Včasih se počutim tako zelo sam … čeprav me obdaja družina, je v meni praznina, ki je ni mogoče zapolniti. Večino mojega časa te praznine ne zaznam .. kot, da je ni, potem pa pridejo trenutki, ko me ta praznina pogoltne … popolnoma prekrije in navkljub vsemu viku in kriku okoli mene … sem SAMA.
Ta občutek me razjeda … jemlje moč in me dela …. majhno … ranljivo in ne morem mu ubežati … čeprav si želim in se trudim ..
In potem se pojavi v mojim mislih stavek, ki sem ga slišala že neštetokrat ..rodiš se sam .. in umreš sam …
Žalostno ….
Ni komentarjev:
Objavite komentar