Samota

Sedela je na klopi … mir in tišina, samo klic vran jo je vsake toliko poklical iz sanj … Potem je spet nekaj trenutkov zrla v prazno..
Pogled ji je zaplaval … daleč tja .. še dlje, preko obzorja. Utrujena, od časa zgarana roka, tesno objame palico ..
V prsih jo stisne. Globoko zajame sapo, ko pomisli nanj … oči postanejo .. otožne, pogled meglen, ko se v njih naberejo solze. Zmaje z glavo in prežene otožnost .. Lepo je bilo .. Takrat toliko let nazaj .... pogreša ga, vse na njem. Njegov vonj, glas, dotik, godrnjavost, celo smrčanje ji manjka. Ko se ponoči prebuja ... sama v postelji ... Koliko let je že sama. Koliko let praznine, samote, pogrešanja ... in hrepenenja ..
Pred leti .....
Jok me predrami .... spet. Že se obračam v postelji, ko se me nežna roka dotakne na rami in šepne, počakaj ... bom jaz. Prižge se majhna svetilka na omarici in mežikajoče opazujem tvojo postavo, ko počasi vstaneš in kreneš proti majhni postelji v kotu ..
Nežno se skloniš. Čeprav ne vidim tvojega obraza, vem da se smehljaš ... slišim nežno šepetanje, ko roki stegneš proti otroku in ga dvigneš k sebi v naročje ... Jok utihne.
Kot bi ga ugasnili ... dete v naročju preneha jokati ... najino dete.
Obrneš se k meni in na obrazu je tisti sanjavi nasmeh ... sreče, ponosa ....
Stopiš k postelji, z kolenom poklekneš na vzmetnico in mi položiš dete v naročje, nato pa se zlekneš na bok in naju opazuješ. Otrok hlasta po dojki, ki mu jo ponujam in v naslednjem hipu se sliši prijetno cmokanje ... tišina in le sem in tja premik otroka v naročju, ko zavzeto sesa ... Pogled umaknem od hipnotičnega prizora in te pogledam. Tvoj obraz ... kot sanje,
lepe sanje .. toliko sreče je v tvojih očeh ... toliko besed, ki tiho kričijo ... rad vaju imam ...
..
Po licih stečejo solze ... vedno znova se vrača v en sam prizor ... Spontano se pojavi ta posebni trenutek, ki ga je ustvarilo življenje ... Življenje za življenje ...
Roka še krčeviteje objema palico ... palico za oporo na stara leta. Na ramenih začuti dotik. Počasi se obrne in se zagleda v temne oči ... sin, njun sin ..Pridi, greva ... dovolj je bilo obujanja spominov, nikomur ne koristi. Stegne roko in ji obriše sledi solz, ki so stekle nevede ... Obrne se še enkrat k napisu na kamnu in v mislih šepnem, saj pridem za teboj ...