Ocean čustev

Sem kot na razburkanem morju .. že nekaj čas. Počutim se kot da sedim v majhnem čolničku, ki ga premetava sem in tja … roki trdo objemata les … včasih sem prestrašena, drugič navdušena …
Danes pa so stekle solze …
Moj sin, ki je star devet in pol je danes končal tretji razred .. Nič takšnega kajne?! Ooooo pa je .. prelomnica je ..
Šolski sistem narekuje devetletni program šolanja. Od prvega do tretjega razreda imajo eno učiteljico in pisno ocenjevanje. Včeraj so bili torej zadnji dan skupaj, proti koncu dneva so se poslovili in zakoračili v počitnice. Ko se je vrnil domov sem bila jaz že doma. Evforija, da so počitnice končno tu .. je prekrila žalost .. sicer je celo popoldne sitnaril in iskal pozornost … pa smo preživeli in prišla je noč in z njo ….
Dan se je poslovil in mrak je počasi objel mesto. Z malim sva kot vsak večer skupaj krenila v njegovo sobo, kjer me je prosil, če se lahko še malo stiskava … crkljava. Tam pa se je začelo … neprestano se je vračal med šolske klopi, vse besede so bile namenjene Jadranki in Mariji (učiteljici), sploh prvi .. vedno znova je bilo še nekaj, kar mi je nujno moral sporočiti. Tako je razpredal spomine … in se vedno tesneje privijal name … nato pa glavo zakopal v mojo roko in utihnil. Moja dlan ga je nežno gladila po laseh, ko sem opazila, da njegova ramena trepetajo … komaj opazno. Sklonila sem se k njemu in mu šepnila kaj je narobe … Takrat pa …. se je vsul plaz solz in besed.
Stiskalo me je .. ob njegovi bolečini. V temi so mi stekle solze … tresoči glas pa mi je razlagal, kako zelo ju bo pogrešal, predvsem Jadranko in kako sta bili naj naj naj …. Da ju ne bo nikoli več videl ..
Presenetil me je njegov odziv … njegova bolečina ob spoznanju, da so bili zadnjič skupaj .. da prihaja drug čas, čas ocen, drugih učiteljic … drugačen ritem ….
Ves čas sem vedela, da ju ima rad, da jima zaupa … nisem pa vedela, da je ta navezanost tako močna … in nisem vedela, kako dobri učiteljici je imel. Sram me je ob tem spoznanju … ja, ni mi prijetno. Počutim se, kot da sem nekaj zamudila …. Spregledala.
Uspela sem ga potolažiti, počasi se je umiril ob mojem prigovarjanju, da ju bo lahko kadarkoli poiskal na šoli je potolažen zaspal … Žalostne motne očke so se zaprle in zasanjale v noč. Jaz pa ….
Ja jaz … moje muke ali naj rečem obujanje spominov se je šele začelo. Ko sem se končno tudi sama odpravila pod odejo in v miru obležala so me preplavili spomini … Najprej so prišle solze, ki so tekle po licu in močile blazino. Nos je postal zabasan in dihanje ni bilo mogoče. Odpravila sem se v kopalnico in se umila .. umirila … no tako sem mislila .. ampak to je bil šele začetek. Partner, ki je sedel ob PC-ji, ko sem se vrnila, me je vprašal kaj je bilo … kratka razlaga in gas nazaj v samoto pod odejo. Želela sem bit sama …
Preplavili so me spomini .. od prve bolečine .. popadkov … do zadrogiranosti, ko so me predozirali in morali narediti sekcijo, da so rešili otroka. Do božanskega občutka, ko so mi sina prvič položili v naročje in radosti, ki ju ni moč opisati, ko se je prisesal na bradavico … tista povezanost … tisto najboljše.. Kot neka inventura so planili spomini name …. Me zasuli .. Oči sem imela vedno bolj odpret in vedno bolj motne …spet so prišle solze. Slika iz preteklosti, ko je prvič zavestno potegnil ustnice v nasmeh ….uporabil žlico in so bili njegovi lasje napacani z pirejem. Prvi koraki, beseda …. Vožnja s kolesom, potolčena kolena … reševanje z drevesa ….. radost ob zobanju češenj … petje Siddatrhe z mp3-jem v ušesih …… Toliko lepih spominov …
In sedaj prelomnica …. Na poti odraščanju. Moj otrok … raste …
Ja evo … tkole je blo včeri … po napornem dnevu, ko sem vztrajno iskala nov portal, forum zase in se nikjer nisem uspela registrirat, ker so prsti štorasto pisali napake in oči raztresene .. in jih niso opazile, kot bi mi nekaj govorilo .. OSTANI TU ….Ko so me težave spremljale skozi vse popoldne in sem bila zvečer že zelo besna .. je manjkala le še ta pika …. in solze … male drobne kapljice, so prinesle sprostitev …. olajšanje … in dober spanec …
Povezanost … med materjo in otrokom je …. brezmejna .. vsaj najina …
Srečna sem … ker ga imam .. tudi ko mi skače po glavi in mi izpije zadnjo kapljo moči … ko zgubim živce in norim … ko sem stroga in dosledna … ko postavljam zahteve, ki ga spravijo … v bes in mi kaže svojo jezo …
Vedno .. vedno pa se vrača k meni … v moj objem … k mojemu nasmehu, ker sem tu .. zanj …
Pa ne zaradi pretirane navezanosti, kajti silim ga v samostojnost … pripravljam za življenje … temveč, ker sem mu mama in prijateljica in ker ve, da mi lahko zaupa .. To pa je največ, kar lahko naredim zanj …