Ko srce piše

Vse ostalo je nepomembno .. preprosto zbledi ... ljubezen odpihne še tako hude viharje
iz telesa ... preprosto jih odplavi. Prinese pa druge .. huješ in silovitejše.
Viharji postanejo orkani, dež postane naliv ... tajfun ...
In srce bije ... divje .. pričakujoče. Vsak utrip je hrepenenje, ki mu ni videti konca
in hrepenenje ... hrani želje .. jih poveličuje in preprosti dotiki v mislih postaneju nuja
v življenju, telo koprni, hrepenenje ... pogublja .. počasi a zanesljivo.
..
Nato pride somrak .... samota, žalost, beda in trenutki bolečine, ki si prilastijo pero
in pišejo ... Izlijejo bol ... .. v upanju, da bi bilo lažje. Pa ni. Je kot utiranje soli na rano,
prilivanje olja na ogenj ... požar, ki pusti mrtvo telo s praznim srcem
... In očmi, ki jočejo žalost. Solze ... bridke stopinje bolečine rišejo poti, kanjone ....
Z vsako kapljo odteče del upanja .... Orkan se umirja, veter potihne, nastopi tišina ..
..
Koliko solz in koliko želja ... hrepenenja ... in še tečejo ... prihajajo, ko mislim,
da sem že mimo ....
Kako naivno razmišljam. Nikoli ni mimo .. ker je pravo ....ker je globoko,
tako zelo, da se te niti ne dotakne. Niti ne slutiš .. ali pa in si raje sam s svojim veseljem, srečo, ali pa skrivaš svojo bedo,
ki se te dotika ... in hrepeniš tiho ... sam ..
Nikoli ne bom vedela ...