Prava ljubezen

Vsi smo bili in upam bomo še kdaj zaljubljeni … ko nam bodo po trebuhu letali metulji,
ko nas bo ob misli na nanj/nanjo … prijetno zvilo in bodo barve .. sijoče in bleščeče,
ko bodo moteči zvoki okolice izginili in jih bo zamenjala simfonija …. Balada …. Spev ..
Je bilo in bo še ….
..
Sprašujem pa se, kolikokrat se zgodi, da ljubimo ..hmmm, zadrega ..kako naj sedaj to povem …
da bo slišati/brati tako kot si želim .. No pa naj rečem, ko ljubimo PRAV.
Ne me razumet narobe.
Ljubezen je vedno prava … spremlja pa jo kup pogubnih čustev, ki ubijejo čistost … nedolžnost
… brezpogojnost. Žal.
Ko premlevam preteklost .. in to rada delam, sem kot analitik .. kaj bi bilo, če bi takrat naredila tako ..
Ob tem se ne mučim … to pač počnem .. z nekim veseljem, kot da bi ustvarjala nek drug film …
Skratka
(eh, danes misli kar letajo .. sem in tja, navihane, kot mlade lastovke), ko takole meljem v svoji glavi ..
vlečem zaključke preteklosti in ugotavljam, kako zelo sem ljubila. Kako nedolžno, čisto .. brez konca.
Tudi danes, ko je minilo že nekaj časa … so čustva enaka …močna, lepa in nedolžna. Bridkost se je poslovila.
Ostali so spomini, lepi in grdi. Lepi me še gladijo, grdi in boleči pa ne bolijo več.
In … še spoštujem, še cenim … še čutim … Srce se kar gane, sicer drugače … ampak se gane …
V nekem ritmu, ki ga do zdaj nisem poznala, še manj razumela …
In ko pomislim na vse velike mojstre/ mojstrice in njihove muze …
Sedaj jih razumem, marsikoga od njih …
Če je pravo .. nikoli ne umre, verjemite …
Je že res, da bolečine odide, se poslovi in najde dom v drugem telesu, duši, srcu …tisti prvinski občutek pa ostane .. za vedno .. In če je res tista prava ljubezen .. ni sovraštva, ni zamere .. želje po maščevanju,
je le …praznina ….
Velika praznina … in želja, ki počasi ugaša .. nikoli .. nikoli pa ne dogori …le gori drugače .. čisto in svetlo ..
..
In verjemite lepo je vedeti, da si sposoben tega …. Tistega pravega
…čeprav je konec .. je lepo …
Lepo je vedeti, da zmorem … da sem, da živim …
To me navdaja s srečo, me polni … in vem, da morda nekoč .. ponovno doživim enako radost ..
.. da za hip zaživim v nebesih ..
Brez tebe bi bilo to nemogoče … hvala.
In ko se bo jeseni kostanj obarval rdeče .. bova skupaj …četudi bova kilometre narazen ..