Spoznanje

Spoznanje

Spoznanje, ki me plaši ….. danes sem dojela zakaj pišem .. zakaj ponovno toliko pišem in .. ni mi všeč ..to spoznanje, pravzaprav me plaši in počutim se osamljeno … žalostno.

To kar sem danes dojela je, da nimam več pametnega sogovornik .. pravzaprav sogovornika, ki bi me poslušal .. brez obsojanja … prekinjanja … pametovanja in ki bi mu lahko zaupala vse ….. človeka, ki bi dokončal moj komaj začeti stavek, ki bi mi bral z oči .. besede, ki bi se z menoj pogovarjal brez besed .. ko je stisk roke stavek ….

Kam je odšlo to bogastvo …??

Ali pričakujem preveč … ja vem, naivna sem … in še bolj žalostna, kot sem bila pred začetkom tega pisanja ….

Solze smeha

Ekola .. petek, 21h … sama. Otrok je pri babici .. mož ..nekje zunaj, jaz pa ..

……

Ja kaj pa jaz ..

Ogledala sem si film, ki me je navdušil .. tako zelo, da sem se po dolgem času nasmejala do solz .. pravzaprav krohotal .. zjokala .. od .. kaj vem, morda nemoč, žalost .. ker imam občutek, da jaz tega preprosto ne bom doživela tako silovito … predvsem pa me je film pahnil v razmišljanje .. in PISAAAAAANJEEEEE …….

Verjetno se sedaj pojavi vprašanje kateri film .. naslov je  It's Complicated z ekipo znanih igralcev med katerimi pa je meni ena najljubših igralk .. Meryl Strip. Ne bom pisala reklame z film .. vendar pa ženska prekaša vse mlade igralke. Lahko igra KARKOLI ..lahko je seksi, lahko je pijana .. kuharica … ljubica, mati .. nevrotična ločenka … ženska je neverjetna ..

Najpomembneje pa je, da da svojim vlogom toliko realnosti .. tistega .. pravega, da človeka … vsaj mene presune, prisili k razmišljanju .. da sive celice meljejo in meljejo …

No pa sem rekla da ne bom delala reklame … sorry … je pač zakon in film je daleč od nekega Hollywood-skega  sranje ..

No polna sem vtisov .. Morda si ga bom jutri ogledala ponovno .. Napisala blog, ki me bo vrgel na rit .. Ali pa le tiho premlela … obdelala … nekaj pa vem že danes .. Da z leti človek dozori .. postane modrejši .. in prizanesljivejši … do sebe in drugih ..

Nočkooooooooo

 

http://www.youtube.com/watch?v=MIESXKFUK6M

Sanje, ki jemljejo dih

 .. to je bilo to noč ..


Sanje ko se vrača preteklost in udari po vratih .. jih vrže s tečajem in te pahne v realnost .. realnost, ki je v tistem trenutku .. hipu, nekaj kar ne prepoznaš, ne razumeš .. Samo zmedeno obsediš in čakaš na trenutek, ko bo zavest sposobna prepoznati in dojeti resničnost, ki je .. bolj prizanesljiva ..

Trepet .. ob dotiku rok .. ko sem bežala .. pred njim, seboj ... usodo, pa bo ostal ....

..

Še danes .. toliko let kasneje, mi pri srcu postane toplo ... oči postanejo .. sanjave, toplota pa počasi leze po meni .. ko pomislim na najin konec ... ki ga sploh ni bilo .. preprosto je izginilo ... nekje na začetku najinega sveta ....

In potem buuuuuuuuuum v moje sanje .. kot sprava, ko hitiš po temnem, mokrem drevoredu

za menoj ... me dohitiš .. s prsti objameš mojo dlan ................me ustaviš

..

Takrat pa planem v postelji pokonci, kajti v mojem telesu rohni bolečina ... strah ... pred ponovnim razočaranjem, izgubo ....

Tako zelo sem ljubila tebe .... tebe, ki nisi bil nikoli moj ...in vem, da si bil tisti ...ki bi mi poklonil raj .. ali pa me pohodil v peklu ... bil si nekaj posebnega ...in nikoli ne bom vedela .. kako bi v resnici bilo .... na koncu, kaj bi bil konec ... in kdaj ...

Samo ugibanja .... samo upanje .... želje in spomini, ki se očitno na trenutke priplazijo celo v moje sanje ....bil si .. ljubezen nekega časa .. ki ga ni več ...

Ko se te dotakne neznanec, ki ostane neznanec ... ker ti čas ... v katerem se nahajata oba, ni naklonjen za kaj več ...

Kako sprejmeš ..

Pred časom sem izvedela, da je moja prijateljica zbolela za rakom na dojki.
Zaenkrat se dobro odziva na terapijo in je OK, kolikor je pri tej situaciji lahko OK.
..
In sedaj razmišljam ..
Kako se soočiš z tako informacijo … kako sprejmeš in živiš, s takim podatkom, ki te zadeva tako zelo in tako močno posega v tvoje osebno življenje ..???
Veliko vprašajev in vsi porajajo strahove ..
Niti misliti si ne morem, kaj se dogaja v njej .. v njeni glavi, ko pogleda svojega komaj osem let starega otroka … kako človek to prenese?!
..
In potem suhoparni statistični podatki, ki pravijo, da se bo s to boleznijo v prihodnjem sooča vsaka četrta ženska v Sloveniji … hud podatek, se vam ne zdi, (petina vseh rakavih obolenj pri ženskah)?!
Pomislite, ko sedite v službi ob kavi … recimo sedem, osem žensk … in vprašanje; katera ga ima, ga bo imela???
Grozno … vsaj meni!!!
Upam, da sama nikoli ne spoznam teh težav .. da se mi nikoli ne bo potrebno soočati z temi strahovi ..

Če bi vedela

Hmmm, ja če bi vedela kakšen dan me čaka, bi ostala v postelji,
se pokrila preko glave in enostavno obležala.
Začelo se je že tako zjutraj .. torej ob 6,10, ko mi je pobegnil avtobus.
OK, pač počakala na drugega .. pridem končno na šiht, dvigala še kar ne dela, že kaj vem, morda 10 dni. Sranje, moja astma kriči na pomoč, ko sopiham po stopnicah …
Dobro, pač kašljam in se davim, pa inhalatorji .. nadaljnje pl ure,
ampak nekako preživim, to mučenje.
Potem prijetni del dneva, kava v dobri družbi, kjer se vedno nasmejem in nato delo.
No tu pa se je začelo komplicirat in se stopnjevalo do skrajnih meja.
Cel dan je blo vse huje in huje.. ne bom šla v podrobnosti ..
Tema… vse skup, ljudje so nori al pa jaz.
..
OK .. ura 15h gas domov .. po sina v šolo ..
Ampak mulc se je odloču za drugače potek dneva in jao jao ….
Kje mam pamet .. energije ni več..moči mi zmanjkuje ..
Ob 20h pišem tole jamranje .. in čakam al se mi bo odpeljalo al ne,
bom pričela kričat in bom kričala tako dolgo, da pridejo z uno lepo jopco,
ki se zapne na hrbtu,
mi stisnejo v rit eno iglo in me pomirijo ter odpeljejo na nujni počitek ..
..
Kje se jemljejo taki dnevi ..??
..
Mar bi zjutraj ostala doma … pa bi mi blo vsaj pol prihranjeno ..
Bom vedla za drugič!!!!!

Pozvoni

Ja, pozvoni telefon … moj pogled že tako ali tako strmi skozi okno .. kjer sonce liže Prešernov trg,
Strmim ven .. ko me zdrami tisti predirni zvok, ki preseka tišino v pisarni ..driing …
Prosim .. so moje besede in kmalu z nasmehom na ustnicah odgovarjam ..OK, čez 10 minut na Prešercu.
Juuuuuuuuuupi kava na sončku ..v prijetni družbi ob sproščenem klepetu … yes, to rabim
..
No kmalu letim po stopnicah in potem ob Ljubljanici počasi proti Trnovem. Sproščeno klepetanje … po mojih mislih pa se podi le ena misel .. soooooooonce imamo.
Marija res ga pogrešam, to žarečo kroglo na nebu, ki nas pogreje, prežene sivino .. nas nasmeje … naredi srečne.
… No vsaj mene …
.. Opazujem mimoidoče in tudi oni, se mi zdijo nasmejani, tisti dolgi .. čemerni obrazi so izginili .. Morda res le za hip .. Pa vseeno, tudi hip bo ta trenutek dovolj.
..
Res smo smešni …ljudje .. a ne??!!
Kot martinčki se plazimo iz svojih bivališč …sedimo na sončku
.. mu ponujamo obraz … in se srečno nasmihamo ..
tako kot živali … ni razlike ..

Isti ptiči v kup letijo

Zagovarjanje .. ali hvala .. ali neka korist ..?!
Sem premišljevala …
Ko nam intuicija o nekom pravi BODI PREVIDEN in se pojavi nekdo,
ki to osebo na vse pretege zagovarja … hvali in postavlja na podstavek,
kjer kraljuje in se šopiri.
..
To nas zmede in kako naj se zdaj odločimo .. mencamo in se prestopamo, vrtimo v krogu.
Včeraj pa mi je šinilo v glavo!!!
Poznate tisto; isti ptiči v kup letijo..
In še res je ..
Če mi intuicija pravi to ni OK, ta oseba .. nekaj na njej me moti, pa pride nekdo,
ki me želi na vsak način prepričat v nasprotno .. poglej osebo, ki te prepričuje.
Premisli o osebi, kaj imamo od tega, zakaj to počne … njeni cilji..
In kmalu bo jasno kje smo ….
..
No sam preblisk je bil …

Ne ubije te padec ..

Ne ubije te padec ampak sunkovito zaustavljanje .. tko nekako a ne?!
..
Ja zanimiv stavek, ki mi je dal misliti … ker je vse v njem resnično ..
Padec ni nič, je le potovanje skozi prostor … soočenje s podlago,
kakršnokoli že .. to pa je že boleče, če ne že usodno.
..
Vsi smo se srečali s padci, takšnimi ali drugačnimi.
Od tistih, ki nam potolčejo kolena, pa do tistih, ki nas ruknejo ob tla na način,
ki ga vidimo in čutimo le mi in tisti, ki so nam blizu, pa zato nič manj ne bolijo.
Ti slednji so ponavadi še bolj problematični
… kajti, težje jih je pozdraviti.
Najprej prizadenejo psiho, ta pa kasneje izčrpa še telo ..
Duhovno in fizično umremo ..
Se sesedemo, kot prazna vreča .. in obležimo .. do izteka svojega bednega časa.
..
Vse je lahko ena velika jeba, če se znajdemo na poti, ki drvi navzdol.
Brez zavor, ki bi nam omogočile varno ustavljanje ..
Drvenje proti gotovemu koncu.
..
Lahko pa nas pri naši brezupni poti dohiti ali prestreže
… nekdo ali nekaj … dogodek ali oseba, ki nam da misliti.
Nas za hip prevzame, odvrne pozornost od naše poti v brezno
in včasih je to dovolj, da skrenemo … obrnemo v drugo smer,
se počasi poberemo in se pričnemo vzpenjati ..
..
Človek premore toliko moči in volje, ki se velikokrat izkaže šele,
Ko nam nekdo drug streže po življenju, ko nam želi slabo,
nas omejuje .. nas na nek način ubija.
Takrat ponavadi ljudje, tudi tisti, ki so na dnu, dobijo zagon, za nove poti,
kajti le mi sami odločamo kdaj in kako se bo končala..
razen bolezni, nezgod itd.
Nihče drug nima pravice odločati o naši usodi,
jo vzeti v svoje roke in z našim življenjem barantati.
In ko se nam pripeti kaj podobnega, takrat čeprav smo na dnu, v popolnem dreku,
se v nas prebudi borec …
Življenje postane vrednota, ki si jo želimo, ki jo spoštujemo ..
Postane naše .. in ponovno živimo ..
In zapomnite si;
NE UBIJE TE PADEC AMPAK SUNKOVITO ZAUSTAVLJANJE!!

Bolezen … moč

Sprašujem se .. vedno znova, kaj je tisto kar nas žene?!
..
Namreč,
že kake tri mesece imam težave z zdravjem
.. vsake toliko me položi v posteljo,
ne gre za neke hujše probleme, je pa moteče in obremenjujoče
in počasi izgubljam voljo …in željo…
..
Pa se sprašujem, kako to, da na svetu ni več samomorov ..?!
Pri sebi opažam,da mi bolezen krepko najeda mojo voljo do življenja
In mi ni jasno kaj se dogaja z ljudmi, ki imajo za seboj kake res hude diagnoze.
Kje jemljejo moč … voljo .. .in predvsem energijo, kajti brez te nekako ne gre ..??
..
Meni zmanjkuje vsega … vsake toliko me napade malodušje,
najraje bi zlezla v posteljo, ker je vse ostalo napor ..
pa sI tega ne morem privoščiti…
..
Vse je ena jeba ….
Upam, da mi pomlad prinese olajšanje in vse ostalim tudi..

Razumeti

Kako smo ljudje narejeni …. vse, prav vse želimo razumeti, analizirati .. poznati …
Pa kaj nam je … in ali je to normalno, kaj je normalno, kdo je tisti,
ki reče to je normalno in kdo mu je dal to pravico?
..
Se sprašujem koliko je v našem razumu res še razuma ..
koliko je tistega pametnega in razumnega ali pa nas je samo zaneslo v svoji potrebi,
da pač vemo vse, pri tem pa nas več ne zanima cena ….
Ne le cena, ki jo trenutno merimo v €, temveč tista pomembnejša,
ki nas od tuji od našega življenja
Kot pravijo ali pa se sprašujejo
ALI CILJ OPRAVIČUJE SREDSTVA??!!
..
Govorim o tem kako nekateri v svojih raziskavah krenejo po poti,
ki jih oddalji od družine, vrstnikov … sočloveka,
od nekega bivanja in nas popelje na pot, ki marsikomu ni sprejemljiva
in predvsem je zelo nenavadna..
..
Ne obsojam nikakršnega načina življenja, se pa sprašujem,
kaj je normalno in kaj nekatere med nami žene, da se odločijo/mo za bivanje nekje v divjini, postanejo/mo na nek način živalski .. .prvinski ..
in s kakšno pravico pri tem posegamo v življenja nekih drugih bitij,
kajti s svojo prisotnostjo spremenimo … posežemo v njihovo življenje,
ga spremenimo in zaznamujemo
in nikoli več ni takšno kot je bilo pred našim prihodom.
..
Vsak naš premik ima posledico .. in to večinoma pozabljamo.
Nekatere posledice so neopazne … komaj zaznavne,
nekatere pa so lahko tako hude,
da za njih niti ni opravičila ..
..
Torej kje je meja normalnega …razumnega početja,
ki ga ljudje pod krinko znanosti … reševanjem sveta, neke vrste …
pač česarkoli že, izvajamo povsod po svetu …
Kajti naša dejanja so velikokrat povezana z nasilnimi vdori v svet bitij,
ki so čudovita in nedolžna, naše obnašanje pa njihov svet spremni v laboratorija
… tudi, ko se te aktivnosti izvajajo v naravi in za njimi stojijo plemeniti cilji …
Popolnoma jasno mi je, da je za napredek
… kakršen koli potrebno žrtvovati marsikaj in da je cena včasih velika, predvsem na področju medicine ..
Ampak v moji glavi kljub vsemu odzvanjajo vsa ta vprašanja, ki sem jih zapisala
in bodo odzvanjala … vem pa da odgovora, ki bi me zadovoljil
ne bom dobila… torej spet eno mojih …bluzenj ..
klinc no……..


http://www.youtube.com/watch?v=A5rN1m2nJzk

Na s**** svet stoji

Na sex-u svet stoji … al kako že????
No nekaj takega bo .. tko govorijo stari in modri in oni že vedo ..
..
Sem nekje prebrala nekaj, kar me je pahnilo v tole pisanje ..kajti!!!
..
Ljudje uporabljamo zelo različne izraze za enako dejanje
…. v živalskem svetu bi rekli parjenje ..
in živali se ne obremenjujejo kako in kaj, one so pametne
in le uživajo, se predajajo nagonu
.. mi, ljudje pa .. Hja, pač kompliciramo .. in olepšujemo,
se delamo fine, lepe ….
Ko pa na koncu vsi počnemo isto reč.
..
OK, nič zato .. taki pač smo, eni so kuharji .. drugi pa gastronomi,
eni so ljubimci .. drugi so ..kaj že ..
No kakorkoli ..
važno, da smo zadovoljni, ko se zabavamo …
ljubimo, dolčkamo, sexamo ..fukamo ….kavsamo, porivamo …
Jao, bom nehala naštevat .. ker ni in ni konca sopomenkam,
Kajti vsi ti izrazi so ime za enako dejanje
.. le izvajalci in čutnost se razlikujejo ..
..
Sex je tisti, ki poganja ta planet .. pa se ga nekateri še vseeno sramujejo,
se sprenevedajo, za ritjo pa se jim skriva kopica otrok ..
Kako bi rekli takim ..??
Pravzaprav me briga za take, sex je nekaj lepega
in če se zrelo bitje ne more soočiti z dejstvom, da to počnemo vsi,
tudi tisti nezreli … potem pač ne sexajte.
Sex je beseda, ki jo bodo razumeli povsod po svetu .. brez dvoma,
vsakemu bo priklicala nasmeh na obraz, če ne zaradi pričakovanj, pa zaradi spominov.
Sex je druženje, zabava, intimnost, pohota, čutnost, nežnost ..
Lahko pa je tudi razvrat, mora, eksces, orožje ali orodje, zdravilo ali bolezen,
zbližuje ali oddaljuje, lahko ne/varen
vsekakor pa nas brez sexa ne bi bilo
.. to je pač golo dejstvo
…
Sex je lahko med dvema, tremi, štirimi, petimi, skupino.
Za moške in ženske. Za moške in moške. Za ženske in ženske.
Sex je na postelji, mizi, stolu, nogah, pralnem stroju, travniku, skali,
v dvigalu, avtu, grmu, morju, zraku. Kjer koli. Sex je sex.
…
Povedati želim, da je sex pač sex ..
KAJTI
spi lahko vsak tudi sam, ljubi se lahko vsak tudi sam.
Prijatelj je lahko vsak sebi tudi sam.
A sexat, kavsat, fukat, porivat ne moreš sam/a !
Tko pač je …




Marko hvala, ob branju tvojega pisanja sem dobila navdih .. nekaj besed je celo tvojih..

Laži …. Resnice ..

ko so meje ... nejasne ....


Ste kdaj premišljevali .. ali je resnica, ki jo povemo samo delno .. ne spremenimo,
pač pa povemo samo del celote tudi laž, kajti .. s tem smo na nek način posegli v resnico
…. saj smo jo prikrojili?!
Laž je laž .. tu ni kaj, dejstvo je, potem pa so tu še dileme
in ena od njih je tudi ta, ki sem jo omenila ..
..
Kdaj resnica postane laž …????????
Je to takrat, ko jo prikrojimo, ker nam tako paše .. ali takrat, ko to počnemo, da nekoga zaščitimo .. ali ker se nam recimo ne ljubi razlagati detajle .. in od tega nima nihče koristi .. ker smo preprosto preleni ali pa se nam sogovornik ne zdi vreden našega časa …
..
Uh, sem se zakvačkala navsezgodaj …
..
LAŽ JE LAŽ
… pa naj bo zavita v še tako lep papir in še tako zelo okrašena,
še vedno je laž ..
Je pa res, da se med seboj razlikujejo ..zelo razlikujejo, kajti ni vse samo črno in belo.
Vmes je še veliko odtenkov sivine ..ki nas velikokrat prisili .. do majhnih,
recimo temu nedolžnih laži … ki so včasih skoraj nujne za normalno življenje …
..
Jebi ga … kdo pa bo kar naprej nekaj pojasnjeval in razglabljal …
tko to je …
..
Pismu, še zmeri pa ne vem, kdaj resnica postane laž …

Kaplje …

Počasi .. nezadržno drsijo .. kaplje
nižje in nižje ..
Dokler počasi ne zdrsnejo skozi nič …
Se razletijo na tisoče majhnih .. lepih trenutkov …
Opaznim le za hip .. le trenutek.
..
Ko ledene sveče ..izginjajo v soju sonca,
ki jih počasi oblizuje …
so objemi nepotrebni .. pa tako željeni ..
si zamišljam tvojo roko,
ki počiva na moji rami,
mehko
domače .. udobno.
..
In ko pride čas,
ko sonce z vso svojo močjo
greje .. pregreva
planet,
si še vedno želim objema
tvojih rok,
dotikov, poljubov,
bližine
…
Čas, ki teče,
želje ne izniči,
jo okrepi,
razbohoti.
Postane ..hrepenenje
…

Nekaj v meni ..

Hmmm
Tisti majhni delčki skriti v nas
.. ki nam lepšajo dni .. leta ..
Se sprašujete o čem spet flancam .. o spominih.
..
Spomini, ki so lahko slabi, lepi, božanski, nebeški, dramatični,
skratka kakršni koli že …
..
Včeraj je bil dan kot že tolikokrat poprej .. nič posebnega.
Rutina ponedeljka, ki me zjutraj zgodaj potegne iz postelje in pahne v nov teden.
Nekako se prebijem skozi istih nujnih osem ur .. in nato domov.
Avtobus pol čemernih obrazov .. vsak izgubljen v svojih spominih in pričnem razmišljat.
..
Kaj v nas, nas pelje do tega, da si neke detajle zapomnimo,
da ohranimo nanje spomin
in nekoč kasneje se nas nekaj dotakne, da nas oblijejo,
lepi ali grdi … pač spomini.
..
Pred leti so se v prodajalni blizu mojega doma pojavile sladoledne lučke.
Nič posebnega bi lahko rekla, lučka kot lučka.
Kupila sem jih za sina in
nekega vročega večera, ko se je vse umirilo,
sem obsedela na balkonu in si rekla;
pa si privoščimo eno.
Lizzzzzzzz preko hladne površine … in potem trenutek,
ko v čokoladni obliv zasadim zobe … zvok, ko se tanki sloj lomi pod silo zob
in nato okus, ki se razlije po ustih,
zajame brbončice na konici … in me popelje daleč nazaj v otroštvo.
..
Presenečena nad okusom sladoleda sedim v temi poletnega večera
in v trenutku se znajdem v otroštvu .. daleč od doma, staršev,
na morju … kolonija v Zmabratiji.
Tam so prodajali prav posebne lučke, nikjer drugje jih ni bilo moč kupiti,
vsaj v Ljubljani ne, bile pa so pregrešno dobre.
..
In tako sedim pri svojih letih na balkonu .. počutim pa se kot dete,
tisto, ki je takrat pred veliko leti, z veseljem zasanjano pospravljalo lučko za lučko
in se sladkala .. ob opazovanju morja, božanju toplih sončnih žarkov
in odmaknjenem vrvežu otrok na plaži.
.
..
.
Prav zanimivo, nek okus, ki je ostal shranjen v meni,
ima očitno sposobnost, da prikliče na plan toliko nekih občutij,
ki so me tistega večera tako sladko pogladili
in me ponovno za trenutek spremenili v navihano deklico,
ki je že davno ni več,
pravzaprav … je,
biva nekje v meni in vsake toliko plane na plan
… kriči; še sem tu …
..
SPRAŠUJEM SE???
Kaj je tisto .. Kako …. Zakaj …. Kaaaaaaaaaam???
Hudiča .. toliko vprašanj v zvezi s spomini..
Kako se odločimo kaj si zapomnimo, kje spravimo, zakaj to delamo ….
Uh uh uh ..
Ni in ni konca razmišljanju.
In potem preblisk … Kaj če teh spominov ne bi bilo??
Dooooolgčas, prazno, pusto …
Bivanje tako v en dan … NE HVALA!!!
..
Lepo je, da jih imamo … da smo sposobni odplavati.
Tudi tisti grdi, manj lepi, morasti in sitni
… tudi ti so potrebni, so kot opomin,
opozorilo, včasih celo STOP znak …
..
So del nas, del naše zgodbe, ki jo piše vsak sam
.. z občasnimi vdori tujcev, znancev, prijateljev..
Spomini, kot dokaz naše prisotnosti.
..
Naj bodo čim lepši ..

Volja .. ki je včasih ni

Življenje nas skozi čas bivanja vodi po poti,
na kateri se srečujemo z različnimi preizkušnjami,
ki so različne in nekatere nas izčrpajo.
..
Pridejo obdobja, ko me prime, da bi se zavlekla v nek kot …omaro ..
nekam kjer bi bila preprosto sama, se zapakirala v velik zaboj in poslala nekam daleč.
Vsi poznamo take trenutke .. prav vsi, samo nekateri to tudi na glas priznamo.
Različne tegobe nas črpajo in mučijo .. počutimo se nemočni, ranjeni,
izdani … in še in še bla bla bla ..
..
Res je … BLA BLA BLA
..
KAJTI
Ko vidiš moč ljudi … ki jih je že marsikdo odpisal
in ugotoviš
da preprosto zmorejo, ker imajo VOLJO,
ki je tebi/meni ta hip primanjkuje in se smilim/o sama/i sebi
…..
me/te lahko postane sram,
kajti … bodimo iskreni
ni nam hudega,
res je, da so naše tegobe pač naše,
pa vseeno,
ozrimo se vase,
zamislimo se
in se vprašajmo
..
SMO STORILI DOVOLJ?
..
Volja, ki je včasih ni …nam primanjkuje
ob tem pa je potrebno
le pogledati vase,
jo najti v sebi
se pognati naprej
KER PREPROSTO ZMOREMO!!!!!!

ta trenutek me je res sram ... moje težave niso niččččččččč
poglejte si prispevek v linku in razumeli boste o čem govorim
http://www.youtube.com/watch?v=c3Ffkvb7S3c

Jutra

Jutra, ki sem jih pogrešala …so nazaj .. juuuuuuuuuupi!!!!!!
Vedno sem se prebujala zgodaj .. sem kot ptiči, ki naznanjajo jutranjo zarjo.
Torej se prebujam, ko sonce šele pričenja svojo pot.
..
Nikoli ne kompliciram, oblačila si pripravim že zvečer,
torej sem zjutraj tik tak pripravljena.
Umivanje, urejanje moje divje grive .. ki tako ali tako ne uboga,
oblačenje, krema na obraz, še čevlji in jakna pa gas ven.
..
Dvigalo, ki se iz desetega nadstropja spušča proti pritličju,
še skozi zadnja vrata v bloku in eko, sem zunaj.
Roka se že v dvigalu steguje v žep, tipa za mp3-jem.
Koraki na ulico in roka zastane
… v jutranjem pol mraku me objame zvok, ki ga pozimi ni bilo.
..
Petje ptic,
veselo žvrgolijo in mi prikličejo nasmeh na obraz.
Spet so tu … moja jutra, ki sem jih pogrešala.
Mp3 ostane v žepu, danes bom poslušala ptice.
Vzamem si čas in počasi korakam proti postajališču
… uživam v zvokih majhnih pernatih prijateljev ..
Še malo pa bo toplo
Pomlad prihaja !!!!
..
Juuuuuuuuuuuuuupi !!!!!

Obala ...

Sem kot obala,
Po kateri hodijo … se vračajo .. me obiskujejo.
Nekateri grobo … brezobzirno,
drugi neopazno … kot da jih ne bi bilo,
tretji vihravo, spet drugi jokavo in osamljeno.
Med njimi pa je izjema,
Tvoj obisk,
pogled, dotik … glas.
Kot nežna pena spenjenih valov,
prihajaš … se me dotakneš, skoraj neopazno,
mojih pregretih nejasnih meja.
Prebudiš hrepenenje, zarežeš brazde, sledi,
ko se vračaš vase.
Vsak tvoj dotik je butanje v globine moje trdnosti,
ko me zajameš z vso svojo silovitostjo, me prekriješ,
ko se meje rušijo, ko ni zavor,
prevlada hrepenenje, poželenje, naslada.
dve telesi, dve duši
prepleteni,
ujeti v trenutku večnosti,
dokler se spet ne vrneš vase …

Lahko ..

Lahko me žališ, ponižuješ …udariš ..
ali še huje …spregledaš.
Vse to lahko.
Udarci bodo boleli, pustili sledi.
Žalitve žgale pekoča znamenja …. ponižanja pustila nevidne brazgotine.
..
Ne moreš pa ubiti mojih misli, ne moreš me zapreti, uničiti, zakopati.
Moje misli so moje, moje želje so moje.
Moje oči vidijo tista kar želijo videti.
Ušesa slišijo neizrečeno.
Ne moreš mi ukazati, ne moreš me prisiliti,
Ne moreš biti moj gospodar
…. če si jaz tega ne želim.
..
Lahko pa si moj dragi, moj ljubi
… pač moj.
Ampak le .. če si jaz to želim.
..
In tudi, če me odrineš, so moje želje moje
…. moje misli .. moje …
..
In tu, na tej točki se pojavi vprašanje;
KDO JE JEČAR IN KDO JE JETNIK??
kajti trpita oba …

Pretnja, grožnja, strah .... intuicija

Evo, pa me je pahnila v pisanje, hvala Mejca

Dekle drago naj ti namenim uvod,
kajti tvoji komentarji in potem moji itd.. so me pahnili v razmišljanje… in k nastanku tegale pisanja in čeprav te niti ne poznam (osebno), se ti zahvaljujem … dokler me bodo brali taki, kot si ti, se ne bojim za svet okoli sebe.





Sem premišljevala o strahu … o tem kako ob nekom zacvetimo, ob drugem pa nas mrazi
…in nam postane neprijetno .. morda bi lahko rekla, da začutim neke vrste strah,
ki se počasi plazi vame, mi vzbuja slabe občutke
In če v tem trenutku ne poslušam svoje intuicije … se ponavadi zaplete in vse se konča slabo … slabo zame.
..
Velikokrat uporabim frazo; ŠE MAR MI N!!!.
Pa sem premišljevala, zakaj govorim to,
ko pa v tem ni kančka resnice. Še kako mi je mar. So le besede, ki sem jih povzela bog ve kje
in jih sedaj ponavljam kot stara vinilka, ki zaradi obrabe ali poškodbe preskakuje
in ponavlja kar naprej eno in isto.
..
Pa se sprašujem; kakšen je človek, ki mu ni mar??
Kakšen je človek, ki mu je vseeno … ki ga briga zase, za druge .. za svoje …ali tuje?
Tak človek je nevarnost, je grožnja
… kajti nekdo, ki mu ni mar, ki mu je res vseeno, takšnemu nimaš kaj vzeti,
mu ne moreš prizadeti bolečine in tak človek se zlepa ne ustavi.
Gre svojemu cilju naproti, preko vsega, ne glede na ceno .. na žrtve.
Je bitje, ki pozna le egoizem, sebičnost in čustva drugih ga ne zanimajo.
Takšnim ljudem se je treba izogniti, ker ranijo že s svojo bližino, prisotnostjo.
Tak človek je pretnja … ki se ji je treba izogniti
… seveda, če to začutimo…

Skrito očem

Preko vijug … grebena se podijo, hitijo navkreber … kričijo, norijo ….
V boj za prevlado … vsak svoje bitke …krvoločno s krvavimi zobmi,
iščejo tiste male upornike, ki jih je treba pokositi, uničiti …. izbrisati.
Na drugi strani bojne črte nasprotnik ... zvit … z drugačnim orožjem.
Ima svoje ideale .. iluzije ….hrepenenja …
In potem
… nekje pri vrhu vijuge se srečata ..
se udarita,
vsak s svojo silo,
na eni strani moč .. surova moč ..
na drugi … mehke sila idealizma …
želje,
hrepenenja.
..
Kdo bo zmagovalec …kdo bo poraženec
… kdo v sebi nosi moč,
da zmaga ….ubije .. uniči.
Bo to surovost …fizična in brutalna
ali pa
mehkoba, ki ruši s svojo prodornostjo hrepenenja, želja.
..
Vse to … vedno znova in znova,
v mojih vijugah
.. v moji glavi,
v mojih mislih.
še in še
…

Za zdaj … zmaguje mehkoba … kako dolgo še … se sprašujem?!

Lestev na podstrešje

Ja, prav ste prebrali .. lestev na podstrešje.
Pa ne tisto doma v hiši,
temveč imam v mislih tole podstrešje v naših glavah.
..
Ne gre mi v mojo glavo ali naj rečem podstrešje, kaj je tisto kar se nas dotakne,
da nekoga preprosto sprejmemo, pa četudi že takoj na začetku vemo,
da je daleč od tistega ideala, ki ga iščemo, da je njegov okus za
.. recimo glasbo .. knjige.. in kaj vem kaj še vse popolnoma drugačen od našega.
Enostavno
nekaj v nas se premakne in sprejme to osebo, brez želje po spreminjanju.
Preprosto ta oseba postane del nas .. je tu,
nam zleze v naše podstrešje se tam udomači in nam s časoma,
sem in tja, malce ponagaja.
Vse lepo dokler je to samo malo .. ko pa postane to nagajanje veliko,
želimo to osebo preprosto izgnati … izbrisati,
saj konec koncev je to podstrešje naše.
In tu nastane zaplet … ne gre in ne gre.
Osebe, pa naj bo kdorkoli že ni mogoče brisati.
Vedno znova se vrača, nam zaposli možgane .. včasih že prav najeda.
Postane naš ne želeni podnajemnik, ki niti najemnine ne plačuje,
postane nadležen.
..
In v teh trenutkih pozabimo, da smo osebo sami spustili k sebi,
mu ponudili svoj prostor in z njim nekaj časa celo uživali.
Jebeno a ne????!!!!!

Nevednost je blaženost

Pa razmišljam .. kako res .. kako zelo drži zgoraj napisano!!
Pomislite, koliko lažje je, dokler ne vemo .. recimo, da smo bolni,
da nas bo v kratkem obiskala kakšna komisija s kaj vem kakšnim hudim razlogom,
da nas naš ljubi/a vara, da bo jutri potres …
Vse te informacije nas naredijo nesrečne .. blaženost izpuhti kot oblaček.
Milni mehurček poči .. sanje se razblinijo .. in vsega je konec.
Naša varnost se zruši, kot hišica iz kart .. tla se zamajejo,
ostanemo sredi kupa ruševin, ki nas dušijo … ubija
.. in to počasi.
Hrepenimo po podatkih, ki nam nemalokrat prinesejo žalost in bedo.
…
Pa vseeno jih potrebujemo, ker živeti v nevednosti .. negotovosti,
čakati ali še huje, odlašati
… zame je to še veliko huje, me razjeda,
me prav počasi pogublja.
Podatek ali informacija .. torej znanje nam omogočita,
da se pripravimo …
Je že res, da je včasih težko, še težje pa je biti neveden
in nekoč kasneje doživeti, da te zagrne kup,
pokoplje pod seboj in se počutiš
izdanega,
ogoljufanega,
oropanega.
..
No kako pol
je res al ni,
da je nevednost blaženost???

Jap, pa spet ena mojih

Ekola .. danes razmišljam takole
.. ko nekaj ukradeš, poškoduješ, narediš silo ali nekaj hudega drugemu ..skratka karkoli v povezavi s kriminalom, si kaznovan,
ker te slej ko prej dobijo!!
Ko pa delaš neumnosti .. res neumnosti pa se ne zgodi nič … čisto nič.
..
Samo pomislite .. politiki .. potem naslednja skupina sodniki, pa zdravniki … vsi do sedaj omenjeni so visoko izobraženi ljudje,
ki bi morali imeti poleg izobrazbe še visoka moralna načela … in kaj se dogaja
… NIČ, preprosto nič.
V njihovi zagledanosti se jim niti slučajno ne zdi, da se igrajo z življenji drugih,
ki jih nemalokrat odpravijo z levo roko.
Zavedam se, da med njimi obstajajo izjeme,
vem, da so med njimi dobri in slabi, čas v katerem živimo pa kaže,
da je teh dobri vedno manj, kajti preprosto se ne splača.
Čredni nagon se vedno bolj izrisuje kot značajska lastnost večine prebivalcev tega planeta.
Nekako mi ne gre v mojo zmešano glavo, zakaj nam je dala narava možgane, ko pa jih večina ne uporablja, temveč preprosto prikimava in varno živi v svojo votlini, ki ji pravi dom.
..
Marsikaj razumem in sprejemam, sem tolerantna do vseh brez izjem,
da pa živim v sistemu ki kaznuje krajo, ne pa neumnosti, ki nosijo posledice
.. ADIJO PAMET ..
In v tem trenutku razumem tudi tiste s črednim nagonom,
kajti lažje je kimati,
kakor lulati proti vetru in ostati suh.
…
..
.
Da ne bo pomote, tudi majhni ljudje delamo neumnosti,
vendar smo manj izpostavljeni in moralno odgovarjamo sebi,
kar je najpomembnejša odgovornost, ki jo imamo.
Dokler lahko zjutraj pogledam v ogledalo in vidim v njem sebe,
tisto sebe,
ki se je ne sramujem, sem lahko ponosna in lahko zravnano živim in hodim.
Sprašujem pa se, kakšno podobo vidijo v ogledalih ljudje,
ki na tak ali drugačen način izdajo sebe in druge.
Vedno pravim, da, ko storimo nekaj slabega, naša krivda z vsakim dnem raste,
dlje ko traja .. več časa ko preteče, do našega priznanja, težje nosimo breme,
ali pa postanemo tako zelo zaverovani vase, da preprosto verjamemo svojim lastnim lažem.
Kakšen je tak človek .. kaj je tak človek postal???
In to so ljudje na položajih, ki sem jih omenila na začetku,
ljudje, ki se imajo za bogove na zemlji,
kajti v rokah imajo usode ljudi na tak ali drugačen način.
Upam, da drži tisti stari rek;
ZA VSAKO RIT RASTE PALICA
in tu bi dodala še to,
DLJE KO RASTE .. BOLJ JE DEBELA

Vsem izjemam pa se opravičujem in jim želim še veliko suhega lulanja proti vetru.

Zvestoba do groba

Brrrrrrrrrrrrr … ob tem me zmrazi.
Nekako ne verjamem, da smo ustvarjeni za tako bivanje. Bolj se mi zdi, da smo vzgojeni v tem duhu, krščanski duh ali katerikoli že.
Privzgojene moralne norme in če stopiš le korak vstran .. gorje.
Ne vem ali se mi samo dozdeva ali pa sem v okolju,
kjer je tega sprenevedanja vedno več?!
Vsekakor pa se ob tem sprašujem kaj je huje
… varati druge ali SEBE??
Kajti, ko živimo življenje, ki nam ni po meri, pa zdaj ne govorim,
da se spotikamo ob vsako malenkost, ki nam obleži na poti,
temveč o globljem .. pomembnejšem,
o partnerstvu, spoštovanju, o veselju, sreči, radosti,
o zaupanju .. o skupni rasti, v kateri uživata oba,
v bivanju kjer je srečna vsa družina.
In ko človek ugotovi, da zaradi BUTASTIH privzgojenih moralnih norm,
nekako ne more stopiti korak vstran in začeti novo pot,
ko s tem laže sebi, postaja nesrečen in zagrenjena
in v to bedo potegne za seboj še ostale člane,
potem se vprašajmo, po kakšnih normah živimo,
kako smo vzgojeni in kdo hudiča nam je vsilil take bedarije??!!!
Vse lepo in prav .. zvestoba je nekaj čudovitega, dokler ne trpimo,
dokler ne stopicamo na mestu in nas hrepenenje razžira do onemoglosti.
Tu pa nastopi trenutek resnice, trenutek koliko moči premoremo,
in vprašanje kako naprej?
Biti zvest sebi in živeti EDINO življenje tako,
da bomo srečni in ob tem imeli dovolj moči,
da nas rušenje moralnih norm ne bo ugonobilo,
ali pa bomo » PREVZELI ODGOVORNOST, BILI ODRASLI«
in se žrtvovali za družino, ki bo tako ali tako v kratke štela le še dva člana,
kajti otroci odrastejo in to delajo hitro.
DILEMA,
znova in znova!!
Le kje najti pravi odgovor, moč in zaupanje, da je odločitev prava,
kajti slej ko prej pride do odločitve,
tudi če ne naredimo ničesar!!!

Moje sanje

Stopala se mi ugrezajo, drobna zrnca mivke vztrajno lazijo v lahke športne čevlje
… obstanem, se sezujem, v desnici držim superge, v levici zvezek in pisalo
in počasi napredujem do mojega kotička.
Hoja je naporna .. stopam med šopi resaste trave,
veter se zaganja v moje prsi in mi mrši lase, ki vihrajo nekje zadaj za hrbtom ..
Sunki vetra mi razgalijo desno ramo, sapa ki boža mojo pregreto kožo je topla
… mehko spolzi preko rame in se splazi pod tanko tkanino
.. zleze po hrbtu navzdol proti trtici ..
Mravljinci se prebudijo … koračijo in povzročajo prijetno ščemenje na koži.
Telo se strese od ugodja, ko na sipini zagledam svoj kotiček.
Obstanem in opazujem.
Po glavi se podijo misli, kako zelo srečna sem,
da imam kraj kamor lahko pobegnem pred ostalim svetom in zadiham s polnimi pljuči,
brez, da bi me spraševali; ali si ok in podobne bedarija.
Še nekaj korakov in sem pri stolih.
Z roko počasi zdrsnem preko površine .. prsti počasi drsijo,
zaprem oči in pod blazinicami čutim grče .. brazde ….
Prijetno …
Sedem in se zatopim v pokrajino pred seboj.
Nikjer nikogar.
Sama
Pravzaprav ne sama,
Veter, morje, sonce in pesek
.. to je danes moja družba.
Tihi prijatelji, ki ne razočarajo
…
Dajo toliko kot želiš.
..
Sedim in se utapljam v omamnem vonju soli, vlažnega peska
in dišečih trav, ki se mešajo med seboj.
.. Šumenje valov, ki se vračajo znova in znova
in delijo s peno posejane poljube na peščena tla,
me uroči. Zrem preko klasja travnatih bilk proti morju,
pisalo in zvezek samevata na stolu ob meni.
Danes bom samo sanjal ….

Dotik

Ko se nas dotakne bolečina tujca .. no ne ravno tujca,
bom rekla znanca .. takega bežnega, ki ga šele spoznavamo,
ki nam počasi leze pod kožo, vzbudi naše zanimanj in se nam med pogovorom oddalji,
ko začutimo njegovo stisko, ki nam jo v nekaj skopih besedah prikaže, le toliko, da ni nevljuden ..
in se umakne v svoj svet bolečine in negotovosti.
..
Nekaj takega sem doživela danes
.. pa moje možganske vijuge spet zavijajo po svojih poteh
in misli so mi tokom popoldneva velikokrat pobegnile k tej osebi,
čisto nehote ..
Kup vprašanj … brez odgovorov .. stiska, ki jo čuti, bolečina ki razžira
in strah, negotovost .. morda celo obup.
..
Kako malo je potrebno, da se človek znajde sam
.. sam in obdan z dvomi ali so njegova dejanja pravilna,
soočanje s posledicami , zavračanjem družbe!!
..
V takih trenutkih je dobro imeti prijatelje
.. tiste prave, ki ti ob gledanju v oči ne delijo tihih očitkov,
temveč ti ponudijo roko, ramo ..bližino
in ti stojijo nesebično ob strani,
preprosto zato,ker te imajo radi, te cenijo in spoštujejo.

Ko ..

Ko se polulaš v hlače ti je toplo le kratek čas
… tole sem slišala včeraj,
in še kako res je …. Slej ko prej, te prične mraziti, postane neprijetno .. moteče.
Pa spet moja glav .. in bla bla bla.
..
Recimo,
težave, problemi, če jih rešujemo na kratek rok, se zadovoljimo
in sprejmemo kratke in začasne rešitve, se kaj kmalu znajdemo na istem ..
Ja ja .. na istem … v enaki situaciji, ki pa nas ponavadi najeda še bolj kot prej,
nas črpa in uničuje.
..
Če človek že zmore toliko moči in energije, da se loti reševanja
in prične spreminjati situacijo, naj poskrbi, da iz vsega potegne kar največ.
Ne govorim o tem, da je treba druge »peljat scat«, pač pa,
da se maksimalno potrudi in poišče rešitev, ki bo res prava
.. težko delo, ki pa je vredno truda, kajti potem lahko zaživimo tako,
kot smo si zamislili.
Živimo življenje, ki je naše
in če smo srečni, ga lahko v svoji najlepši luči delimo z drugimi
..
Torej, nikar ne pozabite reševanje na kratki rok,
se ne izplača … lahko ga primerjamo z lulanjem v hlače.
Slej ko prej nas moti .. nam preseda in postane moteče.

Škratje ..

Jap moji prijatelji škratje
… lepo je, ko me obiščejo in prinesejo sladke sanje …
Včasih vznemirljive … divje lepe,
Včasih pa tako mehke .. kot hoja po mladi travi …ko postane žgečkljivo.
………..
Danes so bile sanje lep in nežne.
..
V spanju me poboža jutranje prebujanje ptic,
tiho pretegovanje peruti .. skoraj neslišno žlobudranje
pernatih prijateljev, ki se ozirajo proti vzhodu in pozdravljajo sonce.
..
To mehko oglašanje ptic me zapelje v sanje,
opojne …. mamljive … omamne.
..
.
Trava se lesketa v kapljicah rose
… previdno in počasi spustim stopalo
in se nežno dotaknem mehke mokre blazine narave
.. ki žgečkljivo poboža stopalo, navihani dotiki,
ki mi prikličejo nasmeh na obraz, ko glavo potegnem med ramena,
priprem oči in se prepustim trenutku.
Sanjavo stopam po zeleni preprogi … proti obzorju,
kjer se svetlika jutro.
Tihi glas me ustavi, ko pravi;
Kam greš, postoj?!
Ubogam,
obstanem tiho in čakam.
Po hrbtu navzgor in preko ramen me objame nežna sapa,
ki nosi vonj cvetočega bezga.
Omamni vonj me zajame … ko čutim dotik prstov na rami,
počasi a odločno me obrača k sebi,
svetloba me slepi,
glasi mi žametno prigovarja … šepeta,
ko začutim dotik ustnic,
kot poplesavanje metulja,
nežno,
čutno.
Polasti se me, dotiki mi spodnesejo noge,
kot omamljena omahnem v zeleni objem vlage
… zmrazi me
… prijetno.
Obležim v dišeči travi, ki jo počasi greje sonce.
Po telesu se sprehaja veter …
Sanje ki bi jih priklicala v dan, ki prihaja, potegnila s seboj,
ko me prebudijo in potegnejo v nov dan
…v nove obveznosti …

Shit happens

lani enakrat se je tole dogajalo .. sem se spet zabavala, ko sem brala .. in se odločila, da delim z vami :)

Ekola, včeraj je bil en čuden dan … no tkole se je začelo ..
Zjutraj mi prekinejo spanje in čudovite sanje … ok, pač je treba na ših ..
..
Stojim na avtobusni postaji …
Zbrana ekipa molčečih, navidez znancev, eni hitijo listati po novi izdaji Žurnala,
drugi spijo, tretji se trudijo ostat budni, no jaz poslušam muzko.
Stopicam sem in tja .. prestopam z leve na desno,
ko v daljavi zagledam bus. Fajn, pomislim, hitro bom v službi.
Se ta bus primaje do mene in veselo vstopim, krenem proti koncu in sedem na prazen stol.
Ja pismu, tudi to mi kdaj rata, dobit prazen zic in pol sem v stanju neke nirvane do mesta.
Skratka sedim .. uživam v glasbi, na busu okoli mene nekaj znanih ksihtov,
s katerimi si delim jutranji prostor med vožnjo proti centru in to je naša edina skupna točka.
Pricjazimo se do mesta .. pardon centra, ko se avtobus na križišču postavi za zavijanje levo.
Semafor v moji glavi se vklopi,bemu sunce, kam pa gremo??
In že v naslednjem hipu mi šine skozi moje vijuge v glavi;
kokoš, a si sploh pogledala na katero številko vstopaš, ko je bus pripeljal na postajo?!
OK, pač bom šla peš malo dlje, sicer mi je to zjutraj čisto odveč ampak kaj čem.
Takrat pa pomislim, kaj na busu počnejo še drugi, ki bi tudi morali biti na isti cifri kot jaz
pa so mi sledili kot sledni psi, namreč vstopila sem prva.. torej sem jih peljala scat
.. NEHOTE.
Šit, pogledam starejšo žensko, ki sedi na moji levi malo pred menoj
in to ravno v hipu, ko se besno obrača k meni in mi nameni ubijalski pogled.
Mene pa zgrabi smeh in se komaj zadržujem ob misli,
kako sem poleg sebe nasrala še nekaj drugih, njo sigurno.
Ok, smo preživeli .. šli malo peš, eni pa pač še na en bus.
..
Danes .. spet jutro .. spet postaja in čakanje na bus ..
Ista ekipa jutranjih zaspance na postaji pri istih opravilih.
Danes sem odločena, da grem na prvi bus, ki pride, ker grem k frizerju.
Torej spet pride ista cifra kot včeraj in veselo zakoračim nanj,
ko me zbegana dama od prejšnjega dne začudeno gleda in si misli
… le kaj si misli, da se mi je odpelalo in se bom nategnila še danes …
in da je ona hudičevo zbujena in se ne bo nategnila še enkrat
…
Hahhaha
no jaz sem se ob njenem zbeganem pogledu zelo zabavala
in tudi včerajšnji kiks se mi zdi danes še bolj zabaven.
Kaj čmo, takle mamo.

Tam ..

Tam v daljavi .. za obzorjem beline, kjer sta se srečali
.. dve duši
… hrepeneči.
Se prepustita trenutku .. dotiku … nasladi.
Ko roka išče … tipa, gladi .. grabi.
Ko jezik .. oblizne ustnico , zgornjo … počasi liz na spodnjo …
Zobje v mehko sredico, do bolečine, do slanega okusa v krvi,
krvi poželenja … naslade .. potešitve.
Vse to in še več …
Tam,
za obzorjem beline,
slepeče svetlobe,
ki daje resničnemu videz neresničnosti..

Dojemanje

... danes in nekoč ...


Dolžina ene minute je odvisna
od tega na kateri strani WC vrat
se nahajaš.
..
Je zanimivo kako dojemamo čas .. kako nam včasih teče hitreje
in spet drugič se nikamor ne premakni ..
..
Dojemanje .. ali naj rečem zaznavanje kako čas teče
.. je odvisno od dogodka, ki se odvija tisti hip, saj tako se zdi meni ..
Če je dogajanje lepo .. potem mine kot bi mignil,
čakanje v čakalnici pa je nekaj čisto drugega
ali čakanje pred vrati stranišča … ko nas res zeeeelo tišči.
Vedno mi je bilo zanimiv občutek,
ko sem se odpravljala na potovanje
in potem vračanje po isti poti nazaj.
Vožnja domov se mi je vedno zdela veliko krajša, no še vedno se mi zdi.
Kot bi čas tekel z različno hitrostjo .. pa pravijo da ne.
Dejstvo pa je da nas preganja … z dneva v dan,
Je neusmiljen pokazatelj, koliko svojega dragocenega časa smo porabili pametno,
ali pa ga zapravili tako tja ven dan.
Čas je naš in z njim delamo kar želimo saj gre za naše življenje
in prav je tako.
Ko pa pomislim kako malo časa smo tu, kako kratko je lahko naše bivanje,
da ne omenjam minljivosti, na katero več ali manj vsi pozabimo,
je res škoda, da vsakega dne ne preživimo kar najbolj uspešno
.. mislim na tisto bivanje, ko počnemo to kar nas veseli,
da živimo kot, da bo vsak hip vsega konec.
..
Kar pomislite, če bi vedeli .. zagotovo vedeli,
da bo če nekaj dni vašega bivanja konec ,
Kako bi se odzvali?
Bi si vzeli čas in naredili vse tisto kar ste si želeli,
Bi si vzeli čas za najdražje, ki so vam zdaj samoumevni,
Bi bilo konec pehanja za nov avto, hišo,
konec zavidanja, sovraštva??
..
Toleranca je tista, ki nam primanjkuje.
Toleranca,
pa ne le do drugih, tudi do sebe.
Mnogi med nami imamo/jo do sebe še strožja merila kot do drugih.
Včasih je treba popustiti, vdihniti …. globoko, z vsemi pljuči,
se zazreti nekam v daljavo in si vzeti čas
.. trenutek zase ..
Veliko srečnejši bi bili, ko bi ti storili večkrat,
vsi,
brez izjeme!!
Saj veste
…. Tik tak … Tik tak … Tik tak … Tik tak

Dež

Sedim ob mizi, ko po steklu na oknu prične škrebljati ..najprej komaj slišno
.. nato pa vse siloviteje. Na gladki prozorni površini se hitro prikaže vzorec .. kapljice ujete
.. čakajo na prijateljice, s katerimi se združijo in spolzijo proti tlom ..
Veter se zaganja v okno .. zavija okoli vogala ..
Se umiri in spet pridobi na moči .. ponovno tuli,
kot bi me hotel priklicati ..
Nemirno sedim in pišem, ko me znova in znova prekinja.jo sunki,
ki se ponovno vračajo
… kot bi šepetali;
pridi ..pridi.
Skočim pokonci, ne zdržim več.
Ognem si jopico in stopim v temo na balkonu.
..
Sunek ..
še en ..
Preseneti me silovitost vetra …
Z desetega nadstropje se zagledam v poplavo luči naokoli ..
ko na obrazu začutim božanje, ki prinaša drobne kapljice dežja.
Obraz dvignem proti zvezdam, ki jih danes ni, skrite za zaveso oblakov
.. sramežljivo čakajo na naslednjo jasno noč.
Vdihnem … globoko,
s polnimi pljuči zajamem zrak,
svežino noči, ki jo prinašata veter in dež.
Ta hip sem srečna!

Touch

Različni dotiki se nas dotikajo ..nekateri so siloviti, drugi rahli,
ali morda nepozabni .. komaj opazni …lahko bi naštevala v nedogled.
Pa ne bom!
Govorila bom o dotiku, tistem, ko se te dotika nekdo, ki ga ne poznaš.
Ko se odstirajo tančice skrivnosti in je občutek radost vsakič znova prešerno lahek,
obenem pa te vrže na rit … ko si presenečen .. šokiran, nad močjo dotika, ki ga niti ni,
ker se vse dogaja na daljavo ..
Včasih osebe niti ne poznaš … jo le čutiš … dojemaš .. šele spoznavaš.
Občutki, ki pa se med tem dogajajo, so lahko primerljivi z realnostjo
… skoraj ..
Porodijo se želje, ki ženejo misli … telo v smer spoznavanja.
Kot bi telo imelo sovjo voljo, pamet pravi eno, opozarja, semafor signalizira in pravi previdno, če ne že stop.
Mi pa stopamo naprej … počasi, včasih dirjamo
.. v past .. ali pa sreči naproti.
..
In veš kaj
.. rada hodim .. v neznano.
Iščem nove dimenzije … nove izkušnje … širino.
.. Dovolimo si poiskati srečo …
od nas je odvisno
koliko je bo …

Ko me ujame

Stopam po poti, ki se počasi vije med drevje.
Koraki se utapljajo v mehkobi trave, ko v daljavi zagrmi.
Naježim se .. ne od groze, temveč napetosti. Nevihta bo, obožujem jih.
Moji koraki so kljub grožnji z neba še vedno počasni in sproščeni, ne mudi se mi.
Stopam … korak za korakom, ko me ujemajo prve kaplje.
Streli sledi grom, ki preseka nebo, da zatrepetam.
Obstanem.
Obraz obrnem v nebo in ga nastavim prvim kapljam,
ki se kot zavesa usujejo proti tlom.
Silovitost naliva se stopnjuje in kmalu se majica lepi na moje telo
… izriše obline …
hlače ujamejo moje noge .. kot oklep se oklenejo nog.
Hoja postane skoraj nemogoča … nasmehnem se,
ko počasi napredujem pod krošnje dreves, ki se kot streha širi nad menoj.
Stisnem se k deblu, roki mi počasi polzita po lubju,
lice naslonim, priprem oči … vdihnem in se predam vsem čutom.
V krošnji ujete kapljice se zbirajo, združujejo
In drsijo nižje in nižje,
dokler se ne odlepijo .. debele … velike in zdrsnejo
… padajo v travo …
nekaj se jih ustavi na meni .. na vratu,
kot bi mi na kožo sejali poljube …
tiste, ki sejejo mravljince …
želje
hrepenenj.

Bogomolka

To sem, točno to, bogomolka, je dejala sama sebi, ko se je zvečer gledala v ogledalu.
Približala je obraza bližje … čisto blizu gladke površine,
ki je odsevala njen obraz,
zarenčala skozi stisnjene zobe.
Oči so divje zrle v svojo podobo .. tisto tam
.. njen odsev .. ni bil takšen, kot v resnici.
Bil je divji, lačen, sestradan
… izraz, ki govori .. iztrgala ti bom srce,
meso ..
..
Izraz, ki je kazal le vizualno podobo, podobo, ki jo vidijo drugi,
tisti .. nepravi, tisti, ki ne čutijo, ne zaznajo.
..
V sebi .. globoko v sebi ..
je čutila sredico, mehko, rahločutno … ranljivo.
..
Bogomolka z občutki sem; si je rekla,
se nedolžno zasmejala sebi in odvihrala v noč ..

Pretok

Nekoč … davno sem poslušala nekoga, ki se je v rahlo opitem stanju razgovoril.
Razpredal je .. v tem smislu kako človek, ki na svoji poti pridobiva širino,
duhovno raste .. pri tem pa si zapira pot za nazaj.
Pa po mnogih letih razmišljam o tej filozofiji.

Nekaj danes mi je potisnilo to njegovo razpredanje naprej v moje misli,
ga potegnilo iz zaprašenega predala spomina.
..
Pa si mislim, kako res je .. kar je govoril.
Kajti …
Ko pridobivamo znanje .. osvojimo neke nove filozofije ..
si ustvarjamo svoj obraz, se včasih oddaljimo od življenja kot ga imamo.
Ko se tega zavemo, ugotovimo, da poti nazaj ni,
Ker so vrata .. ne zaprta .. temveč premajhna.
Naša širina nam ne dovoli koraka nazaj,
če pa nam že uspe, potem smo nesrečni. Življenje, ki smo ga enkrat že zapustili
nas ne osrečuje več … smo …kot drug človek, ki ima druge želje in druge potrebe.
..
Včasih smo osupli, ko ugotovimo kaj smo si zakuhali,
presenečeni nad seboj, pojavi se strah .. negotovost.
Bojimo se biti ranjeni, bojimo se razgaliti
..bojimo se ..
..
Strah nas samo omejuje .. želje in hrepenenja v nas rastejo z odrekanjem.
Več ko je odrekanja .. večja je lakot .. posledično nismo več tako zelo izbirčni
… poiščemo nadomestek, ponaredek, tistega kar si v resnici želimo
… sami si ga ustvarimo .. v svoji glavi.
.. Sami smo kovači svoje lastne sreče in strah pri tem ni pomočnik,
je ovira, ki jo je treba premagati.
Kako?
Način .. kako, pa mora poiskati vsak zase.

Veliko sreče kovači in kovačice ……

Kot plesalka ...

kot plesalka preko pasti,
včasih stopim vanjo
... zaboli, skeli ...
pa vseeno ... grem z upanjem naprej ..ker je vredno



Včasih me napadejo bojazni in strahovi. Obstanem in cepetam.
Vprašanja kričijo v meni, se odbijajo ujeti v moji notranjosti,
Včasih z odgovori .. večkrat brez …
Takrat zlezem vase, kot polh se moja duša zvije in melje … melje … melje.
Neslišno razpreda … išče .. išče .
Kot lovec je moja duša, bega .. teka … išče.
In ko najde, se oklene …
Počasi … previdno … se prepusti ..
poleti, skoči … plava
In
takrat je srečna … moja duša
ni beganja … čakanja …
Je občutek pripadnosti, zaupanja …varnosti.
Vsaj za hip!

Živeti

sledi preteklosti, ki ne izginejo


Ko eni odhajajo in prihajajo drugi, se po meni pasejo sledi.
Moja bit išče .. tiste pristne, ki so se me dotaknili
.. išče .. tipa za njimi v tišini ..večera .. noči .. dne..
Boleče izgube pustijo stopinje .. sledi, ki jih čas ne zakrije .. ostanejo kot opomin ..
Ko nekaj pomembnega v preteklosti .. nek čas, ko sem bila
nepozorna,
naivna .. nepazljiva,
ranljiva ..
ko sem si dovolila sanjati ..
živeti,
lebdeti v trenutku ..
biti srečna ..
..
Nič zato.
Sem bitje, ki vstane in nadaljuje
.. v upanju je prihodnost.
le tisti, ki si upajo … bodo uspeli čutiti
dvojino
srečno .. nesrečno srečno .. nesrečno srečno .. nesrečno.
Bistvo je
ČUTITI!!!

Prazne oči

Zarja in petje ptic jo prebudita. V postelji sede … in začuti praznino.
Vse v njej je prazno, lupina, ki ji grozi, da se sesuje.
Počasi stopalo tipa za copati, kretnja naučena od neštetih ponovitev
in se odpravi v kopalnico. Obstane pred ogledalom. Roki odločno uprti v rob umivalnika,
dvigne pogled kjer zagleda … podobo mrtvih oči in žalostnih ust.
Prazne oči. Nič ne povedo, nič ne iščejo …ker nič ne dobijo.
Lahko še toliko da
… ostane prazna …
Nekje .. nekaj ali nekdo zavira … tisto srečo, ki bi jo lahko dosegla.
Neka sila .. nekaj … nekaj …
Zakaj .. kdo …. Kje ….
..
Danes niti glasba ne pomaga ….

Če bi

Če bi bila ptica .. bi poletela tako visoko kot bi mi dovolila krila …
Bi zrla nazaj v globino .. otožno in ob enem veselo ..
Če bi bila ptica, bi čutila svobodo med perjem, ko bi razprostrla krila,
zajadrala na vetru in se prepustila toku …če bi bila ptica.

Če bi bila riba .. bi se zlila s tokom, se skrila v mehke trave,
ki valovijo … plešejo .. se prepustijo .. če bi bila riba ..
ali pa bi zagrizla v trnk, ki mi ponuja pozabo … konec .. konec.

Če bi
Če bi
Če bi
Pa nisem, sem človek, ki čuti,
ki ga boli,
razjeda
duši,
ki rjove, kot lev v savani ..

Sem človek!

Nostalgija starca

Neža, brhko mlado dekle s sosedove kmetije …
kot otroka sta z Janezom bosa tekala po travnikih, špičila lumparija
in prepevala ko sta skupaj pasla krave.
..
Tisti časi … nostalgično dišijo … nekaj prav posebnega je v teh spominih.
Časi, ki so odšli in jih ni več.
Minili so .. za vedno,
Le v kakšni osiveli glavi se pojavi sem in tja kakšen preblisk
.. na čase brez televizije .. računalnikov, že radijski sprejemnik je bil redkost.
Vozili smo se z vozom ali kolesom .. sem in tja smo sedli na vlak,
tisti z lesenimi klopmi, ki je ustavil skoraj pri vsaki hiši …
in tiste dišeče ljubezni … skrivanje po travnikih .. kozolcih.
..
Stara lepa domačija … v objemu gozdov.
Voz je zamenjal traktor, prišla je elektrika.
Pred hišo na spomladanskem soncu sedi Janez.
Utrujene dlani, razbrazdane od težkega dela so sklenjene v naročju.
Zamišljen pogled na zagorelem, od časa zdelanem obrazu,
ki ga obdajajo gosti sivi lasje. Sključen od preteklega dela
sedi zatopljen v spomine … Okoli hiše tekajo otroci.
Vsake toliko se na domačijo zgrne kopica otrok.. vnukov.
Janez se je že davno odločil da bo dober ded .. takšen, kot si ga otroci zaslužijo.
Boljši kot je bil njegov oče ..
Njegov obraz je žalosten … zatopljenemu v spomine se mu gube še poglobijo.
Nevede zmajuje z glavo. Mrmra v brado .. postane nestrpen.
Danes .. je nemiren, prevzema ga nek .. občutek, nekaj pa še sam ne ve kaj.
Žene ga naprej. Vstane na utrujene noge …pograbi palico in se odpravi proč
… stran od hiše … domačije .. proč od vrveža.
Koraki ga peljejo preko travnika, ki dehti .. Z roko pogladi travne klase ..
sem in tja je med njimi ujet travniški cvet …treba bo kosit, ga prešine.
Nestrpno strese z glavo in prežene te vsakdanje misli in še hitreje krene naprej.
Njegov korak je kljub letom še vedno odločen, le palica v desnici,
da slutiti njegova leta. Kmalu je na vrhu griča. Počasi se obrne proti dolini.
Preproga trav, ki nežno valovi v rahli sapi ga ne premami.
Danes je drugje. Njegove misli se podijo v preteklosti .. že vse od jutra.

Neža .. kje si se vzela po tolikih letih in se prikradla v moje sanje .. tako žive.
Zatopljen počasi krene proti podrtemu kostanju. Sede na mogočno deblo,
z dlanjo pogladi hlod, kot je pred leti pobožal Nežo.
Tudi takrat sta sedela na hlodu. Bila sta otroka, ki sta bosih nog letala po travnik
medtem, ko so se krave pasle po pobočju.
Vzdih utrujenega starca komaj slišno zmoti zvok insektov, ki polnijo zrak …
Spomini ga preplavijo … odnese ga, tja v davna leta, ko ima komaj sedemnajst let.
..
Janez postaven fant …nasmejanega zagorelega obraza in iskrivih oči.
Pozno poletje, vročina neusmiljeno pripeka, ko se skupina pomika po polju.
Obračanje sena … skupinsko delo, ko si kmetje včasih priskočijo na pomoč.
Janez urno vihti koso .. švisss .. švisssss ..šviss. Še nekaj zaplat pa bo pri koncu.
Mišice na rokah .. hrbtu se napenjajo, ko znova in znova vihti koso sem in tja.
Široko razkoračen in rahlo sključen, se počasi pomika naprej
.. po polju, ki mu ni videti konca.
Vsake toliko zravna boleč hrbet, si z robcem obriše potne srage, ki mu silijo v oči
in se ozre nazaj k njej … k Neži. Nasmehne se ..ob misli na ukradene poljube.
Na sočne ustnice, ki so tako sramežljive .. pa tako strastne.
Obrne se in nadaljuje .. šviss .. švisss .. Zatopljen v košnjo ne opazi,
ko se mu prikrade za hrbet. Nežno roko položi na njegovo ramo in reče; Janez si žejen?
Janez se obrne k dekletu … Rdeča lica .. pregreta od vročine in nasmejan obraz mu zreta v oči .. tako navihano. Stisnil bi jo k sebi. Nemirno se ozre nazaj k drugim in reče;
sem žejen .. tebe. Boš kasneje prišla?
Razigrano se mu nasmehe, ko mu poda kozarec, zmigne z rameni in reče;
verjetno bom, in že je ni.
Šviss .. šviss … vse do konca travnika, ko se utrujen obrne in krene navkreber.
Mimo Neže, ki ji nameni utrujen nasmeh in se odpravi proti vozu po vile.
Še razmečem pa bo, si misli.
Sonce počasi zapušča nebo, ko Janez obsedi tam na deblu in čaka, čaka na Nežo.
Zagleda jo v dolini, ko hiti preko visoke trave .. uh, še bo treba vihteti koso. Strese glavo in jo opazuje, ko si popravlja obleko na ramenih, lasje plapolajo v vihravem teku.
Kmalu je pred njim .. zasopla in srečna.
Stoji pred njim in si ga ogleduje. Ljubezen moja .. jo prešine.
Janezove dlani se stegnejo k njej, jo ovijejo okoli pasu in pritegnejo k sebi.
Čuti njeno čvrsto telo, v očeh ji bere želje, ko sede k njemu na kolena.
Ko češnje rdeče ustnice se mu bližajo, ko ga poljubi se izgubi v občutkih,
ki ga vsakič znova preplavijo.
Odločno vstane in jo popelje zadaj za deblo, kjer sta skrita očem.
Nežno zdrsneta v objem trav … ki ju kot zaveznica vzame v svoj objem …
Dve mladi telesi … cvet mladosti, ki se predaja ljubezni.
…
Stara zgubana roka seže proti licu po katerem zdrsnejo solze.
Janez se presenečen ozira naokoli ... zmedeno briše kapljice, ki drsijo po licu. Le kaj mi je. Preteklost.
Kje je že to?! Leta se je trudi pozabiti, odrival je misli
.. do danes, ko se je priplazila v njegove misli .. sanje.
Neža … dahne utrujen glas …
Glas starca, ki ga krivi bolečina izgube …

Zadnjič

Včeraj je bilo včeraj .. danes je danes … jutri še bo.
Misli pa mi bežijo na zadnjič .. se spomniš zadnjič .. besede …besede .. dotiki.
Zadnjič, ne zadnjič kot zadnjič … zadnjič, kot preteklik …
Zadnjič … tako minljivo zveni ..
..
Minljivost ..le kdo jo rabi
… a smo vsi v njej, ujeti v trenutku , ki je tu ta hip
.. nato ga ni .. je preteklost ..je minljivo ..
..
Minljivost .. le kdo jo rabi ..
Vsi mi … jo potrebujemo, zaradi razgibanosti … drugačnosti, sprememb.
Pomislite, kako bi bilo brez minljivosti ..
Vedno isti obraz, enako prebujanje … iste bolezni …hrana .. okus.
Dotiki .. ki jih je toliko in so tako sladki … glasba …beseda, poezija, proza ..
Neskončno naštevanje … minljivost .. tako potrebna in velikokrat tako odveč …
..
Zadnjič … mamljiva minljivost …
ki še pride …. ki se me še dotakne …
Upam

Vrata

So vrata … za katera bi bilo bolje, ko bi ostala večno zaprta.
Dokler se niso odprla niti nisem vedela za njih. Bila so tam
Nekje v ozadju in čakala
…. Čakala na trenutek .. nepozornosti, prepuščanja.
Bil je trenutek.
Lep in sladek.
Bil je hip v življenju in blisk v večnosti.
Bil je .. in ga ni več,
Je mimo,
so le še vrata,
odprta
o d p r t a
o d p r t a!

Za njimi, v breznu odprtine
so le spomini, lepi .. nepozabni
spomini
s p o m i n i
s p o m i n i!

Sredica

Ko bom zrasla,
ko bom velika in močna
mi nihče ne bo mogel blizu,
nihče.
Sredica bo varna,
skrita,
na toplem v meni,
globoko v meni.
Nihče je ne bo videl,
čutil,
slutil,
bo skrita,
bo le moja sredica.

Ko bom velika
bom varna!