Moja sreča je navihana in neubogljiva .. tako zelo zmuzljiva .. Ko že mislim, da jo držim .. hop in jo že ni .. oziroma je tu ob meni .. in še vedno ne čisto moja. Stopim korak do nje in ona spet korak .. proč od mene .. tako stopicava sem in tja … Pohitim za njo … in jo zagrabim, ko mi skeleče zasadi zobe v roko … nato se mi porogljivo smeje … kaže svoje pokvarjene zobe, smrad se širi z njenih ust …
Z grozo v srcu se umaknem … tiho nekam na samo, kjer … premišljujem o svoji zmoti, zapeljanosti ….. Priokus žalosti se pojavi v meni … zlezem vase in sem sama s seboj … Sprejmem dano … in počasi se umirjam … počasi … Nasmeh se ponovno bodi v moji duši … in takrat me ponovno obišče sreča …. Tokrat jo le previdno opazujem … čakam … pozorno sledim njene korake … dokler ne spoznam, da je prava … tista res moja sreča …..
Pride, ko jo najmanj pričakuješ … pravzaprav je kot nepovabljen .. hrupen gost, ki vihra in deli srečo …
Ni komentarjev:
Objavite komentar