Pozvoni

Ja, pozvoni telefon … moj pogled že tako ali tako strmi skozi okno .. kjer sonce liže Prešernov trg,
Strmim ven .. ko me zdrami tisti predirni zvok, ki preseka tišino v pisarni ..driing …
Prosim .. so moje besede in kmalu z nasmehom na ustnicah odgovarjam ..OK, čez 10 minut na Prešercu.
Juuuuuuuuuupi kava na sončku ..v prijetni družbi ob sproščenem klepetu … yes, to rabim
..
No kmalu letim po stopnicah in potem ob Ljubljanici počasi proti Trnovem. Sproščeno klepetanje … po mojih mislih pa se podi le ena misel .. soooooooonce imamo.
Marija res ga pogrešam, to žarečo kroglo na nebu, ki nas pogreje, prežene sivino .. nas nasmeje … naredi srečne.
… No vsaj mene …
.. Opazujem mimoidoče in tudi oni, se mi zdijo nasmejani, tisti dolgi .. čemerni obrazi so izginili .. Morda res le za hip .. Pa vseeno, tudi hip bo ta trenutek dovolj.
..
Res smo smešni …ljudje .. a ne??!!
Kot martinčki se plazimo iz svojih bivališč …sedimo na sončku
.. mu ponujamo obraz … in se srečno nasmihamo ..
tako kot živali … ni razlike ..