Škratje ..

Jap moji prijatelji škratje
… lepo je, ko me obiščejo in prinesejo sladke sanje …
Včasih vznemirljive … divje lepe,
Včasih pa tako mehke .. kot hoja po mladi travi …ko postane žgečkljivo.
………..
Danes so bile sanje lep in nežne.
..
V spanju me poboža jutranje prebujanje ptic,
tiho pretegovanje peruti .. skoraj neslišno žlobudranje
pernatih prijateljev, ki se ozirajo proti vzhodu in pozdravljajo sonce.
..
To mehko oglašanje ptic me zapelje v sanje,
opojne …. mamljive … omamne.
..
.
Trava se lesketa v kapljicah rose
… previdno in počasi spustim stopalo
in se nežno dotaknem mehke mokre blazine narave
.. ki žgečkljivo poboža stopalo, navihani dotiki,
ki mi prikličejo nasmeh na obraz, ko glavo potegnem med ramena,
priprem oči in se prepustim trenutku.
Sanjavo stopam po zeleni preprogi … proti obzorju,
kjer se svetlika jutro.
Tihi glas me ustavi, ko pravi;
Kam greš, postoj?!
Ubogam,
obstanem tiho in čakam.
Po hrbtu navzgor in preko ramen me objame nežna sapa,
ki nosi vonj cvetočega bezga.
Omamni vonj me zajame … ko čutim dotik prstov na rami,
počasi a odločno me obrača k sebi,
svetloba me slepi,
glasi mi žametno prigovarja … šepeta,
ko začutim dotik ustnic,
kot poplesavanje metulja,
nežno,
čutno.
Polasti se me, dotiki mi spodnesejo noge,
kot omamljena omahnem v zeleni objem vlage
… zmrazi me
… prijetno.
Obležim v dišeči travi, ki jo počasi greje sonce.
Po telesu se sprehaja veter …
Sanje ki bi jih priklicala v dan, ki prihaja, potegnila s seboj,
ko me prebudijo in potegnejo v nov dan
…v nove obveznosti …