Hmmmmmmmmmmmmmmmmm

Sredi pločnika stoji .. Počasi se približujem od zadaj, mimoidoči se ozirajo in ogledujejo, sledijo pogledu, ki je zastrto nekam v nebo, med oblake … Ni jim jasno .. kaj vidi tam .. daleč in visoko in ne opazijo, da so njene veke zaprte. Nekdo pravi; saj ni nič, le oblaki in nejevoljno krene dalje, ker mu je bil ukraden čas … kot, da ga je kdo prosil, da zastane … Ona pa še kar strmi … počasi prihajam … vse bližje sem. Opazujem jo. Čisto mirna je … pravzaprav sproščena, uživa. Tako znano mi deluje .. pa jo vidim prvič. Še malo in bom ob njej. Tu sem. Moj pogled ni usmerjen v nebo … upočasnim korak in se počasi obračam k njej, k njenemu obrazu …. Tako zelo .. spokojna je … in … samo obraz je ponudila soncu … pustila žarkom, da se skoraj neopazno sprehodijo poreko njenega obraza … neslišno …. pa tako zelo prijetno …
Hhhhhhhhhhmmmmmmmm sonce …..