Bogomolka

To sem, točno to, bogomolka, je dejala sama sebi, ko se je zvečer gledala v ogledalu.
Približala je obraza bližje … čisto blizu gladke površine,
ki je odsevala njen obraz,
zarenčala skozi stisnjene zobe.
Oči so divje zrle v svojo podobo .. tisto tam
.. njen odsev .. ni bil takšen, kot v resnici.
Bil je divji, lačen, sestradan
… izraz, ki govori .. iztrgala ti bom srce,
meso ..
..
Izraz, ki je kazal le vizualno podobo, podobo, ki jo vidijo drugi,
tisti .. nepravi, tisti, ki ne čutijo, ne zaznajo.
..
V sebi .. globoko v sebi ..
je čutila sredico, mehko, rahločutno … ranljivo.
..
Bogomolka z občutki sem; si je rekla,
se nedolžno zasmejala sebi in odvihrala v noč ..