Ujetnik

Ja tole mi je prišlo na misel danes, ko sem s prijateljico razpredala o nekem pisanju.
Človek, ki lahko piše tako zelo … eh, saj ne vem kaj naj rečem … Piše čudovito, nečloveško lepo …. čutno in nežno, potem pa spiše blog, ki te mahne po glavi, udari in pljune v obraz, te pobruha .. ubije … uniči, pohodi, razvrednoti.
Kako je to mogoče? Je to genij ali človek, ki je ujet v sebi … ki ga lomi …. njegova nemoč?! Ki ne ve kako bi prišel do cilja, ki ga pozna .. vendar pa so njegovi koraki življenja v drugo smer, proč od ideala .. daleč proč ..
..
No ja, takle mam v soboto zjutraj .. medtem, ko se vi odpravljate po nedeljskih nakupih, pospravljate stanovanje … ali pa kaj drugega …
..
Vem da smo vsi ujetniki svojega bivanja … da si vsi želimo več in bolje, vendar je treba kaj ukrenit, narediti korak, čeprav usoden.
Ni rečeno, da bo vedno ok … da nas ne bo bolelo, treba pa si je upat …
Ja preprosto UPATI, hiteti k cilju, včasih tudi brezglavo, ker le tako bomo srečni .. včasih bo bolelo, zelo bolelo,
spet drugič pa bomo na oblakih sreče leteli skozi vesolje … vendar bomo sreči, ker sledimo svojim željam .. cilju ..