Ne ubije te padec ..

Ne ubije te padec ampak sunkovito zaustavljanje .. tko nekako a ne?!
..
Ja zanimiv stavek, ki mi je dal misliti … ker je vse v njem resnično ..
Padec ni nič, je le potovanje skozi prostor … soočenje s podlago,
kakršnokoli že .. to pa je že boleče, če ne že usodno.
..
Vsi smo se srečali s padci, takšnimi ali drugačnimi.
Od tistih, ki nam potolčejo kolena, pa do tistih, ki nas ruknejo ob tla na način,
ki ga vidimo in čutimo le mi in tisti, ki so nam blizu, pa zato nič manj ne bolijo.
Ti slednji so ponavadi še bolj problematični
… kajti, težje jih je pozdraviti.
Najprej prizadenejo psiho, ta pa kasneje izčrpa še telo ..
Duhovno in fizično umremo ..
Se sesedemo, kot prazna vreča .. in obležimo .. do izteka svojega bednega časa.
..
Vse je lahko ena velika jeba, če se znajdemo na poti, ki drvi navzdol.
Brez zavor, ki bi nam omogočile varno ustavljanje ..
Drvenje proti gotovemu koncu.
..
Lahko pa nas pri naši brezupni poti dohiti ali prestreže
… nekdo ali nekaj … dogodek ali oseba, ki nam da misliti.
Nas za hip prevzame, odvrne pozornost od naše poti v brezno
in včasih je to dovolj, da skrenemo … obrnemo v drugo smer,
se počasi poberemo in se pričnemo vzpenjati ..
..
Človek premore toliko moči in volje, ki se velikokrat izkaže šele,
Ko nam nekdo drug streže po življenju, ko nam želi slabo,
nas omejuje .. nas na nek način ubija.
Takrat ponavadi ljudje, tudi tisti, ki so na dnu, dobijo zagon, za nove poti,
kajti le mi sami odločamo kdaj in kako se bo končala..
razen bolezni, nezgod itd.
Nihče drug nima pravice odločati o naši usodi,
jo vzeti v svoje roke in z našim življenjem barantati.
In ko se nam pripeti kaj podobnega, takrat čeprav smo na dnu, v popolnem dreku,
se v nas prebudi borec …
Življenje postane vrednota, ki si jo želimo, ki jo spoštujemo ..
Postane naše .. in ponovno živimo ..
In zapomnite si;
NE UBIJE TE PADEC AMPAK SUNKOVITO ZAUSTAVLJANJE!!