Nekaj v meni ..

Hmmm
Tisti majhni delčki skriti v nas
.. ki nam lepšajo dni .. leta ..
Se sprašujete o čem spet flancam .. o spominih.
..
Spomini, ki so lahko slabi, lepi, božanski, nebeški, dramatični,
skratka kakršni koli že …
..
Včeraj je bil dan kot že tolikokrat poprej .. nič posebnega.
Rutina ponedeljka, ki me zjutraj zgodaj potegne iz postelje in pahne v nov teden.
Nekako se prebijem skozi istih nujnih osem ur .. in nato domov.
Avtobus pol čemernih obrazov .. vsak izgubljen v svojih spominih in pričnem razmišljat.
..
Kaj v nas, nas pelje do tega, da si neke detajle zapomnimo,
da ohranimo nanje spomin
in nekoč kasneje se nas nekaj dotakne, da nas oblijejo,
lepi ali grdi … pač spomini.
..
Pred leti so se v prodajalni blizu mojega doma pojavile sladoledne lučke.
Nič posebnega bi lahko rekla, lučka kot lučka.
Kupila sem jih za sina in
nekega vročega večera, ko se je vse umirilo,
sem obsedela na balkonu in si rekla;
pa si privoščimo eno.
Lizzzzzzzz preko hladne površine … in potem trenutek,
ko v čokoladni obliv zasadim zobe … zvok, ko se tanki sloj lomi pod silo zob
in nato okus, ki se razlije po ustih,
zajame brbončice na konici … in me popelje daleč nazaj v otroštvo.
..
Presenečena nad okusom sladoleda sedim v temi poletnega večera
in v trenutku se znajdem v otroštvu .. daleč od doma, staršev,
na morju … kolonija v Zmabratiji.
Tam so prodajali prav posebne lučke, nikjer drugje jih ni bilo moč kupiti,
vsaj v Ljubljani ne, bile pa so pregrešno dobre.
..
In tako sedim pri svojih letih na balkonu .. počutim pa se kot dete,
tisto, ki je takrat pred veliko leti, z veseljem zasanjano pospravljalo lučko za lučko
in se sladkala .. ob opazovanju morja, božanju toplih sončnih žarkov
in odmaknjenem vrvežu otrok na plaži.
.
..
.
Prav zanimivo, nek okus, ki je ostal shranjen v meni,
ima očitno sposobnost, da prikliče na plan toliko nekih občutij,
ki so me tistega večera tako sladko pogladili
in me ponovno za trenutek spremenili v navihano deklico,
ki je že davno ni več,
pravzaprav … je,
biva nekje v meni in vsake toliko plane na plan
… kriči; še sem tu …
..
SPRAŠUJEM SE???
Kaj je tisto .. Kako …. Zakaj …. Kaaaaaaaaaam???
Hudiča .. toliko vprašanj v zvezi s spomini..
Kako se odločimo kaj si zapomnimo, kje spravimo, zakaj to delamo ….
Uh uh uh ..
Ni in ni konca razmišljanju.
In potem preblisk … Kaj če teh spominov ne bi bilo??
Dooooolgčas, prazno, pusto …
Bivanje tako v en dan … NE HVALA!!!
..
Lepo je, da jih imamo … da smo sposobni odplavati.
Tudi tisti grdi, manj lepi, morasti in sitni
… tudi ti so potrebni, so kot opomin,
opozorilo, včasih celo STOP znak …
..
So del nas, del naše zgodbe, ki jo piše vsak sam
.. z občasnimi vdori tujcev, znancev, prijateljev..
Spomini, kot dokaz naše prisotnosti.
..
Naj bodo čim lepši ..