Najprej zjutraj …
Prebujanje, zasuk v desno ….oooooooooo ti mater. Boli. Zeeeeeelo boli.
Mirujem … čakam …. Bolečina popusti in si rečem, OK sem, torej gremo na šiht. Ponovni poizkus … fak pa kaj je zdaj to. Bolečina
v desnem boku mi prikliče solze, ki so se nestrpno spustile iz mojih oči. Spet ležim in čakam. Dobro to poznam … išijas.
Ampak a glih zdaj al kaj … ?!!
Čakam pet minut .. probam ne gre … preveč boli. Vseeno vstanem .. in se odvlečem do kopalnice, kje upam, da si bom noga pač razmigala in bo .. Japajade. To pa tko ne gre …. že poizkus obremenitve noge me je streznil. Obsedim na banji in po licu mi tečejo krokodilje solze. Nisem cmera .. ampak boli ko hudič in solze same najdejo pot ven. Nekako se umijem .. celo oblečem …
vmes se skor prekucnem v kad … hja, še to se mi manjka, kako bi zlezla ven se mi niti ne sanja. Verjetno bi v njej kar obležala … fak.
Skratka .. priplazim se do dnevne se ruknem na sedežno in nemočno obsedim. Tuhtam .. kaj zdaj?!
Partner, ki še dremucka zaspano dvigne glavo in me opazuje … zmore tiste tri besede in zamomlja; kaj pa je ..
Na kratko razložim, po licih drsijo boleče solze in ga prosim, če mi iz kleti pripelje kolo … Sede v postelji me debelo gleda in reče; pa kaj si nora, kako pa boš kolesarila, če še sediš komaj … čakaj, prinesem ti tablet pa nazaj med rjuhe .. In ekola .. .zdaj sem tu .. torej doma … bolečina počasi popušča … mene pa obhaja slaba vest .. tudi v službi bi lahko sedela … samo klinc, kako pa naj pridem do tja …
..
No to je bil začetek .. jutra ..
Klic v službo, razlaga sodelavke, da naj se pocajtam … ampak kako hudiča me glih danes rukne, ko je ona hotela k frizerju …
ti šment a ne?!
Ej, bruha se mi … res …..
..
Nato prijetnejše reči … kava .. tišina, mir …. In branje novic … nato pa iskanje zanimivih blog-ov … le še to me pritegne …
in glej ga zlomka …
Vame butne stavek .. neznane avtorice … dobesedno butne .. koliko povedo besede, ki sem jih prebrala …. in kako povedo, kar govorijo … Sem bom pa še zajadrala … in požirala besede … želim si, da bi me še večkrat takole butnile … besede, ne bolečina … tisto lahko pogrešam, besede pa potrebuje … odvisna sem od njih … dobesedno. Vas zanima stavek .. OK, vam ga zaupam ..tole je; Ma če bi vam povedala za vse lepe stvari, ki se nama dogajajo in ki jih počneva, mi ne bi verjeli.
Men je vse skup en tak starinski film poln patetike. A se sploh še kdo v mestu gleda tok nežno in se smeje tok kot se midva?
OK, OK dva stavka …. Lepa … in povesta vse, vse ostalo bi bilo višek …