Zvestoba do groba

Brrrrrrrrrrrrr … ob tem me zmrazi.
Nekako ne verjamem, da smo ustvarjeni za tako bivanje. Bolj se mi zdi, da smo vzgojeni v tem duhu, krščanski duh ali katerikoli že.
Privzgojene moralne norme in če stopiš le korak vstran .. gorje.
Ne vem ali se mi samo dozdeva ali pa sem v okolju,
kjer je tega sprenevedanja vedno več?!
Vsekakor pa se ob tem sprašujem kaj je huje
… varati druge ali SEBE??
Kajti, ko živimo življenje, ki nam ni po meri, pa zdaj ne govorim,
da se spotikamo ob vsako malenkost, ki nam obleži na poti,
temveč o globljem .. pomembnejšem,
o partnerstvu, spoštovanju, o veselju, sreči, radosti,
o zaupanju .. o skupni rasti, v kateri uživata oba,
v bivanju kjer je srečna vsa družina.
In ko človek ugotovi, da zaradi BUTASTIH privzgojenih moralnih norm,
nekako ne more stopiti korak vstran in začeti novo pot,
ko s tem laže sebi, postaja nesrečen in zagrenjena
in v to bedo potegne za seboj še ostale člane,
potem se vprašajmo, po kakšnih normah živimo,
kako smo vzgojeni in kdo hudiča nam je vsilil take bedarije??!!!
Vse lepo in prav .. zvestoba je nekaj čudovitega, dokler ne trpimo,
dokler ne stopicamo na mestu in nas hrepenenje razžira do onemoglosti.
Tu pa nastopi trenutek resnice, trenutek koliko moči premoremo,
in vprašanje kako naprej?
Biti zvest sebi in živeti EDINO življenje tako,
da bomo srečni in ob tem imeli dovolj moči,
da nas rušenje moralnih norm ne bo ugonobilo,
ali pa bomo » PREVZELI ODGOVORNOST, BILI ODRASLI«
in se žrtvovali za družino, ki bo tako ali tako v kratke štela le še dva člana,
kajti otroci odrastejo in to delajo hitro.
DILEMA,
znova in znova!!
Le kje najti pravi odgovor, moč in zaupanje, da je odločitev prava,
kajti slej ko prej pride do odločitve,
tudi če ne naredimo ničesar!!!