Življenje nas vsake toliko opomni ... včasih bolj kruto .. včasih manj .. vseeno pa nas opomni kako malo ... malo smo vredni ... da smo le delček nekega neopisljivega sistema .. in res na trenutke dobim občutek, da je vsa moja pot že v naprej določena in naj se še tako zelo trudim .. otepam in bojujem zase, za svoje .. sem nemočna, kot mravlja, ki jo nevedni človek pohodi, ker je premajhna .... da bi jo opazil ..
Ja točno tako se počutim .. kot mravlja, ki vidi stopalo, ki se ji bliža ... vendar pa ne more pobegniti, ker ji zmanjkuje časa ... samo nemočno strmi v podplat ...
..
kaj vem, morda pa potrebujem dopust ... verjetno ..
kot delčki v nepredstavljivo veliki sestavljnki, ki jo načne vsaka sapica.. danes se režimo sosedovi nadlogi, kolnemo sesut avto, skrbimo zaradi odkritega strešnika... jutri smo delček, ki ne spada več nikamor, je sam sebi namen in (znova) pluje skoz vsemirje.
OdgovoriIzbrišidopust... privošči si ga. podolgem in počez. zase, zase.