Ko se nas dotakne bolečina tujca .. no ne ravno tujca,
bom rekla znanca .. takega bežnega, ki ga šele spoznavamo,
ki nam počasi leze pod kožo, vzbudi naše zanimanj in se nam med pogovorom oddalji,
ko začutimo njegovo stisko, ki nam jo v nekaj skopih besedah prikaže, le toliko, da ni nevljuden ..
in se umakne v svoj svet bolečine in negotovosti.
..
Nekaj takega sem doživela danes
.. pa moje možganske vijuge spet zavijajo po svojih poteh
in misli so mi tokom popoldneva velikokrat pobegnile k tej osebi,
čisto nehote ..
Kup vprašanj … brez odgovorov .. stiska, ki jo čuti, bolečina ki razžira
in strah, negotovost .. morda celo obup.
..
Kako malo je potrebno, da se človek znajde sam
.. sam in obdan z dvomi ali so njegova dejanja pravilna,
soočanje s posledicami , zavračanjem družbe!!
..
V takih trenutkih je dobro imeti prijatelje
.. tiste prave, ki ti ob gledanju v oči ne delijo tihih očitkov,
temveč ti ponudijo roko, ramo ..bližino
in ti stojijo nesebično ob strani,
preprosto zato,ker te imajo radi, te cenijo in spoštujejo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar