Zgodaj zjutraj sem se odpravil od doma … želim si videti njeno okno zjutraj, ko vanj posije sonce .. morda tudi njo .. vso obsijano. Hitri koraki me vodijo v njeno ulico … pod njeno okno .. Stopam po tlaku … rosnem od jutra, sonce še ni ogrelo kamnitih tal. Obstanem in iščem prostor .. kjer bom počakal nanjo. Kostanj .. star in mogočen me skrije .. Skozi njegove mogočne veje lahko mirno gledam njeno okno, ko ptice visoko v krošnjah pozdravljajo jutro in odganjajo mene …vsiljivca. Čakam ..
Čakam … otrplo slonim na deblu … grobo lubje me reže skozi tanko srajco, ko opazim premikanje za zaveso …
Uzrem roko .. njeno, ki počasi odgrne zastor in se nastavi soncu, ki sedaj že veselo oblizuje hišo in okolico. Strmim … brez besed … ujet v trenutku … srečen …
Njeno jutro .. tokrat tudi moje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar