Njene stopinje

Njeni koraki odmevajo po tlaku … stopa po zlizanih kamnih, ki že dolga leta delajo družbo drug drugemu … V deževnih dneh se lesketajo, kažejo svoje oprane obraze .. kot bi tekmovali, kdo je lepši … čistejši .. bolj zlizan.
Danes je bil lep dan, brez dežja … sonce počasi zapušča obzorje … njeni koraki pa so kljub vsemu hitri … Urno hiti po ozki tlakovani poti ujeti med stare hiše … senca, ki ji sledi je dolga …. Zvesto se je drži in jo spremlja … Jaz pa nemočno stojim pod obokom .. kot že tolikokrat prej in jo čakam. Opazujem njen prihod v ulico … ki zasije, ko se pojavi. Bliža se mi .. njeni drobni koraki jo vodijo proti meni in ko je pred mano .. se mi nasmehne … pozdravi in krene dalje. Sledim ji kot pes … samo s pogledom .. in si želim, da se nekega dne ustavi .. me ogovori … Do takrat pa .. bom tu .. pod mojim obokom … sam, čakal na zven njenih korakov .. ki jih slišim še preden jo opazim … ko zavije v mojo ulico .. na svoji poti proti domu …

Okno

Zgodaj zjutraj sem se odpravil od doma … želim si videti njeno okno zjutraj, ko vanj posije sonce .. morda tudi njo .. vso obsijano. Hitri koraki me vodijo v njeno ulico … pod njeno okno .. Stopam po tlaku … rosnem od jutra, sonce še ni ogrelo kamnitih tal. Obstanem in iščem prostor .. kjer bom počakal nanjo. Kostanj .. star in mogočen me skrije .. Skozi njegove mogočne veje lahko mirno gledam njeno okno, ko ptice visoko v krošnjah pozdravljajo jutro in odganjajo mene …vsiljivca. Čakam ..
Čakam … otrplo slonim na deblu … grobo lubje me reže skozi tanko srajco, ko opazim premikanje za zaveso …
Uzrem roko .. njeno, ki počasi odgrne zastor in se nastavi soncu, ki sedaj že veselo oblizuje hišo in okolico. Strmim … brez besed … ujet v trenutku … srečen …
Njeno jutro .. tokrat tudi moje.

Ahja ....

Tvoje stopinje v meni odpirajo vrata neskončnosti; lep stavek tole a ne … ali pa; kljub temu, da se sploh ne vrtim v krogu, se mi vsak dan bolj vrti.

Prebrala sem en zelo kratek blog, ki je v nekaj vrsticah povedal tisto največ kar lahko pove ljubezen.
..
Ahja … ljubezen. Kako želeno, iskano .. prekleto .. osovraženo in še in še stanje je ljubezen. Vsi si jo želimo .. bojimo, a vseeno hrepenimo po njej, jo iščemo … in če je ni .. smo prazni, neizpolnjeni … nesrečni. Skozi leta opazovanja ljudi se mi zdi, da smo raje nesrečno zaljubljeni kot pa, da bi sploh ne bili zaljubljeni. Četudi smo nesrečni in nam ljubezen ni vrnjena …ali uslišana .. smo nekako zapolnjeni .. s hrepenenjem .. in tudi to je nekaj. Daje nam občutek da živimo, da smo. Če pa smo brez želje … brez hrepenenja in ljubezni, se počutimo prazno .. neizpolnjeno …
Življenje pa nas vodi po svojih serpentinah … nam nastavlja pasti …in nam ponuja drobtinice … drobne male, ki nas še bolj zapeljujejo … mamijo … in iz nas ustvarja umetnike … poete, slikarje …. romanopisce …. Romantike, ki svoja čustva zlivajo v svoja umetniška ustvarjanja … in ljubezen je največji navdih … no še en je .. nesreča, te pa si ne želimo …vendar tudi v tej drugi skrajnosti ljudje ustvarjajo največje umetnine.
Ne verjamete?? Poglejte zgodovino in boste videli, da ne govorim na pamet … vsi veliki umetniki od piscev, slikarjev, glasbenikov .. vsi so imeli svoje ljubezni, tako moški kot ženske …. Pisali so od sreče, hrepenenja … ali pa zaradi nesreče …. samote, zavrženosti .. Močna čustva, ki rojeva močna dela …. šibkih ljudi, ki so postali velikani … Šibki v trenutku svojega navdiha, ko jih je nezadržna sila gnala k ustvarjanju …. dela, ki jih je postavilo na oder velikanov, mojstrov … ki jih občudujemo ..
Srečni tisti, ki imajo svoj navdih .. srečni tisti, ki imajo svoj …. način, pot .. kjer izrazijo svoja čustva … srečni tisti, ki so našli sebe v umetnosti …

Prijateljici … ali nečimrnost

Dogajanje: preteklost, sedanjost, prihodnost
Kje: povsod
Akterji zgodbe: dve dekleti. Maja in Klara .. Maja dobro voljna debeluška z velikim presežkom kg .. ki je niti ne motijo. Samozavestna je že davno je sprejela svojo podobo, v družbi je vedno dobrodošla, ker jo imajo ljudje zaradi njenega značaja in iskrive narave radi v družbi. Moški jo cenijo, celo ljubijo .. njo z vsemi kg … ki jih nosi naokoli kot odvečno prtljago
Klara vitka .. postavna, prav tako prijetna .. zabavna … tudi ona je v družbi zabavna, ljudje so radi v njeni družbi … včasih malo netaktna … moški jo imajo radi ..

Prijateljici … ali nečimrnost
Prijateljici, ki sta skupaj v dobrem in slabem … ob zabavi, ko po končanem žuru Maja podpira Klaro pri bruhanju in jo spremlja domov … do tolažbe pri žalovanju ob izgubi matere .. do veselja ob rojstvu otrok .. počitnic na morju … Skratka prijateljstvo, ki se vleče že leta. Ki nekaj pomeni … veliko pomeni. Druga drugo sprejemata z vsemi napakami .. in jih niti ne omenjata … lahko bi rekli idilično prijateljstvo, ko veš, da imaš nekoga, ki ga lahko pokličeš vedno .. .res vedno in lahko nanj tudi računaš. Hja tako je med Majo in Klaro.
Se pa zadnje časa pojavlja neka … uh kako naj jo imenujem .. netaktnost. Klara, ki je tako vitka, da je že suha … postaja … morda nečimrna ali le netaktna in neprestano omenja svoj viseči trebuh, ki ga niti nima.. besede trebušnjaki, debela, telovadba .. in podobno ..se ponavljajo znova in znova. Postaja moteče in Maji odkrito preseda … kako dolgo jo bo še poslušala … ???
..
Kot zunanja opazovalka .. ne le v tej zgodbi tudi drugod .. v lajfu, vedno znova opažam, da suhi neprestano omenjajo svojo postavo v povezavi z debelostjo in pretiravajo. Zakaj???
Zakaj to počnejo??
Mar jim ni dovolj, da pogledajo svojo vitko postavo v zrcalu … ali vedno znova potrebujejo prigovarjanja drugih .. kako so vitki in oh in sploh??? Kaj želijo doseči??
Ali se ne zavedajo, da so zelo netaktni s svojim obnašanjem in samo kažejo svoj nečimrni obraz?!
Nečimrnost je grda značajska lastnost, ki je ljudje ne marajo .. je odbijajoča .. zelo odbijajoča.
Koliko hvale in pozornosti potrebujejo ljudje, ki se tako obnašajo … vedno znova, dan za dnem ….
Smilijo se mi .. kako zelo malo samozavesti imajo .. in kako zelo nesproščeno živijo …. ujetniki svojih teles.
Marsikdo bo dejal .. spet ena debela. Niti ni važno kakšna sem. Pomembno je, da se dobro počutim v svoji koži, ki mi je prav .. da živim dobro in polno življenje … in da me podoba, ki jo imam ne ovira pri komuniciranju .. .sproščenem in srečnem življenju, ki je prekratko, da bi ga zapravljala za puhlice s katerimi se nekateri ubadajo večino svojega budnega časa …

Pravica ..dolžnost

Danes bom spet tečnarila … ja kaj čmo, vreme .. leta, vročina .. vse to .. pol pa človek zjutraj vstane .. prezgodaj in gleda TV … in danes sem gledala film .. s težko tematiko. Jug Amerike, zatiranje temnopoltih … belci ... kot nad ljudje. Na kozlanje mi gre, ko pomislim, da pripadam isti rasi …
Res se mi bruha .. ko mi "pametni belčki" polni kompleksov mahajo z pravicami … in z opevanjem bele rase. Kako so sploh prišli kdajkoli na idejo, da smo belci boljši …?? Ali pametnejši, sposobnejši … in še kaj???
Že samo ideja, da je nekdo zaradi rase bolj sposoben je bolna in kaže na pomanjkljivosti človeka … in ko zaradi kompleksa večvrednosti zatirajo ljudi … za kozlat.
..
Žalostno se mi zdi, da smo ljudje tako plehki in butasti, da počnemo že skozi vso zgodovino eno in isto napako … zatiramo drugačne. Kajti samo to je tisto kar nas ločuje .. drugačnost. Vedno ponavljamo, da je raznolikost dobrodošla, ker smo si ljudje različni in se naši okusi razlikujejo, ko pa se pojavi nekaj kar nam ni pri srcu .. potem pa udri po siromaku .. Tako nekako se obnašamo. Kaj bi šele bilo, če bi se na našem planetu pojavila bitja z kake druge galaksije … iz vesolja. To bi bil šele hec .. oziroma .. doktorirali bi iz neumnosti, zatiranja ..
..
Res smo bedni .. samo PRAVICE …to je vse kar imamo neprestano na jeziku … Kaj pa dolžnosti??
Kaj ni tako, da gredo pravice z roko v roki z dolžnostmi …?? !! Spoštovanje sočloveka, priznavanje in sprejemanje enakih pravic za vse .. to je naša dolžnost .. ne pa zatiranje drugačnih ….
Lepo bi bilo, če bi se človek naučil kaj iz zgodovine …. Tiste zgodovine, ki s prstom kaže na belega človeka, ki je v Ameriko kot živino privlekel Afričane … ki je skozi zgodovino iztrebil Indijance … Jude … Aboridžine …
..
Ja ja belci . .leglo zla na tem lepem planetu …
..
V filmu, ki mu ne poznam niti naslova, ker sem ga začela gledati nekje vmes .. glavni igralec, ki ga je upodobil Gene Hackman v pogovoru o basboll-u reče belcu, ki se ima za nekaj več .. da obožuje to igro . .zato ker je to edini način, ko lahko temnopolti z vso pravico dvigne palico nad belega ….
Ja ja življenje je igra .. le da eni mislijo, da so drugi njihovi igralci .. oziroma figure …

Moč ... spomina

Danes sem spet odprla tisti skriti predal … kjer sem te odložila … zaradi bolečine … ki je stiskala mojo dušo . . moje srce. Neslišni koraki so te prinesli … me popolnoma zasvojili, kot takrat pred časom .. ko sem sedela ob tebi … čisto blizu … brez dotikanja … Samo besede in pogledi … besede polne .. mehke in tople, pogledi .. božanja … misli hrepenenja. Spomini so še živi .. .topli. Grejejo kot jopica, ki si jo v pomladnem večeru ogrneš okoli ramen in moje temne oči … so postale žive .. in srečne. Oživele so … in spet pričele hrepeneti .. kot takrat.
Želje nikoli ne umrejo … samo potuhnejo se za kratek čas .. Čakajo, da si spet dovolimo .. in potem udarijo .. nas dvignejo, vzneseno ponesejo … dokler se mehurček sanj ne razblini na bodici … skali … trnju ..
Do takrat pa … sem v predalu s spomini …. srečna, na toplem in solze so obtičale za robom … tam kjer spi bolečina.

Ko je trenutek navdih in se porajajo .. besede

Danes spet noro pogrešam .. tebe. Tebe, ki te niti ne poznam. Ne vem niti če obstajaš … no ja, v moji glavi vsekakor si. In tvoj objem je … čisto po moji meri. Ravno prav močan .. vedno, pa naj gre za tolažbo ali strast ..
Točno veš, kje me prijetni .. kako močno … in kdaj ..
Le od kod me tako zelo poznaš … da me bereš kot popisan list z navodili … Le kdo ti šepeta … najbolj skrite skrivnosti, ki jih komaj priznam še sebi ?? Od kod veš, kakšne poljube imam rada … da me omami vonj strasti … me zapelje … odločnost .. Kdo je tisti šepetalec, ki ti pomaga??

Au revoir

Danes sem kot vreme … mal taka .. mal pa taka. Pa ne zaradi vremena .. ampak zaradi nekoga, ki mi že malo najeda … predvsem pa jezi, ker mi ne dovoli, da bi lahko razumela. Včasih je dovolj le nekaj besed .. in se situacija zgladi .. in koliko časa vzame nekaj besed .. pet minit .. pol ure .. Hočem reči, da skoraj nič . in potem bi bilo jasno kje smo in zakaj smo in predvsem kaj smo, če sploh smo.
Kot bi gledali kozarec, ki se prazni .. prazni z izhlapevanje. Nič ne storimo .. .samo pustimo ga času, ki naredi svoje. Izčrpa ga in enkrat je prazne. Tako se počutim jaz .. še malo in v meni ne bo več niti kaplje … ki bi lahko obudila tisto kaj je nekoč bilo .. ker bo prepozno .. Čas neusmiljeno teče in le želja ni dovolj, treba je delati korake. Korake naprej …. Lahko tudi malo vstran, predvsem pa naprej … ker drugače ne napredujemo. Obstanemo in pričnemo … odmirati …
Tega pa si ne želim .. torej bom krenila po svoji poti .. kjer te ne bo … ker pač očitno ne želiš hoditi z menoj … vsaj sem in tja …

ob tebi so se v meni prižigale iskre

Muza

Sredi besed se ji je zazdelo, da sem je prebudila … ja, dobesedno zdramila. Telo je zatrepetalo … si zaželelo več .. veliko več …. kot le prijetnih besed .. ki so v njej pričele buditi navdih .. ščemenj, tiste prijetne občutke, ki ti položijo umetnost v dlan, te naredijo za umetnika, ki ustvarja, nezadržno in silovito.
Potem steče … ustvarjalnost vre … besede se nizajo same … barve polzijo po platnu .. glina med prsti, kot svila tvoji las … vlaga ujeta na koži, kot rosa zjutraj, ko se dan šele zbuja …. In obline, ki se počasi kažejo pod blazinicami prstov so skupno delo … dveh .. sorodnih duš …
Lepo je z navdihom …

Danes

Danes sem si nadela drug videz .. tak .. odločen in samozavesten .. urejen. Nadela sem si dolge … dolge kodre, rdeči so in se obnašajo kot lovke hobotnice v morju .. ko se razkazuje … Potem dolge .. dolge noge, brez celulita in maščobnih celic …. Zadnjica .. taka sočna, čvrsta .. ki potresuje ob vsakem koraku … Srečen obraz, bleščeče zobe …. iskrive oči z dooooooolgimi trepalnicami … majhna prikupna ušesa .. morda jih celo kdo opazi .. In sedaj še garderoba … zlizne jeans hlače … napete čez rit … srajca, ki grozi, da jo bo na joških razneslo in gumbi kar silijo narazen .. jojjjj saj res joški, tiste okrogle zadeve .. čvrste in ravno prav velike …
Še nekaj dodatkov .. nakit … ogrlica, ki poudari linijo vitkega vratu, prstan, ki prste podaljša in zapestica, ki kot lisice objame zapestje .. šminka… samo rahla, maskara za lep pogled … pomežik v ogledalo .. cokle na stopala .. in sem za nekaj cm višja … in gas na ulico …. med mrhovinarje, ki ocenjujejo moj videz .. moj izgled, ki jih moja notranjost ne zanima, kajti možgani prenehajo delovati tisti hip, ko me uzrejo … mojo rit, moje joške, mojo grivo, ki se plazi po hrbtu …
Ne zanimajo jih moje misli …. Le tisto vidno .. za kar je dovolj sposobnost vida … vse ostalo je preveč … zahtevno … Danes je bila moja krinka odlična … nihče ni pomislil na moje srce, tegobe in skrbi, ki me mučijo … samo moja rit je važna …. Kakšna bom jutri … kričeča, neopazna … siva, kratkolasa … besna, sexy … divja .. umazana … srečna in živa …
Ja, taka bom, srečna in živa …

Svobodno ujeta

Veš enkrat bom imela majhno kamnito hiško .. tam v hribih na Krasu … Ujeta bo med trse .. kamne …. in borovce .. oljke … Veter bo zavijal okoli vogalov .. jaz pa bom na toplem .. čakal. Zidana s kamna … poleti hladna … in ob večerih, ko bom sama mi bo z vetrom šepetala svoje zgodbe ……. Svoje skrite ljubezni, ko je bila zatočišče .. kot zdaj meni … morda tebi, nekoč …
Tisti dan, ko prideš bo neskončen … vlekle se bodo minute .. počasi v ure .. in nato luči tam v daljavi … žarometi vse bližje in igranje srca .. ko zaviješ na domače dvorišč.
In potem oči …. Tako žive … tvoje, ko me pogladiš …s pogledom in vse izgine .. sem le še jaz in ti .. in veter … ki brije …
Zapiranje duri .. polkna kot veke zastrejo okna … in nato si privoščiva . . kot lačen hrane .. privoščiva drug drugega … Zjutraj dvoje prepletenih teles … pod pernato odejo … spim na tvoji roki … sanje … o soncu, sreči …. glini .. vretenu .. Si lahko zamisliš .. Daj, pripri oči .. in podoba mene in tebe … ko sediš za menoj in prsti skupaj, prepleteno slonijo na glini .. mokri, drseči … ko pod čutnimi blazinicami nastaja skleda … globoka in velika … kot pehar.
Ja .. sanje …..

Neznano ..

V sanjah se me dotika rosna trava, ko bosa stopam .. Visoke bilke na katerih so ujete rosne kaplje me žgečkajo in hladijo visoko po stegnih … Gola sem … ne vem zakaj … so pač sanje. Noč je, pa vseeno vidim jasne slike okolice po kateri hodim. Kot bi mi neznana luč noč bleščeče osvetlila Trava raste iz neke čudne mehke podlage … temne in hladne … Občutek imam, da se pod mojimi nogami premika … Korak za korak sem bližje …
Čemu?? Sem sem si želela, toda ne vem kaj to je. Vleče me s silo .. kot magnet … četudi ne vem kaj me tam čaka. Še malo .. še par korakov. Za hip zastanem … Čutim kako se mi med prste plazi mulj … tisti mokri občutek, ki te objema in se lepi nate …. bolj in bolj .. ko se počasi pogrezaš. Prijetno je … mokro .. umazano a prijetno ..
Z vsakim korakom sem bližje … voda, hladna in temna se plazi po mojih nogah … preko gležnjev vse višje …
Rahel pljusk se splazi čez kolena, ko mi zdrse in skoraj omahne …. Nasmehnem se … prijetno sveže je … Ljubim vodo .. Stegna … medenica …. Boki …. Trebuh popek .. prsi … brada … še malo in usta so v vodi ..
Zdaj hodim že po prstih … sila pa me vleče in počasi se pogreznem. Tisti smešni občutek, ko ti zalije ušesa, glavo nagnem nazaj in zrem v nebo. Hodim … ne plavam, dokler bom lahko zadržala sapo bom hodila …. .. še korak, dva ……
Predrami me glasen klic ptice … tik preden bi morala zaplavati … obležim, počasi se obrnem na hrbet in zrem v okno. Le kako bi se končalo??

Pride, ko ti pride ….

Pride, ko ti pride …. da bi vse zagnal za plot, daleč od sebe .. odrinil nekam v onostranstvo .. se obrnil in preprosto krenil po svoje. Danes se je začelo še kr OK .. pol pa .. kdo ve kje se zalomi, če se sploh zalomi. Včasih je to beseda, informacija, ki je ne pričakuješ, kretnja … podoba. Niti ni važno, pomembno je tisto, kar sproži v nas. In mene danes nekaj na nek način ruši.
Včasih bi samo obsedela, brez pojasnjevanja … včasih … bi šla, skočila .. odletela, tako brez povratka. Ko pustiš za seboj vse svoje dosedanje življenje in greš .. nekam, brez cilje, pač nekaj. Ko koraki nosijo daleč proč, ko razdalja postaja večja in se ustaviš šele ko čutiš, da si pripravljen na nov začetek.
Sprašujem se .. ali je to moč ali nemoč .. storiti tak korak namreč. Verjetno in eno in drugo, nemoč, ker nekako ne moreš sprejeti ali razvozlati situacijo v kateri si .. moč pa ker si sposoben koraka in storiti tisto neobhodno, kreniti in začeti znova … nekje drugje, z drugimi ljudmi ..
In potem besnim nad seboj .. nad nemočjo … nad željami in hrepenenji, ki bolijo ob razjedanju duše in rana postaja vse večja in globlja, hrepenenje in želje postajajo precenjene … in ko se končno pojavi tisto, kar bi lahko potešilo lakoto, je rana tako velika, da se v njej izgubi še tako velika želja po ugoditi .. potešitvi, tolažbi.
..
Niti ne vem, če me kdo razume, v bistvu je to pisanje le zame … in se niti ne bom trudila s pojasnjevanji …
Danes sem nekako nevrotična …. sitnoba, ki jo preganja sto .. tisoč … nekih želja, ki jim ni moč ugoditi .. ker je vse skupaj predaleč … zapeljano s prave smeri že nekje na zgodnjem začetku, kjer sami nimamo moči niti znanja o odločanju. Smo le pahnjeni v svet odraslih .. in znajdi se.
Ja ja vem, spet bo kdo pameten in bo dejal, da se vsem dogaja enako … bo že res … samo ne dogaja sem nam enako .. dogaja se podobno, in nismo enaki smo različni in dotiki zunanjega sveta se nas lotijo vsakega drugače. …
Pametujem in trošim baterije, ki jih bom potrebovala … za korakanje v nepravo smer, ki me ne mika. Sem na neki poti, ki jo bom prehodila … zaradi takšnih ali drugačnih razlogov. Zaradi nuje, ki jo čutim v sebi .. da naredim prav. Kaj pa je prav.. pa bog ve?! Kako hudo smo si zagrnili življenje z razumom in pozabili na druge … zelo pomembne čute, ki jih premoremo (hvala prijatelj, besede si mi položil v usta, me spomnil ). Res je, prav imaš, še kako prav, ko praviš, da se vse preveč opiramo na razum … vse ostalo pa ostaja neizkoriščeno, pa je tu že od pradavnine z nekim namenom. Škoda, da pozabljamo na prvinskost in se oklepamo ideje, ko je treba vse razčleniti in razumeti .. predvsem pa potem »delati prav«. In spet vprašanje, ki si ga znova in znova postavljam .. nemočno in iščem odgovore, ko tiho kričim; KAJ HUDIČA JE PRAV???

Klečeplazenje po poti nekega značaja …

Grd naslov a ne …?!
Ja klinc, pa bo kar držalo, kajti smo kar smo in naš značaj je naš gospodar .. Ne pomaga kaj dosti .. če se trudimo spremeniti. To kar nam je dano nas spremlja. Z nekimi pred dispozicijami se rodimo in še tako velike želje ne pomagajo, niti trud, ki ga vložimo, da bi se spremenili … kajti, ko pride situacija, ko smo v efektu, ko delamo nagonsko, ko nas iztiri kaka reč … takrat nam vse naučeno ne pomaga. Izbruh je posledica, ki sledi … in mi smo le bedne figure našega značaja … ki nas vodi skozi pasti … torej klečeplazenje po poti našega značaja … Smo le sužnji …nečesa v sebi … in tisto nekaj nas drži in stiska kremplje … jih ovija in nas muči …. črpa energijo …
Prav ta značaj pa nas tudi vodi .. po poteh sladkobe in hrepenenja. Naj nam je še tako hudo, lahko smo v še tako veliki bedi … mučilnici znotraj sebe … ponavljamo eno in isto napako znova in znova. Napako, ki morda to niti ni .. čeprav si jo velikokrat očitamo, da smo sanjači .. naivni sanjači. Kajti ravno ta moč sanjanja … je velikokrat edina svetla luč na poti v prihodnost. Luč, ki nam osvetli pot .. nam ponudi upanje na boljše čase.
In tu se pojavi vprašanje … smo ujetniki znotraj sebe .. torej; KDO JE JETNIK IN KDO JEČAR …?? KDO??

Črta, meja .. premica … pot?

Pravijo, da je med norcem in genijem komaj opazna črta .. No jaz sem danes na njej .. vsaj tako se počutim. Včasih dobimo kako klofuto čisto tako mimogrede .. usput prileti in nam raznese razum .. Šokirani stojimo in se sprašujemo .. kaaaaj hudiča se dogaja, sem vmes spal/a … kaj sem zamudila/spregledala ….??
Ja in ni pomoči, vlak v tem hipu drvi navzdol, bremze če že so, so predaleč in jih ne dosežemo. Torej kaj … naj se prepustimo in uživamo?! Ja jaz ne .. nisem tak tip. Bremzam z vsem kar premorem … z roko, telesom, usti .. jezikom .. predvsem z besedo in zdajle bremzam ko hudič .. pa ne nuca… še malo in se bo strmina iztekla …
Vrglo me bo po zraku … z vso težo nekje odložilo … in potem se bom spet ozirala in spraševala, kaj za boga me je privleklo v situacijo v kateri sem … kaj mi je to treba .. zakaj nisem tiho .. v svojem kotu in počakam da mine?? Jebemti jezik .. res no!!!!!!

Kaj je huje

Ko ti vzamejo sanje … ali ko te udarijo s pestjo??
Dileme in tegobe me danes … rukajo. Pa ni tko hudo kot je videt. Hvala za besede .. ki mi jih namenjate. Rady zate vem, da si tu … hvala Ti. Urša hvala za tvoj humor .. velikokrat pomaga.
Ampak kot sem napisala .. danes sem shizofrenična psic, ki se ne bo umirila še nekaj časa .. pomaga mi le pisanje … besede, me imajo rade in jaz njih. To je moje izhod … moje beg, moja terapija. Jebi ga, tko to je.
In verjetno bom spet mozgala do nezavesti o vsem mogočem .. o sebi, tebi .. njih .. kaj pa bo na koncu pa bog ve ..
Taka pač sem, saj eni me že poznate, ko mi kaj ne gre pišem … in res mi pomaga …
Pa danes niti ne morem rečt kaj je tisto kar ne gre … pač ni moj dan .. ni bilo moje jutro … upam, da bo vsaj popoldan .. al pa jutri .. prihodnji teden, ko bom rit namakala na morju.
Bom že, saj sem velka punca … se bo umirilo .. tole rohnenje znotraj mene, ki se pojavlja v intervalih in me zjebe …. Bo že ….
Mogoče pa se jutri prebudim med sončnicami … mogoče me obišče pravljica … morda me celo vzame seboj…

Predalnik ..

Odpiram predale spominov … drugega za drugim. Nekatere že davno pozabljene … druge odrinjene v oddaljen zaprašen kot .. pa ne pomaga. Naj se nabere še toliko prahu … ali česa drugega, vedno se pojavi orkan, ki razpiha navlako in spomini privrejo na dan. Pograbijo te s svojimi umazanimi kremplji … zasadijo vate zobe .. in se te lotijo, ko si najmanj pripravljen … spodnese noge, da pristaneš na riti .. NEMOČEN …
..
Potem pa so tu še tisti sladki .. prijetni, ko ob mislih nanj začutiš vonj trenutka pred .. po in med spominom. Ko okus v ustih obudi čar dogodka, ko čutiš vse dotike, mravljince … srečo in radost …. In ponovno podoživiš tiste lepe dogodke, ki hranijo stare dni …
..
Spomini, takšni ali drugačni .. so naši, del nas .. pokazatelj našega obstoja .. življenja .. naše stopinje skozi kratko večnost, ki nam je namenjena ..

Vdor

Hodim po tvojih sobanah
.. se dotikam sten …
mehkih robov
…. kot zaokroženih bokov ….
Ob stenah kot oknih se pomikam počasi
.. vdihnem .. in obstanem tam,
kjer se lomi svetloba
.. na praznem stičišču ..
Kam zdaj .. levo, desno .. naprej …
Zaprem oči, za trenutek obstanem
… in stopim v neznano …
počasi, kot slepec …
vse tja do dotikov
…. iskanja … najdenega ……..

Kaj mi gre na k...c

Uh marsičesa ..
Recimo ljudi, ki se pretvarjajo .. mahajo pred mojim nosom z izobrazbo, nekih znanjem … duhovnostjo, potem pa ne premorejo osnov bontona ..
Potem .. neiskrenosti .. Reci bobu bob .. in bodi iskren, pretvarjanje ne nuca nikomur, še najmanj tistemu, ki se pretvarja. Igranje vlog na dolgi rok se ne izide .. preprosto ne znese, slej ko prej se »nategnemo«, oziroma nas spregledajo ..
Kaj še .. laž .. uh to tudi. Zakaj lagati in se potem tresti kdaj nas bodo spregledali, kajti spregledali nas bodo zagotovo.
Hinavščina … tisti, ki se igra z ognjem .. ga vsekakor opeče … in hinavščina je že ena taka ..
Sprenevedanje .. a tudi ta mi gre v nos .. zelo ….. kocine mi gredo pokonci, ko vidim nekoga, ki se spreneveda .. dela nevednega …
..
Čudni ljudje hodijo po svetu … med nami. Morda sem tudi jaz s svojim značajem marsikomu čudna, pravzaprav sigurno .. in mu presedam, sploh, ko takole težim s pisanjem .. Pa kaj, pojdi dalje, moje pisanje ne škodi nikomur .. pač težim na ta način .. komentiraj, kajti tvoj komentar je odraz tebe in jaz komentarjev ne brišem, tudi ko niso prijazni … ostanejo tu, kot odtis tvojega obnašanja, dojemanja in kažejo le tvoj obraz.
Vse preveč je egoizma in sebičnosti .. samo zagledanosti vase .. Lastnosti kot so spoštovanje, dobrota, iskrenost .. to pa .. redkosti, vedno večja redkost, ki je kmalu ne bo več …
Žalostna prihodnost se nam svita za obzorjem … vsem nam, in slabim in dobrim … najhuje je, da to zapuščamo zanamcem. Uničili smo planet .. človeški značaj .. kaj bo naslednje .. vesolje … kajti tudi tam že veselo smetimo .. Klic pa taka bitja, ki gredo na goro in na njej pustijo skoraj vse kar prinesejo seboj .. kaj naj rečem potem za raso, ki to isto dela v vesolju .. HAAAAAAAALO SAJ NI NAŠE …
Kot ponavadi spet me je zaneslo v vesoljni svet … ja, na mojem smerokazu zjutraj je kazalo tudi … žalostna .. razočarana.
..
In tisti bedniki, ki bi sedaj radi napisali naj se ne sekiram za stvari na katere nimam vpliva … ali ki se me ne tičejo .. naj vam takoj povem, nikar … kajti TIČE SE NAS VSEH …tudi med vojno so ljudje mižali …pa je Hitler s svojo zalego pobil milijone ljudi … čeprav bi morda lahko prihranili marsikatero žrtev …
Ja evo .. delati se, da ne vidimo .. ali da se nas ne tiče krivica … tudi tega ne maram …
Jebi ga .. na smerokazu je pisalo tudi tečna …

Tisto

Tisti trenutek, ko ... ko ...
Hjaa, o čemo govorim .. o tistih hip-nih trenutkih, ko se nam v nekem danem trenutku ustavi .. V resnici se nič ne ustavi, čas teče naprej, nam pa preko misli šine .. nekaj, ne znam razložit, nek preblisk, ki pa ga ne razumemo .. in če je trenutek pravi ... potem se nam razkrije nekaj ... nekaj do sedaj nerazumljivega, neznanega .. Nekaj kar nas je begalo .. nam tako ali drugače zaposlilo misli, potem pa nas to nekaj, kar ni v nobeni povezavi z tistim razmišljanjem, pahne ravno tja .. in nam ponudi iztočnico, pot .. za naprej ali pa celo razsvetli vso zadevo v popolnoma drugačni luči, ki nam razkrije do tistega trenutka skrito ...
Hja saj ne vem če boste vedeli o čem govorim ... ampak saj je vseeno, jaz vem .. in to je važno .. sorry mal egoizma sem in tja je zdravo .. to je pač lajf .. jebi ga.
..
Ampak, kaj pa se zgodi, če nas nekaj prekine ravno v danem trenutku ..
Fak ne .. Pol so vse možnosti zapravljene, sicer ne za vedno .. za nekaj časa pa zagotovo in tisti občutek nemoči, ko tistega prebliska nikakor ne moremo vrniti nazaj .. bi koga kar po nosu ....

Svoja

Včasih pridem od .. nekod ..
In sem še sebi kot tujec.
Se gledam … opazujem
in ugotavljam, da se ne poznam,
da to nisem jaz …
Nato obstanem ….
Čakam …
na preobrazbo, ko sem spet jaz ….
sebi domača, znana … po svojih merilih …
svoja …

Šepetanje z vetrom

Danes bi legla k tebi … v objem mehke trave ..
Omamni vonj bi me odnašal v sanje ..
tvoji lasje bi me mehko žgečkali po obrazu,
ko bi te potegnila k sebi ..
te poljubila …. zlezla čisto vate …… vdihnila …..
zajelo sapo in poletela na krilih sreče ….
Danes bi legla … k tebi …
v objem dišeče mehke trave …. s teboj ….
in počasi ujela trenutke večnosti ..

Tisto .. nekaj več

Počasi se prebujam iz lene poletne zaspanosti .. neslišno mletje sivih celic je vse prodornejše in meljejo gradivo nabrano v preteklosti. Počasi se barve kristalizirajo .. linije dobivajo obliko .. slika postaja jasna ..
Kakšna bo?? .. Bo lepa, prijazna … ali pa me bo zmrazilo ob vsakem spominu … ??
Spet postajam tista .. ki se imam rada …. Čeprav še iščem .. NEKAJ .. VEČ … postajam umirjena in vse bolj se mi zdi, da tisto več ne obstaja .. je le plod domišljije … peščice sanjačev … katere sem preveč poslušala … pila njihove besede … trpela in čakala …
Kaj pa .. če le je tisto NEKAJ VEČ??? .. Kaj če se ne motijo in poznajo … in vedo … in čutijo … in to živijo ??
Kaj pa .. če me čaka .. tisto NEKAJ VEČ … tam na poti, za vogalom .. v drugem mestu, kjer še nisem čutila tlaka pod stopali .. slišala zvena svojih korakov .. po neznanem mestu ?? Kaj pa če vse to drži .. in jaz, ki izgubljam voljo .. vse to .. zamujam …??
Del mene obstane ob pomisleku … tisti mili, ki si dovoli sanje … drugi del drvi naprej … tretji hodi počasi .. se ozira in opreza …. išče znak .. išče prevarante …. Se spreminjam v razvalino peganjavic, me daje paranoja … ??
Sem le jaz, ki iščem NEKAJ VEČ … saj veš .. TISTO …. ja TO….
Si ti našla/el …. Kje, kdaj .. kako … povej .. prišepni …??!!

Leteti

Leteti .. lebdeti … biti tam .. svoboden kot ptice …. Se prepustiti toku in zajadrati z vetrom. V dvoje ali sam??
Ja vprašanje .. kaj je lepše … bolje ….. prijetneje .. bolj nujno, željeno …??
Leteti sam in se prepustiti času, brez omejevanja … ko misli plavajo svoj tok, brez vsiljivcev (kajti tudi, ko so to ljubljene osebe … so sem in tja vsiljivci, ki posegajo v našo bit, ker jim to dopustimo, ker jih sprejemajmo, so pa vseeno vsiljivci). Skratka lebdenje v samoti … brez omejitev … in misli gredo, kamor jih ponese tok vetra …
Brezmejno .. svobodno …
In potem je tu lebdenje v dvoje … Tista sladka izkušnja .. v dvoje, ko v očeh uzreš tisto največ, nemoč in moč, ki se prepletata v vsej lepoti bistva … do zadnje kaplje predajanja … Kaj je lahko lepše … boljše …??
(tu nekako ne najdem dovolj lepih in močnih besed, da bi opisala tisto največ v dvoje … tisti, ki vam je namenjen moje zapis, boste tako ali tako razumeli o čem govorim, kljub temu, da je odnosu, ki je tako zelo pomemben ,… tako zelo … nad vsem … namenjeno tako malo besed .. preprosto jih ni … so le čustva, ki me ob misli na ta NAD … oblijejo in izpolnijo …. in razraščajo željo, ki je v meni)
..
So časi, ko bolj potrebujemo prvo in potem pridejo tisti trenutki .. ko je nujna želja, ki pogublja in razjeda, da smo v dvoje … povezani v pretoku energije … da se predamo …. sprejmemo čutimo .. delimo ..
Vse to nam daje dvojina …. Nato pa se s časoma pojavijo pasti … Pasti kot jame, ki nas pogoltnejo, ko ljubimo samoto … jo iščemo in je nujna … potrebna. Pasti v katere padamo sami … in če nas naša sorodna duša ne razume .. omejuje in ne dopušča lebdenja v samoti … potem je past zanka, ki se vztrajno zateguje …. Nas duši in na koncu ubije dvojino … počasi a zagotovo …
Lebdenje .. letenje v dvoje in v lasni samoti potrebujemo vsi .. brez izjem. Tisti, ki smo bolj čuteči … morda samoto še toliko bolj, kot dvojino … za harmonijo bivanja pa sta potrebni obe .. polovici .. v nekem normalnem ravnotežju, ki se prilagaja danemu trenutku … bivanja.
Biti … živeti, čutiti …. doživeti .. dati … prejeti … in iskreno zreti v oči, z zaupanjem v sopotnika na lastni poti …. to je smisle … načina bivanja po katerem hrepenim/o …

Sama

Poteptana od neizrečenih besed, se obrača proč. Govori si, dovolj je, tega ne rabiš .. pojdi. Obrne se še zadnjič .. pogleda v tisto znano smer, kjer se iz temnega kota ne sliši .. nič. Tišina preseka prostor huje kot grom …. Takrat se zave, da je boljša … da zmore sama … vsak korak, ki je bil namenjen njima …. Da lahko prehodi vso pot .. brez tvojih stopinj ob njej, ker je to kar je … Ti .. ti pa ostani v temnem kotu tišine .. stokaj in jokaj nad svojo usodo … in kliči … morda te bo kdo spet za hip uslišal, ti prisluhnil in ti dovolil da ji zlezeš pod kožo … morda. Vedno se najdejo .. mehke duše, ki nasedajo vampirjem … tistim ki se hranijo z nami …
Zdaj pa gre .. svojo pot bo prehodila SAMA …. in veš kaj .. srečna je, ker zmorem … bolje biti sam .. kot biti izdan … izkoriščen … čakati, da jo ti potrebuješ ….

Life is like a box of chocolates

Ej ne me no … ampak danes sem happy .. ja res no. Se vam zdi to nemogoče .. no pa je res. Zdaj se sprašujete zakaj .. matr, če vam povem .. pol bo tisto » ona je čudna « postalo resnično. Ja no .. itak, se mi pa jebe kaj si mislite o meni .. spet in znova in znova poudarjam, da pišem predvsem zase .. pol pa še mal za vas .. jebi ga, človek mora bit tud mal sebičen, če ne sam hodijo po tebi .. Ja tko to je .. kruta realnost .. zato pa je kruta.
No ampak zakaj happy … sem že skor obupala in se vrnila med stare zaprašene knjige v knjižnico .. Namreč nisem našla pisanja, ki bi me posrkalo … dobesedno posrkalo .. in ko pričneš brat … požiraš besede .. in jih goltaš šele napol prebavljene .. In spet sem našla anonimnega pisca … ups .. morda pisarko ….skratka pisanje (spol itak ni važen), ki me je … uh … k s kolom po glavi .. BESEDE kot napisane prvič .. ali pa kot da bi jih brala prvič … povezave … njami … njami .. njami.
Eko pa sem spet kot dete pred polno škatlo čokoladnih bonobnov … upam, da piše redno ..
Madoniš, kok mal je treba, da se dan lepo začne …

Over and over again.

Ma ja .. lepe besede neiskrenih ljudi, ki le jemljejo, tisto … kar si je treba najprej zaslužiti. Zaupanje je dvorezni meč .. in če ni obojestransko je le zajebancija, torej jebanje drugega … Meni pa to ne gre od rok … torej bom nekaterim rekla baybay …
Leporečje nekaterih … sposobnost, da človeku zlezete pod kožo in le grabite … me sili na bruhanje … in res mam počasi dovolj kvazi duhovnih ljudi … ki se popajo name. Nisem vas klicala, nisem vas vabila, še manj rabila. Če ste prišli z namenom, da mi pijete kri … naj vam povem, da je ta kri strupena, ker je prenasičena jeze in besa, ki se kopiči v meni ob takih .. gnilih in votlih telesih ..
Včasih si želim moči .. tiste grde .. oblastne .. morda bi vas postavila ob steno .. namerila in brez pomisleka sprožila. Jebi ga, danes sem divja in iskrena … danes sem happy in lahko si dovolim veliko … vse …
No pa spet lahko letim .. brez odvečne teže, ki mi visi na petah ..
Svet je lep … če gledaš s čistim namenom ….

Moja .. sreča

Moja sreča je navihana in neubogljiva .. tako zelo zmuzljiva .. Ko že mislim, da jo držim .. hop in jo že ni .. oziroma je tu ob meni .. in še vedno ne čisto moja. Stopim korak do nje in ona spet korak .. proč od mene .. tako stopicava sem in tja … Pohitim za njo … in jo zagrabim, ko mi skeleče zasadi zobe v roko … nato se mi porogljivo smeje … kaže svoje pokvarjene zobe, smrad se širi z njenih ust …
Z grozo v srcu se umaknem … tiho nekam na samo, kjer … premišljujem o svoji zmoti, zapeljanosti ….. Priokus žalosti se pojavi v meni … zlezem vase in sem sama s seboj … Sprejmem dano … in počasi se umirjam … počasi … Nasmeh se ponovno bodi v moji duši … in takrat me ponovno obišče sreča …. Tokrat jo le previdno opazujem … čakam … pozorno sledim njene korake … dokler ne spoznam, da je prava … tista res moja sreča …..
Pride, ko jo najmanj pričakuješ … pravzaprav je kot nepovabljen .. hrupen gost, ki vihra in deli srečo …

Sledi

Po brvi razmočenih sanj,
si mi prihajal naproti …
V dlaneh razbrazdanih
od ostrih skal na poti,
mi nosiš cvet ..
nabran na izpiti zemlji ..
kot simbol moči ..
najinih sledi ..

Pišem sebi, da mi enkrat končno kapne ....

Včeraj sem bila še mila … nežna in sentimentalna. Danes pa … imam dovolj. Stare čevlje in plašč spominov sem zamenjala … težka zlikana uniforma, tista, ki te dela velikega in močnega… kot omara …. Na noge sem potegnila težke in visoke škornje, ki ne dopuščajo mehkih korakov ….
In zdaj grem … Korakam proč, kot vojak sem … strta in žalostna .. ker vem, da se ne vrnem več … 

Kam .. tega pa ne vem. 

Počasi se mi bo pokazala pot … morda bo strma in težka, če bo taka .. potem se bodo škornji hitro obrabili in spet bom lahko hodila mehko in … sanjavo. Če bom šla navzdol .. prav tako ….če pa bo pot po ravnini … potem bom dolgo hodila sam …. Dolga bo moja pot ….dolga in prazna … Škornji bodo trdo prItiskali na moje prste … stopala … Pa vseeno .. vsak žulj .. bo korak proč od spomina …. In nekoč tudi tega ne bo več. Bom le jaz … v obrabljenih mehkih škornjih ….. v poležani uniformi .. s širokim nasmehom … in voljo … močjo … in željo po novih doživetjih ..

Nočko ...

A veš un občutek, ko neki bi .. pa ne gre. Pa se še tko trudiš, zmer je neki k smeta. Eko, tko je zdej pr men. Jeeeeeeeba no. Pridem s terapije, katere stranski učinek je zaspanost. Torej grem ležat in kaj se zgodi. Najprej zvonc .. ja itak .. nujno je treba neki prodat .. jasno meni. Pol pa delavci, ki postavljajo oder za obnovo fasade in ti kurci so že skor do vrha prišli. Veselo ropotajo in se kregajo .. moje spanje pa papa ….. joj no …. Jebela cesta.
Kje je zdaj tisti objem, ki te odnese nad oblake .. in lahko zadremaš tud če strele švigajo, pa strehe odkriva … Ja tko pa bi lahko zaspala … sam .. neki manjka … jebela rokce pa telo … pa nič ni treba govort … tiho bodi, me privij nase … se mi s prsmi prpopi na hrbet .. čist zraven …. Še bolj no!! … Ja tko .. Mmmmmmmmm nočko dragi moj/i …..

Mačkon ..

Uh .. a si lahko predstavljate kako je temule mačkonu …
Bi bila kr na njegovem mestu … negovanje je, torej ima lastnika/co, ki ga obožuje, mu piha na dušo .. in ga razvaja …
Če pomislim na njegove čute … vsaka dlaka …. Uh .. in ko se po njej sprehodi čutna dlan .. madona maček je v nebesih … In pol se tkole dol poč .. na čudovito mehko dekco na kateri tko mim grede zgleda bajno .. (siva in rdeča skup … uh kombinacija) in še rokca zraven .. in je v nebesih … tistih mačjih ..
Pred leti sem mela mačkona .. belega, dolgodlakega z iskrivimi oranžnimi učki. Tko hudo grdo je znal gledat .. folk se ga je bal .. je bil res ogromen mačkon .. Enkrat je clo zaslužu .. je bil na neki embalaži .. maneken ..
Skratka tale naš mačkon z vso svojo pametjo in dimenzijami (ki so bile res nad povprečjem) si je podredil vso družino, torej mene in mamo … Bil je kot mafijski šef, ki je počel pizdarije, kazni pa ni dočakal, kajti, ko je zlezel k tebi, ti namenil svoj priliznjeni pogled …. nežno pa vseeno dovolj grobo, da si na stegnu čutil kremplje pričel gnesti in pripravljati podlago za svoj počitek … takrat je obrambni zid omahnil v popolni nič … in nato tisti grrrrrrrrrrrrrrrrrrrrr …. Jezus .. kak zvok … samo ljubo ugodje in vibracije ….. še men je blo lepo ..
No kaj čm povedat .. to, da bi jaz tud bla mačka …. svoja mačka .. al pa od kake take meni podobne lastnice ali lastnika … Ker bil je v raju, tko kot tale mačkon na sliki …
Ja muca bi bla …… taka navihana, prikupna pa še vedno svoja … in krempeljcev ne bi šparala …. Pa predla bi na vso moč …. do onemoglosti … grrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrr miaaaaaaaaaaaaaaaaajuuuuu

Space ..

Dotiki zbledijo .. kot stopinje v pesku in se pomešajo z novimi; tole sem enkrat nekje prebrala … in res je .. še kako drži ..
Danes razmišljam o dogodkih v bližnji preteklosti .. takrat je bilo .. silovito, tako zelo, da mi je spodnašalo noge, kolena so mi klecala … bilo je kot …v raju. Zdaj pa, toliko dni .. mesecev kasneje …. se samo nasmehnem … ob spominih, tudi tistih bridkih ..
Ob pisanju se mi poraja toliko smeri v katere bi lahko razvijala … pisala … od pubertete srednjih let, divjanja hormonov … do starosti z demenco in Alzheimerjeva bolezen, skratka vsa mogoča paleta obdobij odraslega … zrelega človeka … nekateri žal nikoli ne dozorijo, z vsemi sladkobami in grenkobami, ki smo jih deležni v teh obdobjih .. v bistvu pa sem le želela napisat tisti stavek z začetka … dotiki zbledijo .. kot stopinje v pesku in se pomešajo z novimi.
Vendar pomislimo, kam bi spravljali svoje novejše spomine, občutja, če bi vse slike .. preteklosti ostale bistre .. jasne .. brez kančka zbledelosti …. Kam bi odložili te novejše dogodke .. ki so nam bližji … kot preteklost, ki je že daleč za nami .. In ne želim si, da mi kak močan veter .. prepih odpre vrata preteklosti … dovolj bo, če se jih le malo spomnim … vse ostalo pa sem odrinil v oddaljen kot .. skrila, zapahnila … odvrgla, ker tako želim …

Zakon … pravica .. razlika ???

Hja tkole sem tuhtala … Niso vsi, ki jim na sodišču rata, nedolžni, torej tudi niso vsi, ki jim ne rata krivi ..!! To pa je že huje .. ane?!

Si lahko mislite, da ste na sodišču kljub temu, da ste nedolžni obsojeni in potem kazeni le denarna … ampak ti vzamejo določeno število dni tvojega .. torej vašega lajfa?? To je pa že zelo hudo!! Zgrozim se ob misli, da sem ob nepravem času na nepravem kraju .. in potem se vse postavi na glavo .. in če temu sledi še tisti najslabši možni razplet .. jao ao … kriza z veliki črkami.

Kako se počuti človek, ki mu uspe in se kljub temu, da je storil neko dejanje uspe izmuzniti pravici zakona ..?? Verjetno zmagoslavno in njegov ego dobi zagon … poleti še višje in se bohoti .. do onemoglosti, ki pa je ni opaziti. najverjetneje se ne ustavi nekje žna tej točki, ampak odločno krene dalje in se obnaša še huje .. slabše … bolj rizičn. Zakaj pa bi prenehal z čemerkoli že, če pa ga kaze ni doletela. Denar in odvetniki so mu omogočili, da se je izmuznil roki pravice in če ima njihova sreča še mlade, kazen za njihovo dejanje prestaja nekdo drug.

Kaj pa ta .. nekdo drug? Njegovi občutki? Niti predstavljam si ne, kaj se dogaja v glavi takega človeka. Kako se mu postopoma ali pa morda celo v hipu sesuje njegov svet in se omeji na tistih nekaj kvadratov, ki jih preživi v celici, za zaprtimi vrati. Grozno
Ne bom razpredala o dejanjih, ki ljudi pripeljejo do takšnih situacij, niti ne o posledicah, ki jih dejanja povzročijo, zanima pa me zakaj bi imeli zakonodajo, če ni učinkovita?? No zakaj??

Sistem kot tak dovoljuje .. dopušča moč denarja. Torej če je keš, je dober odvetnik, so prijatelji na položajih .. in si zaščiten kot Kočevski medved …

Klinc pa taka zakonodaja in sistem .. in politika, ki to dopušča … in predvsem klinc naša tretja veja oblasti sodstvo …ups morda je celo druga ali prva .. Vsaj tak občutek dobi človek ko razmišlja o razliki med zakonom in pravico ..

Upam, da se nikoli ne bom znašla v takšni situaciji, kajti da si na strani ni potrebno, da zaideš v kriminal .. da spoznaš moč denarja je včasih dovolj, da se ločuješ … pravdaš o skrbništvu … Skratka .. hitro si lahko v sistemu, ki ni učinkovit .. in njegova največja pomanjkljivost so pokvarjeni ljudje …. Ki to vejo oblasti izvršujejo .. jeba tole a ne???!!

Poraz

Poraz je dober učitelj za prihodnost.

Čuden stavek tole … Al se sam men zdi, čeprav pa je v njem veliko resnice .. oziroma sama resnica. Kje se bomo drugače naučili, če ne ravno iz porazov, ki jih doživljamo vsako dnevno .. torej na svojih lastnih napakah, ki jih nizamo skozi dogajanje .. življenje? Hja tko pač je, najbolj si zapomnimo tisto, kar nas zaboli in poraz to vsekakor je. Torej je na nek način zdravo sem in tja doživeti nekaj neprijetnega .. bolečega .. poudarek pa je na sem in tja. Če je tega negativnega sranja preveč se človek utrudi. Zgubi zagon .. postane zagrenjen in lajf nima več smisla.

Torej poraz je OK, dokler je v majhnih dozah .. tko nekako a ne!?

Kdo je bogat??

Kdo je bogat??

Tisti, ki ima več kot sosed ..

Razmišljanje v naši deželici je nekako takšno. Tisto razmišljanje v tišini, pred samim seboj. Vsaj tako se zdi. Ko opazujem ljudi okoli sebe, tudi neznance .. in vidim koliko zavisti je med nami, mi gre na bruhanje. Kam gre ta človeški rod, kajti povsod se bohoti nestrpnost, sovražnost … nasilje, kriminal .. teror.

Izrojeni bolj kot vsa bitja na planetu. Niti inteligenca nam ne pomaga. Morda je ravno to tisto kar nas pogublja, kajti, ko pomislim na ves napredek … na vso tehnologijo s katero se obdajamo in katere cilj je, da bi imeli manj dela in se razbremenili .. na koncu pa so vsi vse bolj okupirani in zaposleni .. Vse je ena jeba in s tega voza se ne da izstopiti … drvimo po klancu, zavore popuščajo in zavist, da ima sosed boljši avto, lepšo ženo, vikend na morju … se vse bolj razrašča. Posledice, kot so uničevanje planeta, človeške rase in vsega kar živi na tej oazi, pa zanima le redke. Še bolj redki so tisti, ki se trudijo do sprememb.

Nihče, skoraj nihče pa ne zavida zdravja, sreče … nasmeha na ustih … razigrane hoje po travniku …. srečne idile ob skromnem družinskem kosilu …

Kam letimo … in ZAKAJ …???

Dotik

Dotik usranih dni je padel name že daleč nazaj v preteklosti. Že dolga leta se mučim, da zbrišem, rediram … odstranim, čistim … šele mnogo kasneje sem doumela, da pozaba ne nuca. Treba je razumeti. Preprosto nehati z bojem proti .. sebi, kajti to je boj, temveč sprejeti del sebi, ki nam ni po godu, ga objeti, tudi, ko se nam bruha …in ga pričeti sprejemati. Ni nujno, da ga imamo radi … le razumeti ga moramo. In ko to dojamemo .. takrat pade z nas neka teža …. Ki nas je ves ta čas vlekla nazaj … navzdol .. In potem je lažje … dihaš …. In pričneš živeti … ja živeti ..

Nekega jutra pa postane vse naokoli lepo … vsaj za kratek čas .. do naslednjegadotika, ki ti zamegli razum …
Jebeš tak lajf … kje so obljubljena nebesa …??!!

Hmmmmmmmmmmmmmmmmm

Sredi pločnika stoji .. Počasi se približujem od zadaj, mimoidoči se ozirajo in ogledujejo, sledijo pogledu, ki je zastrto nekam v nebo, med oblake … Ni jim jasno .. kaj vidi tam .. daleč in visoko in ne opazijo, da so njene veke zaprte. Nekdo pravi; saj ni nič, le oblaki in nejevoljno krene dalje, ker mu je bil ukraden čas … kot, da ga je kdo prosil, da zastane … Ona pa še kar strmi … počasi prihajam … vse bližje sem. Opazujem jo. Čisto mirna je … pravzaprav sproščena, uživa. Tako znano mi deluje .. pa jo vidim prvič. Še malo in bom ob njej. Tu sem. Moj pogled ni usmerjen v nebo … upočasnim korak in se počasi obračam k njej, k njenemu obrazu …. Tako zelo .. spokojna je … in … samo obraz je ponudila soncu … pustila žarkom, da se skoraj neopazno sprehodijo poreko njenega obraza … neslišno …. pa tako zelo prijetno …
Hhhhhhhhhhmmmmmmmm sonce …..

Bolečina ..

Bolečina nas sili v slabe odločitve, medtem pa je strah pred njo velik motivator ..
Jebeno kako deluje človeško telo … vse ima svoj namen .. od prdenja, do komolca na roki … dlak v nosu, ušesnega masla … vse je z nekim namenom. Ste vedeli, da ušesno maslo pomeni, da je uho zdravo, pomanjkanje masla .. oziroma ne proizvajanje masla v ušesu povzroča nastanek … razvoj glivic, ki lahko trajno poškodujejo uho. Torej maslo sploh ni nadloga … temveč sredstvo, ki nam pomaga obdržati sluh.
In povsod v telesu je enako, vse z razlogom.
Bolečina nas opozori na nastanek neke anomalije .. tegobe, ki se lahko prične stopnjevati zaradi naše ignorance … strah pred bolečino pa nas lahko zapelje .. Dobesedno. Lahko pričnemo ukrepati v pravo smer .. iskati vzrok bolečina in sledi terapija, torej pot k ozdravitvi .. ali pa nas pahne v totalno paranojo in nas naredi omejene. Zatečemo se k sredstvom proti bolečinam, ne ukrepamo, vase mečemo večje količine substanc, ki bi nam lahko pomagale, vendar nam zaradi naše omejenosti in pretiravanja samo prikrijejo simptome … in nas zavedejo.
Ampak, bolečina je nekaj česar se večina med nami boji .. sploh, če gre za bolečino, ki nam spremeni lajf in nam ga v najslabšem primeru skrajša .. Torej je vseeno motivator, ki nas vodi v strah .. strah za našo prihodnost … in nas morda prisili, da ukrepamo … v pravo smer ..

Biti človek

Veliko premišljujem o tem .. kaj pomeni biti človek .. Ta beseda je tako zelo ... raztegljiva .. dobesedno in v vse smeri ..
Človek .. to je vsak ... ampak biti ČLOVEK ... to pa ne zmorejo vsi. Zame je človek človek šele takrat, ko sprejme sebe .. druge .. in so drugi enako pomembni kot on sam. Torej nekdo, ki mu ni mar za druge ... in le misel ni dovolj, je treba še kaj več. Skrb za drugega, sočloveka, tujca ... klošarja, pijanca .. narkomana .. kurbo. Skratka skrb in spoštovanje od vsakega.
Me imate za naivno??
Vi kar. Jaz pa sem tista, ki se prebujam čista ... brez temnih misli, da sem nekomu vzela volje ... nasmeh .. srečo. In ta mir, ki ga nosim v sebi .. to je tisto največ.
Preseneča me koliko ljudi se opeva v nebo ... si gradi podobo, ki je ni ... je le nekaj namišljenega v njihovi glavi, bede revežev, zatiranih pa ne vidijo. In nikar mi ne govorite, da pomagate v Ruandi .. Keniji in bog ve kje še ... Pomagate doma, pri sosedu. ... v domačem kraju. Ne razlikujem bede tam in tu .. ne rečem, da na drugem koncu ne potrebujejo pomoči .. ampak, kdo bo pomagal doma ... ali je njihova nesreča, ki je kilometre daleč kaj večja od tiste, ki je na sosednjem dvorišču, za tisto steno, ki se dotika tvoje. Vsekakor pa je lažje pomagati nekje daleč ... ker nakažeš denar in tvoje DOBRO delo je končano ... če pa se odločimo pomagati blizu ... blizu sebe, je to čustveno zapletanje, ki ga ponavadi nihče noče.
Ne govorim o tem, da igrate sodnika ... temveč da ste le človek ..
Gre le zato, da smo ljudje .. in to ne le, ko se nas tiče ... temveč tudi, ko nekdo potrebuje našo pomoč. Včasih kričijo oči ... včasih telo .. usta pa ostajajo nema ... treba je gledati s srcem...

Srce

Včasih me prime, da skočim .. kar tako, na pamet. Brez pogleda kam .. samo skok. Potem pa … zastanem .. priprem oči in telo, ki miruje .. doživi ta skok .. ta odriv .. napetost … in nato dotik … Enkrat je trava .. mehka, vlažna in dišeče … predvsem pa visoka. Spet drugič je voda .. ravno prav topla … bistra …. Njeni spenjeni valovi me pograbijo … ovijejo, kot nestrpni ljubimec …. Potegnejo k sebi in mi vzamejo sapo … Prijetno spontano, sproščujoče. Včasih pa je skok v prazno .. in ko mi že zastane sapa .. ko onemim … se ujamem .. kar nekje …vmes … je nekaj, kar zadrži moj nevarni padec. Nikoli pa me ni strah … samo adrenalin in jaz .. in moje srce .. ki vedno zmaga … zaenkrat …

Ujetnica ..

Živim v svetu, ki mu ne pripadam .. Že od nekdaj vem, da sem drugačna .. drugačna od večine, ki jih srečujem .. spoznavam in dovolim, da me tako ali drugače prizadenejo. Večkrat se vprašam .. ali so moja merila .. želje, zahteve preveč za njih .. ali je preveč, če od sočloveka pričakuješ, da je človek .. ali pa je njegova preobleka le začasna ... in je le maska, ki si jo nadene .. da mene in meni podobne preslepi?! Ali pa so morda le tako neobzirni .. tako domišljavo zaverovani vase ... v svojo pomembnost ... ?!
..
Karkoli jih sili .. da so to kar so .. mi gre ob njih na kozlanje. Še huje pa je, ko ta svoj odnos prenesejo v službo, na svoja delovna mesta, ki so nekatera res pomembna za druge .. za nas ..
..
Se sprašujete kaj napletam. Naj razložim. Danes mi v službi zazvoni telefon. Oglasim se in slišim glas prijateljice .. in besede, ki jih je izgovorila .. so me pretresle. Navajena sem na takšne in drugačne zgodbe, posledica moje službe, ki je del zdravstvenega sistema v SLO ...
Ko pa ti prijatelj/ica reče; najverjetneje imam raka .. No človek kar malo zmrzne. Poznam njeno zgodbo, tekanje od vrat do vrat ... tri leta agonije, ko je nihče ni resno jemal in sedaj onkolog, ki pravi; gospa simptomi, ki jih imate so spremljevalci raka, biopsija bo pokazala. Zakaj so ljudje zdravniki, če z leti postanejo malomarni. ... zakaj opravljajo poklic, ki je tako zelo pomemben, če ne znajo biti ljudje .. zakaj se to dopušča?? Zvoni mi po glavi miljone vprašanje se zaletava sem in tja ... odgovorov ni. So, ampak teh ne sprejmem ... ker niso človeški.
Kaj nam ljudem ostane drugega kot to, da se drug do drugega obnašamo kot človek ... ??
Zakaj nekateri postanejo zveri, plenilci, drugi pa plen, ki se jim nastavi, ko potrebujemo .. nekaj, nekoga ... ??
Vsi tisti, ki verjamete v boga .. lahko rečem blagor vam ... vaši naivnosti in moči, da spregledate .. opravčite vsemogoče bedarije, ki jih počnemo/jo ...
Jaz te moči nimam in razočaranje v ljudi se le še krepi .. razjede se poglabljajo ... in moj razum noče več stika s tem svetom .. s to realo, ki jo vidim ...
Jaz nisem del nje ... in nočem biti del nje .. nikoli.

Moje misli .. moje!

Po mojih mislih hodijo tujci,
gazijo in teptajo jih
.. neusmiljeno .. brezbrižno.
Posegajo vame, si jemljejo moje
.. hočejo še več .. znova in znova.
Zapiram se za stene,
za zidove ... gredim obzidja,
ki se rušijo pod njihovo silo ... močjo.
Popuščam nemočna, ranljiva ...
Popuščam besedi .. lažem.
Si govorim ..
dovoli si, morda pa je le iskreno ..
Dovoli.
..
Srce spet joče .. v bolečinim,
v obupu, se zapira pred zlaganimi tujci,
ki gazijo .. in hranijo svoj ego ...

Gaja

v nekem drugem svet (blog-u)mi je dekle po imenu Gaja napisala pod tole sliko komentar .....
Gaja .. ki me je pahnila v razmišljanje ..
Tnx
Pod sliko si napisala : Tale občutek mi trenutno zlo manjka....

….

In tu se je začelo ….
Hja dobesedno .. misli so pričele potovati daleč nazaj, v preteklost in iskati trenutke .. tiste trenutke, ko je bil ta občutek tako zelo tu, da bi ga lahko prijela v dlani .. in če bi jih stisnila v pesti, bi morda zaslišala vzdih … čutila dih .. solzo … moker poljub …
..
In se sprašujem, kolikokrat so ti občutki popolnosti .. pripadnosti, pretoka med nami in še nekom res pristni, pravi … in koliko časa trajajo ??!! … Ali kdo ve? Mi lahko kdo pomaga razviti klobčič?
Premišljujem ali so ti hipi, kratki trenutki vredni vse praznine, ki se razlije znotraj nas in zapolni .. zapolni kot plimni val, vsak oddaljen kotiček duše, nas napolni s samoto in hrepenenjem … za tisti kratki hip, ki ga tako neusmiljeno čakamo in želimo. In ko dočakamo .. nastopi radost .. ko vsako vlakno poje svojo melodijo .. in se vse melodije najdejo … zbrane v popolni celoti .. zvenijo … opajajo …da postane občutek nezemeljski .. neresničen … nedojemljiv .. in pojavi se ta čudoviti občutek … tako zelo resničen, da ga živiš … pa vendar le za kratek trenutek ….

Ti

Ki si tako zelo .. sam ..

Ti,
Včasih me moti tvoja tišini ..

Včasih me moti tvoj hrup ..

Včasih bi te prijela .. stresla
.. tako zelo močno,
da bi s zbudil in omahnila na tla ..

ob spoznanju kako zelo ravnodušen si …

ko živiš mimo mene .. sebe … mimo nas …

Ti,
bedno bitje .. ki se utapljaš v pomembnosti svojega Jaz-a

Po kateri poti .. ?

To je vprašanje, ki me muči zadnje dni .. mesece .. in le upam, da se enako ne bom spraševala čez nekaj let ..To bi se mi zdelo grozno .. naporno .. pravo mučenje.
O čem govorim .. hja .. kar o vsem. O politiki, socialni krizi, o denarju, zdravstvenem sistemu, vrednotah .. in še bi lahko naštevala ..
Naj začnem nekje tam, kje je vzklila ideja ..
Pred časom je prijatelj Tomaž, ki je bil na obisku, takem delovnem (popravilo PC-ja), začel razpredati, da v naši mali pod alpski deželi ni svetle prihodnosti, ker vse jemlje vrag in da bo treba s trebuhom za kruhom .. njegovi argumenti so bili prepričljivi in tehtni. Vsi moji izgovori, moji dvomi, so se končali že na začetku, kajti njegovo raziskovanje je bilo že tako daleč, da mi je lahko postregel z vsemogočimi podatki .. dejstvi .. celo nepremičninami .. tam daleč v Južni Ameriki. Ko je ves navdušen govoril o novem življenju tam daleč od doma, se mi je vse skupaj zdelo nemogoče .. Preprosto predaleč, nekje na koncu sveta .. Ovire do tega paradiža .. preprosto prevelike.
Vendar pa ..
Črv v meni je pričel gristi že pri stavku, ko mi je omenil klimo .. če pomislim na zime, meglo, mraz, v njegovem zelenem paradižu pa od 22 pa do 28 stopinj … zame idealno … potem je tu še narava .. flora in favna … vse kot poezija in počasi sem pričela razmišljati z njegovimi očmi …
Moje življenje v domači Sloveniji, kaj mi daje .. od vremenskih tegob, kreditov, ki se mi vlečejo že vse življenje, služba, ki me ubija, politika, ki ji ne zaupam, zdravstvo, ki se seseda pod lastno teže svojega ega …in še in še, predvsem pa pokojninski sistem. Pri svojih 43 letih, ko imam za seboj že 23 let delovne dobe, jih od mene pričakujejo še 23 .. se mi preprosto vse skupaj upira, kajti četudi bom dočakala ta tako zelo želeni pokoj, bo moja pokojnina tako mizerna da z njo ne bo mogoče preživet. In potem sem prišla do zaključka .. ali naj rečem vprašanja; kaj me drži tu na tem mestu .. tu v tej deželi, ki jo imam rada, vendar se od te ljubezni ne da živeti?! Zakaj preprosto ne bi zaživela nekje, kjer bo moj denar nekaj pomenil, kjer bo dovolj mojih borih 400 – 500 €, kjer mi ne bo nagajalo vreme, sneg .. smog .. kjer bom z tako malo denarja lahko preživela … dostojno živela ….
Če grem .. le kdo mi bo pomagal pakirat … jao jao ………

Spet … pišem

Hja, spet pišem in počutim se dobro. Besede .. tiste, ki božajo, ali pa tiste, ki grajajo, besnijo … norijo, bruhajo .. teptajo .. pogrešala sem jih …
Zdaj pa so se vrnile in spet bruhajo .. morda jih je prinesla pomlad … kdo ve, važno, da so tu ..