Dotiki zbledijo .. kot stopinje v pesku in se pomešajo z novimi; tole sem enkrat nekje prebrala … in res je .. še kako drži ..
Danes razmišljam o dogodkih v bližnji preteklosti .. takrat je bilo .. silovito, tako zelo, da mi je spodnašalo noge, kolena so mi klecala … bilo je kot …v raju. Zdaj pa, toliko dni .. mesecev kasneje …. se samo nasmehnem … ob spominih, tudi tistih bridkih ..
Ob pisanju se mi poraja toliko smeri v katere bi lahko razvijala … pisala … od pubertete srednjih let, divjanja hormonov … do starosti z demenco in Alzheimerjeva bolezen, skratka vsa mogoča paleta obdobij odraslega … zrelega človeka … nekateri žal nikoli ne dozorijo, z vsemi sladkobami in grenkobami, ki smo jih deležni v teh obdobjih .. v bistvu pa sem le želela napisat tisti stavek z začetka … dotiki zbledijo .. kot stopinje v pesku in se pomešajo z novimi.
Vendar pomislimo, kam bi spravljali svoje novejše spomine, občutja, če bi vse slike .. preteklosti ostale bistre .. jasne .. brez kančka zbledelosti …. Kam bi odložili te novejše dogodke .. ki so nam bližji … kot preteklost, ki je že daleč za nami .. In ne želim si, da mi kak močan veter .. prepih odpre vrata preteklosti … dovolj bo, če se jih le malo spomnim … vse ostalo pa sem odrinil v oddaljen kot .. skrila, zapahnila … odvrgla, ker tako želim …
Ni komentarjev:
Objavite komentar