Preležala bi ....

Danes bi preprosto obležala. Nič energije ni ostalo. Sem kot cunja, ki so jo oželi
in odložili nekam v kot in pozabili nanjo namesto, da bi jo obesili na sonce in ji dovolili,
da se ogreje ... nasrka svetlobe, sončnih žarkov ... si nabere novih moči ..
Ja to bi ..
Iz postelje bi se zjutraj preselila v udoben ležalnik na soncu ..
zjutraj bi nase še potegnila odejo, in počakala, da se sonce ogreje.
Poslušala bi prebujanje ptic, ki pozdravljajo dan ...
Opazovala bi rože, ki dvignejo svoje od rose težke klobuke, se stegnejo k soncu in zažarijo.
Potem pa bi se prepustila božanju sončnih žarkov ... vse tja do vročin ... in uživala v tišini.
Takrat pa bi ... ležalnik zamenjala viseča mreža ... razpeta med dve mogočni debli,
ki svoje veje stegujeta visoko proti nebu. Veje, ki sta jih okrasili z zelenim listjem ..
ki tako lepo poje v vetru ... in dovolijo soncu, da mežika na nas ..
Oči bi priprala .... skoraj zaprla ... in pojavile bi se tiste migetajoče svetle pikice ...
ki dovolijo, da misli odplavajo. Nič ne bi mlela v glavi, nič obujala spomine..
Preprosto bi ležala, zrla v zeleno nebo in odplavala nekam ... samo to.
Zvečer pa bi nase potegnila odejo, se pokrila in prisluhnila zvokom noči ...
črički, šeletenje v krošnjah .. ko se nočni prebivalci zbudijo ... opazovala netopirje v mraku,
se čudila kresničkam ... in na koncu zaspala ....


Ja ja, saj vem, zjutraj bi bila vsa zaležana, vse bi me bolelo od celodnevnega ležanja. ... ampak sanjam pa lahko ....