Sama

Poteptana od neizrečenih besed, se obrača proč. Govori si, dovolj je, tega ne rabiš .. pojdi. Obrne se še zadnjič .. pogleda v tisto znano smer, kjer se iz temnega kota ne sliši .. nič. Tišina preseka prostor huje kot grom …. Takrat se zave, da je boljša … da zmore sama … vsak korak, ki je bil namenjen njima …. Da lahko prehodi vso pot .. brez tvojih stopinj ob njej, ker je to kar je … Ti .. ti pa ostani v temnem kotu tišine .. stokaj in jokaj nad svojo usodo … in kliči … morda te bo kdo spet za hip uslišal, ti prisluhnil in ti dovolil da ji zlezeš pod kožo … morda. Vedno se najdejo .. mehke duše, ki nasedajo vampirjem … tistim ki se hranijo z nami …
Zdaj pa gre .. svojo pot bo prehodila SAMA …. in veš kaj .. srečna je, ker zmorem … bolje biti sam .. kot biti izdan … izkoriščen … čakati, da jo ti potrebuješ ….