Hja tkole se je glasil naslov domišljijaskega spisa, ki ga je učiteljica 5. razreda pričakovala od mojega sina ... Pa se je začelo .. ni in ni mu šlo in potem s skupnimi močmi nekaj napisalo .. v moji glavi pa je ideja rasla in silila, da se spiše do konca ...
Torba me je nesla v napačno šolo ...
Torba na mojih ramenih me je vztrajno vlekla levo .. ni in ni popustila .. pri drugem levem ovinku me je zvlekla z moje poti in kmalu sem se znašel pred šolo .. ki pa ni bila moja. Stavba pred menoj je imela velik napis ŠOLA, le črko o je zamenjal velik svetleč bonbon. Torba me je vztrajno vlekla čez prag in naprej v učilnico, me pritisnila v prvo klop in slišal sem jo kako gode od zadovoljstva, ko sem zbegano gledal naokoli po kopici otrok, ki so veselo zrli proti učiteljici, ki je stala pred tablo. Tudi učiteljica ni bila takšna kot moja .. v tisti moji pravi šoli. Njeni lasje so se lesketali od drobnega posipa vseh barv ... obleka pa je bila čisto za pojest .. Sestavljena je bila iz dolgih trakov na katerih so bili nanizani bonboni .. tako zelo okusno je bilo videti in po zraku se je širil vonj po sadju in čokoladi. Začudeno sem strmel vanjo, ko je pred menoj odložila skodelico polno sladkih dobrot in dejala .. no sedaj pa matematika. Hudiča, sem pomislil, kakšna matematika. Otroci so zobali bonbone in pisali v zvezek 1+1+1+1+1+1+ ... in vse to do zvonenja. Kmalu mi je postalo jasno, da so seštevali koliko bonbonov pojedo ... Začuden sem bi vse bolj in se spraševal, kaj vse me še čaka .. Torba pa je veselo godla in kar čutil sem njeno zadovoljstvo. Sledila je narava in tam se je zgodba na nek način ponovila .. le da nismo seštevali, pač pa smo pisali 1 – ananas, 1 – čokolada ... naštevali okuse in se veselo basali s sladkarijami .. Pri telovadbi smo si jih metali v usta in ko je nastopila družba, me je že močno bolel trebuh. Sladkor v meni je razburil mojo notranjost in groza me je bilo, kaj bomo počeli sedaj. Takrat pa me je nekaj streslo .. še enkrat in spet in spet, dokler nisem zaslišal očeta, ki me je klica; vstani, zamudil boš šolo. V postelji sem zmedeno sedel pokonci in gledal okolico, se prijemal za moj ploski trebuh, ki je bil še maloprej napihnjen od sladkarij in se čudil, kaj se dogaja. Oče iz kuhinje pa je spraševal, če bom jedel kosmiče. Misel na sladke čokoladne kosmiče se mi je zataknila v ustih in hitel sem razlagati, da bom samo kislo jabolko. Danes zagotovo ne bom jedel bonbonov ...
Uh, kakšna naporno šola, še dobro, da imamo tako .. navadno šolo, kjer je pouk le pouk.
Ni komentarjev:
Objavite komentar