih las …. krivih zobkov in iskrivih oči, ki so skrivale njene skrivnosti. Velikokrat je sedela pod staro češnjo in tuhtala. Razmišljala o tem zakaj je oče odšel, zakaj živita z mamo tu in zakaj jo ljudje gledajo postrani. Njena otroška glava je bil obremenjena z skrbmi odraslih in niti se ji ni zdelo čudno. Ni vedela, da so drugi otroci drugačni, pravzaprav ni vedela, da je drugačna ona. Zaradi svoje drugačnosti je bila velikokrat sama in po selitvi, ko je ostala brez edinega prijatelja .. takrat je spoznala kako je biti res sam.
Prej je bil Nejc vedno pri roki … sedaj pa .. so bile njene tegobe le njene ..nikogar ni imela,
Mame pa ni želela obremenjevati.
Življenje v blokovskem naselju je bilo drugačno. Spoznala je, da ni edina, ki živi v eno starševski družini, kar jo je veselilo. Drugače pa je pogrešala vaško življenje.
Tu v mestu se je počutila ujeto .. in ta občutek nikoli ni izginil.
Velikokrat je begala po okoliških travnikih, domov nosila polna naročja travniškega cvetja.
Po naključju je tudi tu živela ob reki, ki pa je bila drugačna od Save. Bila je pravo nasprotje hitre in šumeče modrine. Ta je bila počasna in lena, pa tudi modra ni bila, prej temna .. zelena in po deževju rjava. Veliko časa je obsedela na obrežju te žalostne vode, prebirala knjige ali pa preprosto strmela in … čakala. Čakala nekaj, pa še sama ni vedela kaj.Tam se je počutila dobro.
V novem okolju je sicer pridobila nekaj prijateljev. Vsak med njimi je nosil svojo stisko, vendar pa se nikoli več ni nikomur odprla tako kot Nejcu. Njega pa je izgubila .. za vedno. Tudi, ko sta se srečala .. ni bilo enako. Bilo je drugače … ni ga več čutila, postal je drug človek, ki ga ni razumela. Osamljenost, ki je nastopila, ko je Petja odšla
in denar, ki ga pri hiši nikoli ni manjkalo, sta naredili svoje. Postal je drugo bitje.

Petja se ni kaj dosti trudila za šolo, bila ji je nezanimiva .. edino pisala je rada in veliko je brala. Šola je bila zanjo nujno zlo. Knjige pa so postale njene spremljevalke, povsod jo je spremljala stara borša, v njej pa kaka zguljena knjiga.
Ni se počutila osamljeno, čeprav je bila veliko sama.
Pogrešala pa je nekaj … tisto .. pa ni prav vedela kaj. Danes ve, da je to pripadnost, občutek, da te nekdo potrebuje … vzajemnost.
Še danes išče.

V nekem obdobju, ki bi ga najraje brisala, se je spopadla s tegobo … moro, ki je ne želi opisovati .. ne tako .. Dogodki so jo zaznamovali in jo še bolj umaknili od vrstnikov.
Še več branja, beganja po travnikih … bežanja. Redki prijatelji, ki jih je imela, ki jim je dovolila, da so prijatelji, so jo imeli radi. Bila je zanesljiva in prijazna. Nihče pa ni poznal njene bolečine. Zaprla jo je vase in za dolgo pozabila nanjo. Samo kilogrami, ki so se nabirali, so bili priča … kilogrami pa ne govorijo. Nadela si je plašč nevidnosti, ki jo je branil pred nadležneži … vse tja do srednje šole.

Takrat je prišlo do neke prelomnice .. v zelo kratkem času je pognala v višino, kilogrami so se porazgubili in novo okolje, ki je ni poznalo, je pripomoglo k njenemu razcvetu.
Postala je priljubljena … njena iskriva narava in njen prijazen in ne domišljav značaj sta ljudi privlačila. Zacvetela je.
Prišel je čas zabav .. veselja. Mati je ni uspela zadržati doma. Prepiri so se vrstili, ko se je uporno postavila po robu in pustila šolo. Življenje je zajemala z veliko žlico .. vendar le do neke meje. Še vedno ni nikogar pustila k sebi. Še je bila tisti otrok, ki živi v samoti
in mu to ni breme … pač še vedno samo čaka.
Do neke zabave v vročem poletju je bilo vse lepo in prav. Takrat pa je morda zaradi svoje naivnosti .. vere, da so ljudje pač dobri, doživela drug bridkost, ki jo je pahnila daleč nazaj.
Zaprla se je v mračni svet .. ponovno so prišli kilogrami, peščica prijateljev je ostala. Nihče ni vedel kaj jo teži. Bila je nasmejana in zabavna .. vsake toliko pa je pobegnila v svoj svet in ostala toliko kolikor se ji je zdelo. Govorili so, da je čudna in to je ni motilo. Naj govorijo, bolje čudna kot, da rinejo vame, si je mislila.
Prišlo je obdobje, ko je pričela hoditi v službo … spet novo okolje in spet njen razcvet, ne tako zelo opazen kot v srednji šoli, pa vseeno dovolj, da so jo moški opazili.
Vsakič, ko se ji je kdo približal pa je onemela .. in takrat je spoznala njega.

Bil je drugačen, zelo drugačen od njenih prijateljev.
Vzljubil je njeno nedolžno srce in jo občudoval kot porcelan. Pokazal ji je radosti življenja in ji vrnil vero v ljudi. Ji pokazal popolnoma druge dimenzije življenja .. katere je le slutila.
Prvič je bila srečna, čutila je pripadnost in vzajemnost.
Pa ne za dolgo .. sanje so se nekega dne razblinile .. jo pahnile še globlje, kot je bila kdajkoli prej. Znašla se je v breznu, ki jo je požiralo .. . vleklo na dno, kjer so bili spravljeni vsi njeni grdi spomini.
Prileteli so ji v obraz in v tej mori je bila popolnoma sama.
Čutila je, da ji telo razpada .. vedela je, da če ne ukrepa, se bo zgodilo neizbežno in samo ljubezen do matere jo je vodila do vrat, za katerimi je našla pomoč.
Pomoč strokovnjaka, ki si je vzel čas, ki je ni poznal in ki jo je poslušal. Poslušal je besede, ki so bruhale … besede bridkosti in besa, ki so se kopičile toliko let.
In pomagalo je … vsaj takrat.
Po nekaj srečanjih se je počutila veliko bolje. Prepričana je bila kako je pospravila tegobe .. jih uničila … kako se je motila.

Danes ve, da so te more del nje in jim ne more ubežati. Sprejela jih je kot del sebe … del svoje podobe, ki jo ne kaže. Pokazala jo je redkim .. tistim, ki jih je začutila.
Brez besed so strmeli vanjo .. stekle so solze .. bili so objemi, pa tega ni govorila, da bi se smilila. Spoznala je, da je edina pot iz teme beseda .. beseda, ki pove kako se počuti.
Edini način, da jo bodo lahko razumeli je, če jo bodo poznali.
Spoznala je, da je njen značaj tak ravno zaradi vseh dogodkov na njeni poti, da nima smisla bežati. Sprejeti vsak del sebe, tudi tistega, ki nam ni všeč.
In ko je sprejela vse ta dejstva je lažje zaživela.
Dogodki se še sem in tja pojavijo v nje .. vendar spoznanje, da so del opek,
ki so zgradili njen značaj, jih je preprosto sprejela ..
Globoko v sebi si Petja želi še moč … tisto zadnjo piko na i, ki bo dokončno zaprla vrata preteklosti in jo osvobodila.
Moč, ki jo bo našla v sebi in ji bo dovolila, da bo lahko
OPROSTILA!


Razmišljam




Prebrala sem blog, ki mi je dal misliti. Piše takole;
nihče ti ne pove, da ko si star osemnajst in več, da si hkrati star tudi tri in osem…
In še res je, na take občutke nas nihče ne pripravi. Preprosto se pričakuje, da bomo odrasli …
zreli .. pametni, razsodni .. in kaj vem kaj še vse.
Kako le naj bomo vse to, ko pa po določeni poti stopamo prvič?!
Kako naj poznamo prave korake, ko se jih šele učimo … ?!
Pot po kateri hodimo prvič je vedno uganka … četudi so na njej oznake ..
prvič je le prvič ..
Potem pa od nas pričakujejo/mo idealne rezultate .. srečne konce
in kaj vem kaj še vse.
..
Pa se vprašam ali srečni konec sploh obstaja ..
in če, ali mi lahko kdo pove kakšen je srečni konec …
kaj pravzaprav je srečni konec?
..
OK, v poslovnem svetu .. to mi je jasno
.. kaj pa tisti del .. .osebni .. duševni ..
Konec je le konec … in ko je nečesa konec .. ali je lahko srečen?!
In srečen za koga … za enega sigurno ne … ponavadi pa trpita oba akterja ..
..
Malo me je zaneslo …
skratka smo odrasli počutimo se pa otroško, mladostno .. pobalinsko
In opazovalci, ki nas z ostrim očesom budno opazujejo ..
se sprašujejo … ali je ta človek sploh normalen?!
Vse to je normalno in tisti, ki se tako ne počuti ..
ali je zrel za temeljit pregled pri strokovnjaku,
ali pa je njegova moč obvladovanja tako zelo mogočna, da živi v telesu,
ki je bolj podobno robotu, kot človeku.
Škoda za vse te ljudi .. robote, kajti biti dete sem in tja, spoznati strah, nemoč,
otroško radost .. solze sreče ali žalosti, vsake toliko uganjati kakšno pobalinsko
.. neškodljivo neumnost … spet drugič, pa biti neznansko zrel,
pokazati svoj sijaj in blesteti s svojo zrelostjo in razsodnostjo ..
to življenje polepša in tisti robotki so prikrajšani
in žalostno je, da se tega niti ne zavedajo ..
Še bolj žalostno pa je, da se vse več takih robotkov sprehaja med nami ..
Kaj jih je pripeljalo do tega stanja pa .. kdo ve ..
morda boleče razočaranje … morda strah
.. nesrečna ljubezen …?!
Vsekakor je škoda … kajti tu smo zato, da se imamo lepo,
če lahko prispevamo še kaj koristnega toliko bolje ..
..
Jao jao spet pametujem. …


Ko zaidemo




So prave in neprave poti?
Ali pa so vse poti prave, tudi tiste zablojene, ker pač po njih hodi zblojeni?
Ali pa so ene poti le zato, da nas preizkušajo in kdo hudiča nas preizkuša?
In še .. in še .. in še
Neskončno vprašanj o poteh in neskončno število odgovorov, ki so si različni,
kot smo si različni mi med seboj!!
..
Vsekakor po večini poti hodimo po lastni izbiri,
Tiste po katerih smo prisiljeni hoditi ..tam se nima smisla upirat,
upor je le lulanje proti vetru .. nesmiselno ..
..
Poti, ki pa so naša lastna izbira .. to pa je druga pesem ..
..
Torej se odločimo in krenemo ..
Hodimo .. hodimo ..
Se nam dogaja, potem pa …
Ugotovimo, da nam ni več do te poti ..smo pa že prehodili velik kos
.. Kaj zdaj … kako naprej … ???
Naj odnehamo .. vztrajamo in delamo korake, ki si jih ne želimo
Ali pa preprosto obstanemo ..
..
Neskončno dilem .. ki nam ponujajo različne cilje … rešitve,
Nekatere so morda brez ciljev .. so samo rešitve ..
Način življenja in doba v kateri živimo ..
sta kriva, da velikokrat pozabimo kako pomembna je pot
kajti ta je velikokrat pomembnejša .. .od cilja ..
Cilj je trenutek, ko nekaj osvojimo … takrat nas preplavi sreča, adrenalin ..
Pot pa je del življenja .. .velik del, po kateri hodimo
In če ta ni srečna .. no, vsaj večji del poti …
potem dragi moji,
najverjetneje ni prava!!!
..
Kako priti do pravih odločitev ..??
Težko … veliko .. res veliko poglabljanja vase.
Če poznamo sebe … potem je lažje, če smo odkriti do sebe …
in do okolice … potem smo na dobri poti.
Napačne odločitve so le slab spomin ..
Ne rečem, da se nam sem in tja ne pripetijo …
so pa redke …so le izjeme …