Pismo

kot majhne solze ... samo še spolzijo ...



nekdo .. nekomu ... nekoč

Ja danes ti pišem .. in morda celo prebereš.
Hrepenenje ne pojenja, tu je in se vrača in vrača. Niti več ne vem ali je to hrepenenje po tebi,
ali le samo hrepenenje. Nekako ga povezujem s teboj. Zmedena sem. Spet.
Bila sem že skoraj dobro .... potem pa me je ponovno potegnilo v valove
.. cunamija, ki me premetava, ki mu ni mar, kaj bo z menoj, mojo dušo, mojim telesom.
Morda me celo polomi .. kdo ve?! ... Čas bo pokazal ... kako bom.
Veš, še se spomnim dotika ... besede .. barve glasu ... vonja ... silovitosti ... sle ...
Spomini so živi, so moji ..... najini ...
Samo to mi je ostalo ... samo to ..
In ni dovolj ... nikoli ni ..
Se sprašujem kako ti je ... si dobro .. si OK ...
Želim ti, da si bolje ... da ti je lepše kot meni, ker to kako je meni ... to ni tisto ...saj veš tisto ..
Toliko želje po dajanju .. toliko viška ... ki je namenjen le tebi ...
Toliko, da boli ... boli tam v prsih, stisne, da zadržim sapo .... in spet so tu te male kapljice ..
ki jih zadržujem ... skrivam ...
Saj pride sobota in grem k mami ... prižgala bom svečko in si dala duška,
če jočem tam, me nihče ne vpraša zakaj solze.
Lepo bodi .. želim ti srečo ...
.. ja tebi, saj nisem jezna ... sem le .. sama ...