Pretok

Nekoč … davno sem poslušala nekoga, ki se je v rahlo opitem stanju razgovoril.
Razpredal je .. v tem smislu kako človek, ki na svoji poti pridobiva širino,
duhovno raste .. pri tem pa si zapira pot za nazaj.
Pa po mnogih letih razmišljam o tej filozofiji.

Nekaj danes mi je potisnilo to njegovo razpredanje naprej v moje misli,
ga potegnilo iz zaprašenega predala spomina.
..
Pa si mislim, kako res je .. kar je govoril.
Kajti …
Ko pridobivamo znanje .. osvojimo neke nove filozofije ..
si ustvarjamo svoj obraz, se včasih oddaljimo od življenja kot ga imamo.
Ko se tega zavemo, ugotovimo, da poti nazaj ni,
Ker so vrata .. ne zaprta .. temveč premajhna.
Naša širina nam ne dovoli koraka nazaj,
če pa nam že uspe, potem smo nesrečni. Življenje, ki smo ga enkrat že zapustili
nas ne osrečuje več … smo …kot drug človek, ki ima druge želje in druge potrebe.
..
Včasih smo osupli, ko ugotovimo kaj smo si zakuhali,
presenečeni nad seboj, pojavi se strah .. negotovost.
Bojimo se biti ranjeni, bojimo se razgaliti
..bojimo se ..
..
Strah nas samo omejuje .. želje in hrepenenja v nas rastejo z odrekanjem.
Več ko je odrekanja .. večja je lakot .. posledično nismo več tako zelo izbirčni
… poiščemo nadomestek, ponaredek, tistega kar si v resnici želimo
… sami si ga ustvarimo .. v svoji glavi.
.. Sami smo kovači svoje lastne sreče in strah pri tem ni pomočnik,
je ovira, ki jo je treba premagati.
Kako?
Način .. kako, pa mora poiskati vsak zase.

Veliko sreče kovači in kovačice ……