Sedim na obali spominov .. in se razvajam z lepimi utrinki preteklosti.
Utrinki, namenoma jih tako imenujem. V primerjavi z našim bivanju tu so le hip,
ki pride, nas razveseli .... za trenutek pogladi in razvaja in že je preteklost.
..
Danes se spet vračam nazaj . .v trenutke tišine, ko je bil edini zvok, zvok motorja avtomobila .... enakomerno in pomirjujoče.
Kot bi vedel, da mora umiriti mojo silovitost, moje želje. Jih zakopati, odriniti ...
mi reči; naj ti bo to dovolj.
Ni dovolj, ni bilo in ne bo, hočem več, veliko več .. zaslužim več.
..
Vsa paleta jeseni je bila pred nama ... odeta v najlepše odtenke in šepetala s šelestenjem suhega listja ...
in tisti omamni vonj gozdov .... Jesen diši čisto drugače .. opojno.
Takrat so bile moje oči sanjave ... Še danes vem, katere čevlje sem imela na nogah, kaj sem oblekla ....
Kako sem imela urejene lase .... In ti, tvoja podoba je še tu, ko zaprem oči.
Sediš pred menoj, roka vrti kozarec .... nasmejano mi zreš v oči ....
in potem odmev korakov po kamnitih tleh muzeja ...
počasno premikanje ... drug ob drugem skozi hladne dvorane ... prazne,
kot da so tam le za naju ....
Lahko bi poletela in bila najmočnejša ptica, z najlepšim nasmehov v očeh ..
in z največ ljubezni .. zate, za naju ...
Bila bi, lahko bi ... če bi mi dovolil ... če bi nama dovolili.
..
Spomini kot naplavina ... ki drami čute. Spomin na prvi dotik .... poljub ...objem ...
Pogorišče preteklosti, ki včash z izbruhom leze na plan ... kljub trudi, da zamašim to vrzel ..
bolečino ... izgubo ... tistega, kar niti nisem imela ... pa bi lahko ...
Naplavine na pogorišču preteklosti ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar