Ko joče duša ...

Soba prazna …. Bela ….
Stene brez duše, brez barv, ki bi povedale njihovo zgodbo.
Zgodbe preteklosti, dogodkov, ki so jih nemo opazovale …. čuvale, varovale.
Le zakaj so bele …. Kje je lesk, blišč …
So jih sprale solze .. solze žalosti, bede, bolečine .. obupa.
Sem in tja solza radosti, sreče, ki zaradi razbrazdane boleče duše,
seje strah, nezaupanje …
Solza sreče, ki sede v brazdo bolečine,
četudi solza sreče, seje bolečino, ker je slana … ker razžira.
Je solza radosti s priokusom bolečine …
Le solza …
So solze oprale stene …??
Stene duše, izprale oči … v vodene … mrtve … odsotne
So solze …….