Spomnim se dne in spomnim se točno kaj sem počela .. Sedela sem v dnevni sobi .. pri tašči, takrat smo živeli še skupaj .. sin, ki je takrat komaj dobro racal na svojih mali nogica in je sedaj, devet let kasneje že pravi mož in mu manjka samo še neka cm, da me preraste, je racal po stanovanju, med menoj, ki sem mu brisala nos, ker je bil bolan in veliko rumeno škatlo polno igrač. V roki sem držala TV upravljalec in pritiskala tipke … in nato CNN .. novice ..na dan 09.11.2001. Mislim, da ni človeka moje generacije, ki si tega ne bi zapomnil …
Ne bom pozabila groze, ki je lezla po meni …. ob gledanju posnetkov …pravzaprav direktnega prenosa …. In nato kolaps prve stavbe …. Vakum okoli mene …. Tišina …avtomatski gibi .. stisk sina v naročju, trenutek, ko sem bila samo mama … Sin, ki je čutil mojo napetost in obmiroval v mojem naročju in nato padec drugega stolpa ….
…………
Nihče si ne zasluži nekaj takega .. nihče … pa naj bo rumen .. rdeč .. bel ali črn .. ni važna vera …. Politična ali spolna usmerjenost …. Nič ni važno. So dejanja, ki jih ne more opravičiti NIČ ….popolnoma NIČ …..
……….
Kaj smo postali ljudje … NAJVEČJA NAPAKA NARAVE …..Vedno bolj se mi dozdeva, da je človek res napaka ….morali bi ostati na štirih, ne pa da smo se dvignili in postali tako zelo pokončna bitja …. Prevzvišena …… bolna v svojemu umu, norosti in pehanju …. za nesmisli, ki jim ni videti konca .....
Tudi jaz se še natančno spomnim, kaj sem tistega sivega deževnega dne počela. Spomnim se groze, s katero sem strmela v enkran inobčutka, da se tudi to lahko zgodi.
OdgovoriIzbriši