Sanje …

Doma .. bolna, naveličana čaja .. medu in limon … TV .. redni spremljevalec ali naj rečem nanizanka Boston legal  (hvala bogu za Torente).. in potem nek odlomek … samogovor, ki v angleščini zveni .. tako zelo bogato povedano, da me pahne v razmišljanje …

….

Sanje, ne tiste ponoči .. ampak tiste, ki se splazijo v naše skrite predale … podzavesti in se razraščajo .. bohotijo in rastejo v neverjetne razsežnosti … dokler … se ne realizirajo .. če se sploh kdaj.

Če se ne, potem rastejo, vsaj ponavadi. Redki so, ki ne sanjajo …sanje so njihov, ali naj rečem .. naš beg iz reale .. so zdrave, dokler so ..uh kako naj rečem?! Zdrave so, dokler nas ne obsedejo, postanejo naš gospodar … mučitelj, ki nas žene preko … mej razuma …

In če se realizirajo … kaj potem .. ?? Smo osiromašeni … oropani od samih sebe …?! Odvisno od sanj, ki smo jih vztrajno gradili …. sestavljali, dopolnjevali in na koncu doživeli. So polom ali uspeh …?? Spet nekaj kar smo si zakuhali sami … v svoji glavi … v naših mali celicah …. In hudič nastane, ko je scenarist, režiser naših sanj, to smo mi sami, boljši od reale v kateri živimo … in je realna slika zbledela kopija naših .. sanj … ki nas v tem primeru sesujejo .. in pahnejo preko roba.

..

KAJ POL, SO ZDRAVE ALI NISO …?? KLINC PA DILEME ….