Velikokrat pomislim na pripadnost in … potem me misli posrkajo, meljem in meljem …
danes pa sem se odločila, da jih napišem …
Ja pripadnost … bemu …. teža kar vleče dol …nižje in nižje
..
Pripadnost družini, otroku … osebi … to poznamo vsi .. in več ali manj na nek način to imamo, koliko je tega in kako do tega, danes ne bom pisala … pisala bom o drugi pripadnosti …
Pripadnost domovini … Ste razočarani … ne???? Ja?????
No kakorkoli, če vam ni do take branja ali, če se vam zdi to bedarija … potem ADIJO … drugače pa nadaljujte.
Pripadnost domovini … sprašujem se, koliko ljudi v Sloveniji pozna ta občutek.
Jaz ga ne …. Žal. Želim si ga, priznam. Če si nečemu pripaden si bolj zagret, bolj pri stvari …
Tako pa je vse preveč megleno, mlačno, otopelo.
..
Spomnim se časov v Jugoslaviji … ja jebi ga eni smo že mal starejši. Res sem bila takrat še otrok,
vseeno pa se spomnim nekega občutka, ki ga v tej domovini nimam.
Jasno mi je da država v takšni obliki in sistemu kot je bil .. ne bi mogla trajati, nisem noben romantični sanjač, ki ga napada nostalgija, da ne bo pomoto, govorim samo o pripadnosti. Moj namen ni ocenjevati to ali prejšnjo domovino, ali pisanje o tem kaj je bilo bolje … lepše in BLA BLA BLA .
Samo pripadnost. Vem in jasno mi je, da pripadnost pride z zaupanjem, zaslepljenostjo … in še kaj bi se našlo.
nikoli pa ne bom pozabila maja leta 1980 … občutka, ko so nas sprejeli med mladince …
Ja nostalgija bo kdo rekel …. Morda … Pa kaj. Občutek je bil lep ..
tako, da se ga še spomnim in se ga ne sramujem. Ponos, ki nas je preplavil …. Poseben ponos, poseben občutek.
Tega nam ne more vzet nihče … nikoli.
Potem je prišla Slovenija … ob razglasitvi … uh … PONOS … P O N O S ….
Potem vojna …. Boj, ki ga večina nismo bili, bili pa smo napadeni, trepetali smo …
čakali z strahom kako se bo končalo .. In imeli smo srečo …. Veliko srečo.
Nato lajf v novi mladi državi … SLOVENIJI….. jeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeee
No in zdaj …. Kje smo … je to še tisti občutek .. SLOVENIJA….. jeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeee …
Ali je vse postalo mlačno, megleno ….
Meni ja ….. manjka nekaj … manjka mi pripadnost. Ne pljuvam po državi …. domovini … mi pa to manjka ..
..
Včasih naletim na kak dokumentarec o kaki drugi deželi … in se sprašujem, kje hudiča imamo mi to.
Vem, da neprestano ponavljamo BUTASTI AMERIČANI … ampak to pa jim zavidam …. Res.
Ta feeling … tega se ne da kupiti … ponarediti … podariti … to pride s časom, z vzgojo …
In mi tega nimamo … niti jaz ne, niti naši otroci …
In če ni pripadnosti … ni zagretosti, ni ekstremov (kar je v nekaterih primerih dobro), je pa le mlačno …
In to mi fali …
Pismu, a nikogar drugega to ne moti … a sem res tako zelo drugačna …?!
Morda, ampak tisti občutek je bil lep. Ne rečem, da sedaj ne delam za to zemljo …
ampak delam za planet, ker mi ga je žal in to je še pomembneje …. Vseeno pa … fali in konc …
Pejmo nazaj k Ameriki … in njihovi pripadnosti, ki jo imajo .. Vem, da tudi tam izginja ta občutek
Morda ga imajo le še komunistične dežele …
Ja res je … samo še tam je ta feeling pristen …
Klinc a ne … kako bomo zagreto branili nekaj … če pa je naš odnos mlačen …. če fali tisti občutek PRIPADNOSTI, ki je tako pomemben … ali pa sem ga precenila .. in pretiravam …
..
No pa da vas slišim … vaše mnenje …
Ni komentarjev:
Objavite komentar