To je moje prvo pisanje..... mislim tisto javno, drugače pišem že dolgo.....vendar pa je , moje pisanje ponavadi drugačno ...... pravzaprav sem to pismo pisala prijatelju pred slabim tednom, ko me je smrt mladega človek zabrisala na rit in mi dala misliti.... Rada bi ga delila z vami, predvsem tistimi, ki ste pozabila na našo majhnost .... minljivost in nepomembnost in vas samo spomnila, kako pomembne so malenkosti .....drobtinice.
Pa brez zamere.
Pismo
Spet jaz, tokrat sem žalostna, pravzaprav pretresena nad minljivostjo ...... našo minljivostjo.
Ko sem danes prebrala novico o smri znanca, ki je bil vzor in ideal mnogim, me je vrglo. Ko človek, ki prekipeva od ustvarjalnosti in energije enostavno preneha obstajati. Je že res, da bo vedno med nami, že zaradi njegovege zagnanosti je njegova zapuščina velika, pa vseeno, nikoli se mu ne bomo več zazrli v njegove tako zelo modre oči, ne bomo opazovali njegovih rok, ki so vedno hitele po zraku, ko se je trudila z razlago in nikoli več, nas ne bo pritegnil njegov glas, ki je bil nekaj posebnega .... morda malce hripav in s primorskim naglasom.
In potem začne človek razmišljati, no vsaj jaz, zakaj vsa zadrževanja in odrekanja. Zakaj si postavljamo toliko ovir in preprek, ki nam onemogočijo biti srečni in zakaj ubijemo otroka v sebi, ko pa vemo, da je to naše najlepše obdobje, ko smo svobodni in neobremenjeni, ko naša glava še ni zapacana z balastom in nesmisli, ko je to obdobje, ko je lizika pač samo lizika in ne nekaj kar je polno barvil in E-jev, ki nam škodijo. Ko imamo prijatelje zato, da se z njimi igramo, veselimo, zabavamo, da z nami premagujejo bolečine, ko so kolena potolčena, ko pademo s kolesom ali z drevesa, ko prvič poljubimo ljubjeno osebo in se potem nerodno nasmihamo, ko delimo vtise in radost. In potem odrastemo in odrinemo otroka v sebi, ga pravzaprav ubijemo.........zato, da smo odrasli in odgovorni. Mar res ne gre drugače?
Mislim, da meni še nekako uspeva hraniti to dete v sebi in otroka sem našla tudi v tebi in vesela sem, da ga deliš z menoj in da se igrava v najinem peskovniku, ker minljivost je tu in bo vedno prisotna in samo ta trenutek je resničen, to zdaj..... Tisto prej je zgodovina in tisto potem je prihodnjost.
Kaj vem morda bluzim, ne vem.
Novica o smrti me je pač vrgal na rit, zato ker sem se istovetila z njegovo družino. Pomislila sem na težave, ki jih imamo doma....in pomislila, kako se bo končalo.
Pa vseeno minljivost, ki je tu v trenutku razumem, kot grožnjo otroku in ne bom ga izpustila iz sebe, hočem, da je del mene, mojega bivanja tu, sedaj, ker zaradi otroka v sebi sem takšna kot sem. Zaradi njega premorem toliko dobre volje, energije, smeha, sreče in dojemljivosti, ustvarjalnosti. Zavedam se, da sem nekoč za nekaj časa izgubila to dete v sebi in tega si ne smem več dovoliti, ker je pomemben za srečo.
Spet sem med brskanjem po netu našla nekaj, kar se mi zdi vredno branja in bom tu prilimala:
Čudenje
Dokler se še rojevajo otroci, Bog ni obupal nad človeštvom, pravijo. Potemtakem tudi nad tistimi ne, ki smo sicer odrasli, a nosimo otroka v svojem srcu in je v naših dušah prostor za nekaj najbolj otroškega – za čudenje.
Vsakdanja rutina, avtomatizirano življenje, ki ponavlja dnevni, tedenski, mesečni in letni ritem kot nespremenljivo samoumevnost, nor delovni tempo in potrošniška blaznost, ki diktira imeti namesto biti, lahko utišajo otroka v nas. Ga prekrijejo z vsakdanjimi obveznostmi in ustaljenimi vzorci ravnanja, da skoraj ne diha več, naš notranji otrok. Zaloputnejo polkna na oknu, skozi katerega duša gleda v svet in svet nazaj v dušo. Nas spremenijo v mračna bitja, ki se ne igrajo, ne veselijo in ne smejijo. Zlati zvončki, ki pri otroku z na široko odprtimi očmi in zevajočimi usti od začudenja cingljajo ob vsakem radostnem vzkliku: »Glej!«, umolknejo. Tako živ človek hodi skozi življenje kot slep in gluh mrlič.
Ni dosti odpreti okno,
da bi se videlo polja in reko.
Ni dosti ne biti slep,
da bi se videlo drevesa in cvetove.
Potrebno je tudi imeti nobene filozofije.
S filozofijo ni dreves; so samo ideje.
Je samo vsak od nas, kot kakšna klet.
Je samo zaprto okno in vse svet tam zunaj;
in sanje, kaj bi se dalo videti,
če bi se okno odprlo,
kar ni nikoli tisto, kar se vidi, ko se odpre okno.
(Fernando Pessoa kot Alberto Caeiro – bravo Andrej Ilc za prve in Druge komade, iz katerih je ta pomenljiva pesem!)
Tako pesnik, ki zna povedati, kar drugi slutimo, in tisti – slepi in gluhi živi mrliči – pozabijo, saj so zaprli notranjega otroka v črno klet.
Oprosti, če sem te potegnila v svoje filozofiranje, taka sem, to je še ena plat mojega značaja, ki skače po moji glavi, veliko jih je v njej in vsi so nekako prijatelji med seboj, včasih pa se pojavi, kak dvom in potem me grize in razjeda, ko pa takole mozgam in premlevam, pridem do zaključka, ki je dober zame, tako za dušo, kot telo. In vem, da se odločam za sebe in ne za druge, da to kar delam delam zaradi sebe. Nekoč mi je nekdo dejal: šele ko boš srečna, boš prava za sina, in še kako prav ima. In potem spet minljivost, h kateri se danes vračam......
SKLEP VEČERA JE ; otrok v meni je in bo del moje sreče in rada se igram s teboj, pa naj so to besede ali dejanja, lepo mi je in veseli me, da te poznam.
Ah ja, drek kako na dolgo je vse to napisano, boš prej obupal, preden prideš do konca, upam, da ne.
Ni komentarjev:
Objavite komentar