Zjutraj sem prav na hitro, še pred kavo spisala nekaj besed .. potem pa v obilici dela pozabila .. sedaj, ko sem sama doma … prazno stanovanje ponovno prebuja misli …
Razmišljam kaj me je danes na vse zgodaj pahnilo v tisto zgodnje otroštvo .. ko je bilo moje telo, moja duša .. še tako zelo nedolžna, nevedna …. ranljiva. Sem sedaj kaj manj ranljiva, se me težje pohodi, ubije iskro v srcu, v očeh …
..
Pravzaprav vem kaj me je pripeljalo do tega navala spominov … razmišljanje, kako je vsak trenutek v življenju nekakšno vajeništvo za dogodke, ki šele prihajajo … utrjevanje, priprava .. vpeljevanje … v posledice, ki sledijo .. nečemu. Saj vem, sedaj si mislite, da sem blesava .. nič zato .. morda ne znam napisati dovolj dobro, da bi me razumeli, morda še niste pripravljeni, da bi me razumeli … morda…….
..
Večkrat sem se že vprašala zakaj je .. recimo moja prijateljica, študirala in naredila magisterij, spoznala človeka, ki je študiral enako temo kot ona. Torej dva defektologa ali rečeno lepše specialni pedagog in rodi se jima dete, ki potrebuje ravno take starše, kajti rodil se je v petem mesecu in vsak dan prvih treh let, je bil boj za preživetje. Kasneje sta se razšla, kriza, ki je trajala tako dolgo ju je popolnoma ločila, dete pa raste, vendar pa ima določene težave in njegovo težavo rešujejo ravno specialni pedagogi .. kaj pravite je to naključje … morda.. morda pa tudi ne. Če se ozrem okoli sebe, je teh naključij preveč, da bi bilo lahko le naključje … in ko sedaj sledim svojemu sinu .. njegovim korakom na poti odraščanja .. podoživljam svoje mladostniške dni … svoje tegobe, svoje muke … in svoje otroštvo dojemam kot vajeništvo, da sem lahko svojemu sinu dobra mati … vsaj upam, da sem mu.
nič ni naključje ... samo kažipot, včasih samoedini, včasih tako zelo razvejan, da zanihamo na eni tistih vej in ker je treba, pač doskočimo. nekamže. če je prav? seveda je. nikamor ni treba hiteti. dobro pa je vzeti za svoje, olajšamo si za naprej. odločitve in pot.
OdgovoriIzbrišimojca - mka
OdgovoriIzbrišija res je .. olajšamo si odločitve in poti, je pa šit, ko se pojavi kak nebodigatreba in naredi štalo .. ker si pač doboli in vzame preveč
Sem ravno tisto od zgoraj...defektolog ali specialni pedagog, mi je vseeno, želim biti predvsem Človek, ki pomaga Človeku...odrasli, ki pomaga otroku razumeti... razumeti ne samo snov v šoli pač pa zakaj se zgodi nekaj, kar se zgodi, zakaj to ni njegova krivda. Mu pomagati, da bo po svetu hodil z lažjim nahrbtnikom, kot sem hodila jaz. Ja, tako kot si rekla: vajenka sem bila vse do tistega trenutka, ko sem postala mati, sedaj se trudim biti "master" in če mi ne gre mu povem,, da mi ne gre in zakaj mi ne gre.
OdgovoriIzbrišiAli je naklučje ali ne, da mora moj sin skozi enako bolečino kot sem šla sama pa je stalnica mojih dni... Kljub vsemu še nimam odgovora.
Maja
OdgovoriIzbrišiveliko je vprašanj, ki se ponavljajo skozi naše življenje, prej so bila v smislu ZAKAJ RAVNO JAZ, zdaj pa ZAKAJ RAVNO MOJ OTROK .. ne vem zakaj, vem pa, da mi je danes, ko vidim sina, ki se spopada s tegobami, še težje, kot je bilo meni .. In ob tem upam in si močno želim, da sem mu vsaj ob strani .. da sem tu, ko me rabi, da ve, da bom vedno njegova zaupnica .. zatočišče, pa naj bo še tak hudič ..
zakaj pa je tako .. zakaj se nekateri vzorci kar naprej ponavljajo .. to pa je nekaj, kar mi verjetno nikoli ne bo znano .. in nekaterih odgovorov niti ne pričakujem več .. ali pa naj reče, da si jih več ne želim, ker so včasih lahko tako zelo boleči in nas naredijo tako zelo majhne ... nemočne ... naj bodo tam nekje .. morda pa tako mora biti ... ali pa morda jaz nisem dovolj močna, da bi se z njimi spopadala ..
mojca in maja .. hvala za komentarje .. in ker v meni budita nova vprašana, nove poti .. smerokaze ..in občutek, da nisem sama v tem labirintu življenja ..