DVA SKUPAJ .....o meni

1.)   Na vasi ......




Vas na obrobju mesta … podeželski utrip, kjer so otroci takrat pred mnogo leti, hodili v šolo
v skupinah in peš .. daleč in ko rečem daleč, je to res daleč, ne samo okoli dveh vogalov.
Ko so nosili oblačila iz druge roke … mlajši, ki boste to brali, se morda sprašujete, kaj to pomeni. To pomeni dragi moji, da je nekdo ta oblačila prerasel in jih poklonil.
To je bil čas brez televizije, brez računalnika … bil je čas igranja na prostem, skakanje ristanca, plezanje po drevesih … in paša živine ..

Jutra v tem raju so imela svoj čar, nekaj posebnega je, če te prebudi kikirikanje vaškega petelina, ki mu kmalu pritegne ves vaški zbor pernatih samcev.
Mukanje živine, ko kmetica zjutraj odpre hlev in krave veselo čakajo,
da jih reši pritiska in jih pomolze.

Noči, ko je tišina res tišina in tema res tema.

Poletja, ko ni pouka .. ko se zjutraj z zajtrkom v roki zapodiš čez kmečke duri,
stečeš kolikor te nesejo noge in kosiš, pri hiši kjer se trenutno igraš.

Jesen … večeri ob ličkanju koruzo, luščenje fižola … obdobje, kjer otroci sedijo zvečer z odraslimi in veselo vlečejo na ušesa.

Čisto drug čas .. čisto drugo življenje, kot ga poznajo mladi danes ..

V tem navidez idiličnem okolju sta med drugimi živela deček in deklica.
Pa naj jima bo ime Petja in Nejc. Petja se je preselila pred kratkim z mamo na kmetijo, kjer sta bivali v majhni sobi, kot podnajemnici. Otrok ločenih staršev ..
Danes to ni nič posebnega, v tistih časih pa .. cel hudič.
Petja je bila razigran otrok, ki je veselo zajemala življenje, kmalu pa je spoznala,
da jo okolica zavrača. Ni razumela ZAKAJ. Nikomur ni storila nič žalega.
Bila je prijazna … Spoznala je, da ima le enega prijatelje in to je bil Nejc..
Deček premožnih staršev, ki so iz nekih razlogov živeli skupaj, pa bi bilo morda
bolje, če ne bi. Nejc je čutil praznino med njima in tiho trpel.
Tako sta s Petjo postala prijatelja v stiski.
Skupaj sta preživljala krize, skupaj trgala hlače, ko sta plezala po drevju in skupaj kukala v perilo, ko sta ugotovila, da sta različna.
Bila sta prijatelja, prepričana, da ju ne bo nič ločilo, nikoli.
Kako sta se motila.

Nekega dne je prišla Petjina mama domov in povedala, da se selita. Veselju ju je zajelo. Končno na svojem … nato pa streznitev, kam pa greva, kako daleč je to?
Petja je onemela, ko ji je mama razložila, da se selita čisto na drug konec,
daleč, predaleč od Nejca. Ni se spraševala kaj bo z njo, kako bo preživela. Spraševala se je, kaj bo z njim, kako bo prenesel …
Najtežje mu je bilo povedati … Sedela sta na travniku … in opazovala zajce, ko je pričela razlagati. Po licih so ji stekle solze. Tiho je obsedel ob njej, prijel njeno roko in jo stisnil. Imela sta komaj 11 let.

Še mesec jima je ostal in preživela sta ga sam brez drugih otrok, ki so ju tako ali tako zavračali. Njo ker je bila sama z materjo, njega ker je bil otrok prebogatih staršev.
Združila ju je usoda in ju tudi ločila.
Tisti mesec je bil ena sama radost .. zima je radodarno namedla veliko snega. Sankanje, kepanje ..
Morda ima Petja še danes tako zelo rada sneg zaradi zadnjih dni z Nejcem, pa čeprav ne smuča. Ko pričnejo iz oblakov leteti ti mali beli kosi mehkobe, ji srce vedno igra neko posebno melodijo.
Postane otrok, postane srečna.
..
Življenje ju je ločilo, odšla sta vsak po svoji poti, ki jima je bila namenjena.
Upravičeno se je bala zanj. Postal je zagrenjen, v okolju kjer je bival se nikoli ni naše.
Ona pa, imela je srce borca … osamljenega zmagovalca. Preživela je pasti življenja,
živi vsak dan sproti .. in se zaveda .. pomembnosti prijateljev.

Pridejo trenutki, ko ti pot prečka neznanec .. tujec. Zastaneš in si vzameš trenutek. Mu pogledaš v dušo in včasih te pri kom spreleti .. vidiš tisto kar so drugi spregledali, pa je tako očitno .. tako zelo na dlani.
Sprašujem se, nam neznanec kaže to podobo .. svojo dušo, se zaveda kako daleč smo se zazrli,
ali pa smo mi nekaj posebnega v tem trenutku, preblisku
in imamo moč prodreti dlje kot drugi?!
Kakorkoli splet okoliščin nas zbliža in ko človek sreča biser .. se počuti izpolnjen.
Radost, ki zalije srce, toplina, ki jo doživi kot tesen objem
in iskrenost, ki jo čuti,
dajo človeku moč za najtežje korake v življenju.
Zato pravim
HVALA PRIJATELJ
 
2) Kakšna je bila Petja, kakšna je Petja?

Kakšna ja … dobro vprašanje, predvsem je bila nenavadna. Zakaj?
Hmm, njen značaj ..
Že kot otrok je počela reči, ki jih drugi otroci ne. Recimo en njenih biserov. Ko je imela kakih 6 let je odšla do reke Save, blizu nje je namreč živela. S seboj je vzela veliko vrečo z kdo ve kakšnim namenom .. Veselo poskakovanje ob reki in metanje žabic na njeno gladino je zmotila velika količina polžev. Pa je s tal pobrala enega, pa je bit tisti tam še lepši in je vzela še tistega. Pa joooj, kako je lep ta .. in tako se je nabrala cela vreča. Veselo se je napotila domov in jih hotela pokazati materi. Ko je kot vihar privihrala v kuhinjo, je bila ta prazna.
Med čakanjem da se mati vrne, je veselo zlagala polžke na tla, pa na mizo.....
Ko se je mati vrnila v kuhinjo .. je bila veselica. Polžki so lezli povsod, po omaricah, po steklu na oknih, po štedilniku, ne pozabite, vreča je bila velika.
No skupaj sta jih pospravili in odnesti jih je morala daleč od doma, med tem pa je mama ohladila jezo.
..
Nekoč je dolgo je skrbela za majhnega rumenega piščančka, ki ni mogel hoditi. Potem jo je mati le prepričala, da tako ne gre … Domov je prinašala vsemogoče živali, tudi deževnike. Nekoč je celo popoldne zapravila na travniku, ker si je želela ujeti divjega zajca .. pa je imel ta skoraj več kilogramov kot ona.
Takšna je bila Petja …
Navihano dekle, kodrastih las …. krivih zobkov in iskrivih oči, ki so skrivale njene skrivnosti. Velikokrat je sedela pod staro češnjo in tuhtala. Razmišljala o tem zakaj je oče odšel, zakaj živita z mamo tu in zakaj jo ljudje gledajo postrani. Njena otroška glava je bil obremenjena z skrbmi odraslih in niti se ji ni zdelo čudno. Ni vedela, da so drugi otroci drugačni, pravzaprav ni vedela, da je drugačna ona. Zaradi svoje drugačnosti je bila velikokrat sama in po selitvi, ko je ostala brez edinega prijatelja .. takrat je spoznala kako je biti res sam.
Prej je bil Nejc vedno pri roki … sedaj pa .. so bile njene tegobe le njene ..nikogar ni imela,
Mame pa ni želela obremenjevati.
Življenje v blokovskem naselju je bilo drugačno. Spoznala je, da ni edina, ki živi v eno starševski družini, kar jo je veselilo. Drugače pa je pogrešala vaško življenje.
Tu v mestu se je počutila ujeto .. in ta občutek nikoli ni izginil.
Velikokrat je begala po okoliških travnikih, domov nosila polna naročja travniškega cvetja.
Po naključju je tudi tu živela ob reki, ki pa je bila drugačna od Save. Bila je pravo nasprotje hitre in šumeče modrine. Ta je bila počasna in lena, pa tudi modra ni bila, prej temna .. zelena in po deževju rjava. Veliko časa je obsedela na obrežju te žalostne vode, prebirala knjige ali pa preprosto strmela in … čakala. Čakala nekaj, pa še sama ni vedela kaj.Tam se je počutila dobro.
V novem okolju je sicer pridobila nekaj prijateljev. Vsak med njimi je nosil svojo stisko, vendar pa se nikoli več ni nikomur odprla tako kot Nejcu. Njega pa je izgubila .. za vedno. Tudi, ko sta se srečala .. ni bilo enako. Bilo je drugače … ni ga več čutila, postal je drug človek, ki ga ni razumela. Osamljenost, ki je nastopila, ko je Petja odšla
in denar, ki ga pri hiši nikoli ni manjkalo, sta naredili svoje. Postal je drugo bitje.

Petja se ni kaj dosti trudila za šolo, bila ji je nezanimiva .. edino pisala je rada in veliko je brala. Šola je bila zanjo nujno zlo. Knjige pa so postale njene spremljevalke, povsod jo je spremljala stara borša, v njej pa kaka zguljena knjiga.
Ni se počutila osamljeno, čeprav je bila veliko sama.
Pogrešala pa je nekaj … tisto .. pa ni prav vedela kaj. Danes ve, da je to pripadnost, občutek, da te nekdo potrebuje … vzajemnost.
Še danes išče.

V nekem obdobju, ki bi ga najraje brisala, se je spopadla s tegobo … moro, ki je ne želi opisovati .. ne tako .. Dogodki so jo zaznamovali in jo še bolj umaknili od vrstnikov.
Še več branja, beganja po travnikih … bežanja. Redki prijatelji, ki jih je imela, ki jim je dovolila, da so prijatelji, so jo imeli radi. Bila je zanesljiva in prijazna. Nihče pa ni poznal njene bolečine. Zaprla jo je vase in za dolgo pozabila nanjo. Samo kilogrami, ki so se nabirali, so bili priča … kilogrami pa ne govorijo. Nadela si je plašč nevidnosti, ki jo je branil pred nadležneži … vse tja do srednje šole.

Takrat je prišlo do neke prelomnice .. v zelo kratkem času je pognala v višino, kilogrami so se porazgubili in novo okolje, ki je ni poznalo, je pripomoglo k njenemu razcvetu.
Postala je priljubljena … njena iskriva narava in njen prijazen in ne domišljav značaj sta ljudi privlačila. Zacvetela je.
Prišel je čas zabav .. veselja. Mati je ni uspela zadržati doma. Prepiri so se vrstili, ko se je uporno postavila po robu in pustila šolo. Življenje je zajemala z veliko žlico .. vendar le do neke meje. Še vedno ni nikogar pustila k sebi. Še je bila tisti otrok, ki živi v samoti
in mu to ni breme … pač še vedno samo čaka.
Do neke zabave v vročem poletju je bilo vse lepo in prav. Takrat pa je morda zaradi svoje naivnosti .. vere, da so ljudje pač dobri, doživela drug bridkost, ki jo je pahnila daleč nazaj.
Zaprla se je v mračni svet .. ponovno so prišli kilogrami, peščica prijateljev je ostala. Nihče ni vedel kaj jo teži. Bila je nasmejana in zabavna .. vsake toliko pa je pobegnila v svoj svet in ostala toliko kolikor se ji je zdelo. Govorili so, da je čudna in to je ni motilo. Naj govorijo, bolje čudna kot, da rinejo vame, si je mislila.
Prišlo je obdobje, ko je pričela hoditi v službo … spet novo okolje in spet njen razcvet, ne tako zelo opazen kot v srednji šoli, pa vseeno dovolj, da so jo moški opazili.
Vsakič, ko se ji je kdo približal pa je onemela .. in takrat je spoznala njega.

Bil je drugačen, zelo drugačen od njenih prijateljev.
Vzljubil je njeno nedolžno srce in jo občudoval kot porcelan. Pokazal ji je radosti življenja in ji vrnil vero v ljudi. Ji pokazal popolnoma druge dimenzije življenja .. katere je le slutila.
Prvič je bila srečna, čutila je pripadnost in vzajemnost.
Pa ne za dolgo .. sanje so se nekega dne razblinile .. jo pahnile še globlje, kot je bila kdajkoli prej. Znašla se je v breznu, ki jo je požiralo .. . vleklo na dno, kjer so bili spravljeni vsi njeni grdi spomini.
Prileteli so ji v obraz in v tej mori je bila popolnoma sama.
Čutila je, da ji telo razpada .. vedela je, da če ne ukrepa, se bo zgodilo neizbežno in samo ljubezen do matere jo je vodila do vrat, za katerimi je našla pomoč.
Pomoč strokovnjaka, ki si je vzel čas, ki je ni poznal in ki jo je poslušal. Poslušal je besede, ki so bruhale … besede bridkosti in besa, ki so se kopičile toliko let.
In pomagalo je … vsaj takrat.
Po nekaj srečanjih se je počutila veliko bolje. Prepričana je bila kako je pospravila tegobe .. jih uničila … kako se je motila.

Danes ve, da so te more del nje in jim ne more ubežati. Sprejela jih je kot del sebe … del svoje podobe, ki jo ne kaže. Pokazala jo je redkim .. tistim, ki jih je začutila.
Brez besed so strmeli vanjo .. stekle so solze .. bili so objemi, pa tega ni govorila, da bi se smilila. Spoznala je, da je edina pot iz teme beseda .. beseda, ki pove kako se počuti.
Edini način, da jo bodo lahko razumeli je, če jo bodo poznali.
Spoznala je, da je njen značaj tak ravno zaradi vseh dogodkov na njeni poti, da nima smisla bežati. Sprejeti vsak del sebe, tudi tistega, ki nam ni všeč.
In ko je sprejela vse ta dejstva je lažje zaživela.
Dogodki se še sem in tja pojavijo v nje .. vendar spoznanje, da so del opek,
ki so zgradili njen značaj, jih je preprosto sprejela ..
Globoko v sebi si Petja želi še moč … tisto zadnjo piko na i, ki bo dokončno zaprla vrata preteklosti in jo osvobodila.
Moč, ki jo bo našla v sebi in ji bo dovolila, da bo lahko
OPROSTILA!