Obala ...

Sem kot obala,
Po kateri hodijo … se vračajo .. me obiskujejo.
Nekateri grobo … brezobzirno,
drugi neopazno … kot da jih ne bi bilo,
tretji vihravo, spet drugi jokavo in osamljeno.
Med njimi pa je izjema,
Tvoj obisk,
pogled, dotik … glas.
Kot nežna pena spenjenih valov,
prihajaš … se me dotakneš, skoraj neopazno,
mojih pregretih nejasnih meja.
Prebudiš hrepenenje, zarežeš brazde, sledi,
ko se vračaš vase.
Vsak tvoj dotik je butanje v globine moje trdnosti,
ko me zajameš z vso svojo silovitostjo, me prekriješ,
ko se meje rušijo, ko ni zavor,
prevlada hrepenenje, poželenje, naslada.
dve telesi, dve duši
prepleteni,
ujeti v trenutku večnosti,
dokler se spet ne vrneš vase …