Dotik

Dotik usranih dni je padel name že daleč nazaj v preteklosti. Že dolga leta se mučim, da zbrišem, rediram … odstranim, čistim … šele mnogo kasneje sem doumela, da pozaba ne nuca. Treba je razumeti. Preprosto nehati z bojem proti .. sebi, kajti to je boj, temveč sprejeti del sebi, ki nam ni po godu, ga objeti, tudi, ko se nam bruha …in ga pričeti sprejemati. Ni nujno, da ga imamo radi … le razumeti ga moramo. In ko to dojamemo .. takrat pade z nas neka teža …. Ki nas je ves ta čas vlekla nazaj … navzdol .. In potem je lažje … dihaš …. In pričneš živeti … ja živeti ..

Nekega jutra pa postane vse naokoli lepo … vsaj za kratek čas .. do naslednjega dotika, ki ti zamegli razum …

Jebeš tak lajf … kje so obljubljena nebesa …??!!