Ona

Jutro … spet. Ona pa točna kot ura. Zbudi se z zarjo, brez budilke .. že dvajset let.
Počasi se v postelji obrne in pogleda na uro. Zelo zgodaj je … še veliko časa ima.
Obleži. Ptice vztrajno pojejo in prebujajo mesto. Postane nemirna …
Nikoli ni poležavala v postelji …od predolgega ležanja jo vse boli .. Skoči pokonci
in se napoti v kopalnico. Sledi umivanje, oblačenje .. pogled v ogledalo,
kjer se ji nasmiha znana podoba. Vedno dobro voljna .. vsaj tako zgodaj.
Pregled šatujle .. ogrlica, prstan, zapestnica. In nato inhalator za njeno astmo …
nujno zlo dneva. Globoko potegne vase, zadrži in čaka. Brez okusa … ali sploh kaj je. Nekoč je v svoji neveri obrnila inhalator na glavo in na zrcalce stresla eno dozo zdravila ..
in presenečeno ugotovila, da to res obstaja … sledovi belega prahu … brez okusa .. torej je.
Nato odhod proti kuhinji …. Stegne dlan na polico in prične odpirati prvo škatlo
in si pripravi modro belo kapsulo, druga škatla modra okrogla tabletka, tretja škatla ..
steklenička, bela tabletka. Vse tri zbere na kup v dlani in si jih ogleduje. Prešine jo misel
.. kot upokojenka, samo da ona še hodi v službo … redno in bo še dolgo.
Pred sedmimi leti je opazovala taščo pri enakem dejanju, nujni jutranji ritual .. nujni,
zaradi preživetja. Ampak .. ona je mlajša. Tašča je vsaj trideset let starejša od nje
… kakšne čas … Pisano zbirko zdravil si strese v usta, poplakne s kozarcem hladne vode … in odbrzi v klet po kolo .. Še mp3 v ušesa .. tokrat Kreslin s svojim jutrom in gas do službe. No nekaj pa je drugače, tašča ne posluša mp3 in tudi kolesari ne več ..