Počasi se prebujam iz lene poletne zaspanosti .. neslišno mletje sivih celic je vse prodornejše in meljejo gradivo nabrano v preteklosti. Počasi se barve kristalizirajo .. linije dobivajo obliko .. slika postaja jasna ..
Kakšna bo?? .. Bo lepa, prijazna … ali pa me bo zmrazilo ob vsakem spominu … ??
Spet postajam tista .. ki se imam rada …. Čeprav še iščem .. NEKAJ .. VEČ … postajam umirjena in vse bolj se mi zdi, da tisto več ne obstaja .. je le plod domišljije … peščice sanjačev … katere sem preveč poslušala … pila njihove besede … trpela in čakala …
Kaj pa .. če le je tisto NEKAJ VEČ??? .. Kaj če se ne motijo in poznajo … in vedo … in čutijo … in to živijo ??
Kaj pa .. če me čaka .. tisto NEKAJ VEČ … tam na poti, za vogalom .. v drugem mestu, kjer še nisem čutila tlaka pod stopali .. slišala zvena svojih korakov .. po neznanem mestu ?? Kaj pa če vse to drži .. in jaz, ki izgubljam voljo .. vse to .. zamujam …??
Del mene obstane ob pomisleku … tisti mili, ki si dovoli sanje … drugi del drvi naprej … tretji hodi počasi .. se ozira in opreza …. išče znak .. išče prevarante …. Se spreminjam v razvalino peganjavic, me daje paranoja … ??
Sem le jaz, ki iščem NEKAJ VEČ … saj veš .. TISTO …. ja TO….
Si ti našla/el …. Kje, kdaj .. kako … povej .. prišepni …??!!
Ni komentarjev:
Objavite komentar