Pišem sebi, da mi enkrat končno kapne ....

Včeraj sem bila še mila … nežna in sentimentalna. Danes pa … imam dovolj. Stare čevlje in plašč spominov sem zamenjala … težka zlikana uniforma, tista, ki te dela velikega in močnega… kot omara …. Na noge sem potegnila težke in visoke škornje, ki ne dopuščajo mehkih korakov ….
In zdaj grem … Korakam proč, kot vojak sem … strta in žalostna .. ker vem, da se ne vrnem več … 

Kam .. tega pa ne vem. 

Počasi se mi bo pokazala pot … morda bo strma in težka, če bo taka .. potem se bodo škornji hitro obrabili in spet bom lahko hodila mehko in … sanjavo. Če bom šla navzdol .. prav tako ….če pa bo pot po ravnini … potem bom dolgo hodila sam …. Dolga bo moja pot ….dolga in prazna … Škornji bodo trdo prItiskali na moje prste … stopala … Pa vseeno .. vsak žulj .. bo korak proč od spomina …. In nekoč tudi tega ne bo več. Bom le jaz … v obrabljenih mehkih škornjih ….. v poležani uniformi .. s širokim nasmehom … in voljo … močjo … in željo po novih doživetjih ..