Pride, ko ti pride …. da bi vse zagnal za plot, daleč od sebe .. odrinil nekam v onostranstvo .. se obrnil in preprosto krenil po svoje. Danes se je začelo še kr OK .. pol pa .. kdo ve kje se zalomi, če se sploh zalomi. Včasih je to beseda, informacija, ki je ne pričakuješ, kretnja … podoba. Niti ni važno, pomembno je tisto, kar sproži v nas. In mene danes nekaj na nek način ruši.
Včasih bi samo obsedela, brez pojasnjevanja … včasih … bi šla, skočila .. odletela, tako brez povratka. Ko pustiš za seboj vse svoje dosedanje življenje in greš .. nekam, brez cilje, pač nekaj. Ko koraki nosijo daleč proč, ko razdalja postaja večja in se ustaviš šele ko čutiš, da si pripravljen na nov začetek.
Sprašujem se .. ali je to moč ali nemoč .. storiti tak korak namreč. Verjetno in eno in drugo, nemoč, ker nekako ne moreš sprejeti ali razvozlati situacijo v kateri si .. moč pa ker si sposoben koraka in storiti tisto neobhodno, kreniti in začeti znova … nekje drugje, z drugimi ljudmi ..
In potem besnim nad seboj .. nad nemočjo … nad željami in hrepenenji, ki bolijo ob razjedanju duše in rana postaja vse večja in globlja, hrepenenje in želje postajajo precenjene … in ko se končno pojavi tisto, kar bi lahko potešilo lakoto, je rana tako velika, da se v njej izgubi še tako velika želja po ugoditi .. potešitvi, tolažbi.
..
Niti ne vem, če me kdo razume, v bistvu je to pisanje le zame … in se niti ne bom trudila s pojasnjevanji …
Danes sem nekako shizofrenična …. sitnoba, ki jo preganja sto .. tisoč … nekih želja, ki jim ni moč ugoditi .. ker je vse skupaj predaleč … zapeljano s prave smeri že nekje na zgodnjem začetku, kjer sami nimamo moči niti znanja o odločanju. Smo le pahnjeni v svet odraslih .. in znajdi se.
Ja ja vem, spet bo kdo pameten in bo dejal, da se vsem dogaja enako … bo že res … samo ne dogaja sem nam enako .. dogaja se podobno, in nismo enaki smo različni in dotiki zunanjega sveta se nas lotijo vsakega drugače. …
Pametujem in trošim baterije, ki jih bom potrebovala … za korakanje v nepravo smer, ki me ne mika. Sem na neki poti, ki jo bom prehodila … zaradi takšnih ali drugačnih razlogov. Zaradi nuje, ki jo čutim v sebi .. da naredim prav. Kaj pa je prav.. pa bog ve?! Kako hudo smo si zagrnili življenje z razumom in pozabili na druge … zelo pomembne čute, ki jih premoremo (hvala prijatelj, besede si mi položil v usta, me spomnil ). Res je, prav imaš, še kako prav, ko praviš, da se vse preveč opiramo na razum … vse ostalo pa ostaja neizkoriščeno, pa je tu že od pradavnine z nekim namenom. Škoda, da pozabljamo na prvinskost in se oklepamo ideje, ko je treba vse razčleniti in razumeti .. predvsem pa potem »delati prav«. In spet vprašanje, ki si ga znova in znova postavljam .. nemočno in iščem odgovore, ko tiho kričim; KAJ HUDIČA JE PRAV???
Ni komentarjev:
Objavite komentar