Nostalgija starca

Neža, brhko mlado dekle s sosedove kmetije …
kot otroka sta z Janezom bosa tekala po travnikih, špičila lumparija
in prepevala ko sta skupaj pasla krave.
..
Tisti časi … nostalgično dišijo … nekaj prav posebnega je v teh spominih.
Časi, ki so odšli in jih ni več.
Minili so .. za vedno,
Le v kakšni osiveli glavi se pojavi sem in tja kakšen preblisk
.. na čase brez televizije .. računalnikov, že radijski sprejemnik je bil redkost.
Vozili smo se z vozom ali kolesom .. sem in tja smo sedli na vlak,
tisti z lesenimi klopmi, ki je ustavil skoraj pri vsaki hiši …
in tiste dišeče ljubezni … skrivanje po travnikih .. kozolcih.
..
Stara lepa domačija … v objemu gozdov.
Voz je zamenjal traktor, prišla je elektrika.
Pred hišo na spomladanskem soncu sedi Janez.
Utrujene dlani, razbrazdane od težkega dela so sklenjene v naročju.
Zamišljen pogled na zagorelem, od časa zdelanem obrazu,
ki ga obdajajo gosti sivi lasje. Sključen od preteklega dela
sedi zatopljen v spomine … Okoli hiše tekajo otroci.
Vsake toliko se na domačijo zgrne kopica otrok.. vnukov.
Janez se je že davno odločil da bo dober ded .. takšen, kot si ga otroci zaslužijo.
Boljši kot je bil njegov oče ..
Njegov obraz je žalosten … zatopljenemu v spomine se mu gube še poglobijo.
Nevede zmajuje z glavo. Mrmra v brado .. postane nestrpen.
Danes .. je nemiren, prevzema ga nek .. občutek, nekaj pa še sam ne ve kaj.
Žene ga naprej. Vstane na utrujene noge …pograbi palico in se odpravi proč
… stran od hiše … domačije .. proč od vrveža.
Koraki ga peljejo preko travnika, ki dehti .. Z roko pogladi travne klase ..
sem in tja je med njimi ujet travniški cvet …treba bo kosit, ga prešine.
Nestrpno strese z glavo in prežene te vsakdanje misli in še hitreje krene naprej.
Njegov korak je kljub letom še vedno odločen, le palica v desnici,
da slutiti njegova leta. Kmalu je na vrhu griča. Počasi se obrne proti dolini.
Preproga trav, ki nežno valovi v rahli sapi ga ne premami.
Danes je drugje. Njegove misli se podijo v preteklosti .. že vse od jutra.

Neža .. kje si se vzela po tolikih letih in se prikradla v moje sanje .. tako žive.
Zatopljen počasi krene proti podrtemu kostanju. Sede na mogočno deblo,
z dlanjo pogladi hlod, kot je pred leti pobožal Nežo.
Tudi takrat sta sedela na hlodu. Bila sta otroka, ki sta bosih nog letala po travnik
medtem, ko so se krave pasle po pobočju.
Vzdih utrujenega starca komaj slišno zmoti zvok insektov, ki polnijo zrak …
Spomini ga preplavijo … odnese ga, tja v davna leta, ko ima komaj sedemnajst let.
..
Janez postaven fant …nasmejanega zagorelega obraza in iskrivih oči.
Pozno poletje, vročina neusmiljeno pripeka, ko se skupina pomika po polju.
Obračanje sena … skupinsko delo, ko si kmetje včasih priskočijo na pomoč.
Janez urno vihti koso .. švisss .. švisssss ..šviss. Še nekaj zaplat pa bo pri koncu.
Mišice na rokah .. hrbtu se napenjajo, ko znova in znova vihti koso sem in tja.
Široko razkoračen in rahlo sključen, se počasi pomika naprej
.. po polju, ki mu ni videti konca.
Vsake toliko zravna boleč hrbet, si z robcem obriše potne srage, ki mu silijo v oči
in se ozre nazaj k njej … k Neži. Nasmehne se ..ob misli na ukradene poljube.
Na sočne ustnice, ki so tako sramežljive .. pa tako strastne.
Obrne se in nadaljuje .. šviss .. švisss .. Zatopljen v košnjo ne opazi,
ko se mu prikrade za hrbet. Nežno roko položi na njegovo ramo in reče; Janez si žejen?
Janez se obrne k dekletu … Rdeča lica .. pregreta od vročine in nasmejan obraz mu zreta v oči .. tako navihano. Stisnil bi jo k sebi. Nemirno se ozre nazaj k drugim in reče;
sem žejen .. tebe. Boš kasneje prišla?
Razigrano se mu nasmehe, ko mu poda kozarec, zmigne z rameni in reče;
verjetno bom, in že je ni.
Šviss .. šviss … vse do konca travnika, ko se utrujen obrne in krene navkreber.
Mimo Neže, ki ji nameni utrujen nasmeh in se odpravi proti vozu po vile.
Še razmečem pa bo, si misli.
Sonce počasi zapušča nebo, ko Janez obsedi tam na deblu in čaka, čaka na Nežo.
Zagleda jo v dolini, ko hiti preko visoke trave .. uh, še bo treba vihteti koso. Strese glavo in jo opazuje, ko si popravlja obleko na ramenih, lasje plapolajo v vihravem teku.
Kmalu je pred njim .. zasopla in srečna.
Stoji pred njim in si ga ogleduje. Ljubezen moja .. jo prešine.
Janezove dlani se stegnejo k njej, jo ovijejo okoli pasu in pritegnejo k sebi.
Čuti njeno čvrsto telo, v očeh ji bere želje, ko sede k njemu na kolena.
Ko češnje rdeče ustnice se mu bližajo, ko ga poljubi se izgubi v občutkih,
ki ga vsakič znova preplavijo.
Odločno vstane in jo popelje zadaj za deblo, kjer sta skrita očem.
Nežno zdrsneta v objem trav … ki ju kot zaveznica vzame v svoj objem …
Dve mladi telesi … cvet mladosti, ki se predaja ljubezni.
…
Stara zgubana roka seže proti licu po katerem zdrsnejo solze.
Janez se presenečen ozira naokoli ... zmedeno briše kapljice, ki drsijo po licu. Le kaj mi je. Preteklost.
Kje je že to?! Leta se je trudi pozabiti, odrival je misli
.. do danes, ko se je priplazila v njegove misli .. sanje.
Neža … dahne utrujen glas …
Glas starca, ki ga krivi bolečina izgube …