Včasih se mi zdi, da bi bilo bolje, če bi lahko zamrznila čas …ja prav ste slišali, zamrznila bi ga. Zakaj? Da bi imela čas .. da premislim, izdelam strategijo .. prespim .. stuhtam ….se zberem ..
..
V sobota sem izvedela za smrt človeka, ki ga sicer ne poznam .. poznam pa ljudi, ki jih je ta smrt prizadela. Še težje je, ker je umrli mlad .. z majhnimi otroci .. človek, ki so ga drugi imeli za vzor, človek, ki je priskočil na pomoč komurkoli, nesebično, brez preračunljivosti …
V člankih, ki so se pojavili v njegov spomin so tudi fotografije in ko sem včeraj prvič uzrla obraz mladega človek, ki je prekipeval in bil na višku svojih življenjskih moči … me je pretreslo .. Njegov obraz žari, nasmejano bitje, polno veselja .. iskrene oči .. obraz kot sonce … in potem se vprašam o nesmislih tega sveta … o bedarijah, ki nas mučijo, tudi mene. O nekih kvazi pametni skupini, ki vodi ta planet .. v gotovo pogubo, o ovcah, ki jim sledijo in o takšnih kot se jaz, ki še razmišljajo s svojo glavo, imajo/mo očitno pomanjkanje črednega nagona, kljub vsemu pa nimamo moči .. kajti če se združimo, smo na poti, ki nas pelje v enako pogubo .. kot naše predhodnike .. jeba..
Čisto sem skrenila s smeri pisanja .. kaj morem, tko mi delajo možgani .. kaotično. Naj se vrnem k mladeniču, ki ga ni več … Bil je sin, brat, mož, oče, prijatelj … človek, ki je reševal življenja … in če bi bila pravica, bog, kot nekateri pravite, bi bil še tu. Obesil bi tisto zastavo .. sestopil in se veselil z otroci … potem bi odšel domov .. k ženi, k otrokom in nihče nikoli nebi pomislil na ta hudičevi dogodek ..
Ob klepetu v družbi je padla pripomba, da bi najraje premaknili čas nazaj … Jaz pa pravim, ne pomaga … vem, šla sem čez to … Čas naprej .. edino to, da se oddaljiš od dogodka in pobegneš v prihodnost .. daleč naprej .. spomini pa ostanejo .. se vračajo … in morijo .. potem pa tisti občutek pogrešanja .. ko si želiš dotik, objem … pogled in sedenje v dvoje v tišini …
Žal mi je za družino … svojce in prijatelje … za vse, ki ga pogrešate …
..
Če bi bila babica, bi bilo že vse to za menoj … sedela bi s spomini .. manj bi bolelo … lahko bi bila sitna, muhasta in pozabljiva, kajti vsi bi me videli kot starko …
..
Dečko to je blog zate in za vse tebi enaki, ki vas več ni ..
Minljivost, ki nas straši ....
Ni komentarjev:
Objavite komentar