Ko me ujame

Stopam po poti, ki se počasi vije med drevje.
Koraki se utapljajo v mehkobi trave, ko v daljavi zagrmi.
Naježim se .. ne od groze, temveč napetosti. Nevihta bo, obožujem jih.
Moji koraki so kljub grožnji z neba še vedno počasni in sproščeni, ne mudi se mi.
Stopam … korak za korakom, ko me ujemajo prve kaplje.
Streli sledi grom, ki preseka nebo, da zatrepetam.
Obstanem.
Obraz obrnem v nebo in ga nastavim prvim kapljam,
ki se kot zavesa usujejo proti tlom.
Silovitost naliva se stopnjuje in kmalu se majica lepi na moje telo
… izriše obline …
hlače ujamejo moje noge .. kot oklep se oklenejo nog.
Hoja postane skoraj nemogoča … nasmehnem se,
ko počasi napredujem pod krošnje dreves, ki se kot streha širi nad menoj.
Stisnem se k deblu, roki mi počasi polzita po lubju,
lice naslonim, priprem oči … vdihnem in se predam vsem čutom.
V krošnji ujete kapljice se zbirajo, združujejo
In drsijo nižje in nižje,
dokler se ne odlepijo .. debele … velike in zdrsnejo
… padajo v travo …
nekaj se jih ustavi na meni .. na vratu,
kot bi mi na kožo sejali poljube …
tiste, ki sejejo mravljince …
želje
hrepenenj.