PISARIJE: Kaotično ..........

Kako bi opisala letošnje poletje .. z eno samo besedo …??
…. Hmmmm ni simpl … ampak najbolj primerna beseda bi bila KAOTIČNOOOOOO !!!!
..
Začelo se je z vročimi zadnjimi dnevi pouka, ko smo vsi že težko čakali, da se konča mora, beri šola, ki je v preteklem šolskem letu jemal ogromno energije. Zakaj? Zato ker so sinu diagnosticirali disleksijo in je to pomenilo veeeeeeliko več sedenja in potrpljenja … Ampak smo preživeli .. celo zmagali, zmaga je bila majhna, pa vseeno zmaga. Nato pa poletje, zdolgočasen otrok, ki ga zanima le TV in PC … veliko strpnosti, da ga zamotiš še z čim drugim .. in nato tik pred dopustom incident, ki je zahteval obisk policijske postaje, kajti nekaj skrbna mati si je dogodek v parku razlagala precej drugače od realnosti in napadla mojo taščo in mojega sina … jima grozila in se ju hotela fizično lotiti .. Torej obisk policije, sledila je prijava .. vse skupaj je pustilo velik priokus grenkobe, ki še kar traja. Sprašujem se kakšni so straši, ki po incidentu niso imeli jajc, da bi mi odprli vrata in se pogovorili, kako lahko taka nezrela bitja vzgajajo otroke … in ob kričanju na taščo se je sklicevala na to, da je zdravstveni delavec in bla bla bla. Bog nam pomagaj, če so naši zdravstveni delavci res takšni .. in ker boga ni .. kdo nam bo pomagal??!! JEBAAAAAAAA .. mogla bi vztrajat na njihovih vratih in razčistit na licu mesta, ne pa da v meni še vedno vre …
No potem je napočil datum našega odhoda na jug .. mislim res na jug .. daaaaaaaleč do Korčule .. pot je bila čist simpl … vse besede o razdaljah in da smo nori ker gremo tako daleč .. komično. Sploh ni naporno … in splača se .. ker je PREČUDOVITO. Štirinajst dni je minilo kot bi mignil .. dobesedno in že smo se pokali domov … tokrat po daljši poti, preko Pelješca, ki je prekrasen …. Dolina Neretve … pravljica …. In ko si na avtocesti, si že doma …. Kot bi mignil ..
Potem pa kruta reala doma. Doma imamo dve majhni navihanki, ki smo ju zaupali v varstvo tašče. Vse podrobnosti smo predelali večkrat, govorili po telefonu in njene pripombe, da jesta premalo, da ne pijeta .. so se mi zdelo taščino pretiravanje. Doma pa se je izkazala kruta … sploh ne vem kako naj to imenujem …Skratka tašča je napajalnik z vodo obračala narobe in naši veverički sta skoraj dehidrirali. Prizor je bi šokanten in vsi smo bili pretreseni. Mož je takoj poklical taščo, kljub mojemu prigovarjanju, da ni bilo namenoma, ji je zabrusil nekaj pikrih in odložil telefon. Sin se je zavlekel na posteljo in točil solze … jaz pa (naj povem, da sem se na Slovenski strani, kjer smo se na povratku ustavili na večerji, zastrupila in že na poti sem zaznala rohnenje v mojem drobovju, ki je postajalo vse glasnejše in je vse bolj odločno zahtevalo WC ), sem tekala med WC-jem in otrokom in veveričkami …. Žeja, ki sta jo čutili je bila tako velika, da sta se takoj, ko smo napajalnik obrnili pravilno, stepli. V dlan sem si nalila nekaj vode in jima ponudila … hlastno pitje .. prizor, ki ga ne bom pozabila … nikoli.
Kasneje sem v krožnik nalila vodo in jima pustila na pultu, stali sta v vodi in žejno pili … mene pa je prežemal strah .. skrb .. kdaj naj umaknem posodo .. kakšne bodo posledice … ali bo vse OK …. In seveda misel na taščo .. kako bo prenesla to … …. Kako????
Veverički sta si opomogli …. Počasi postajata to kar sta bili …. Kaj pa mi? Bomo še kdaj to kar smo bili .. preden smo odšli na morje ….??
Nikoli …. Jaz že ne …. Iščem besede s katerimi bi končala tole pisanje … pa jih ni ….. klinc … razen to, da po vseh cirkusih spet rabim dopustttttttttt ……..