Ja res sem tko začela. K mi tamau stop na živc, bi ga lahko stresla s hlač .. pa še s kože ..
Res so prazniki pred vrati, pravzaprav smo že na polovici, pa to ni nobena garancija, da je v hiši mir. Moj, pardon, najin sin je … dislektik. Ker je ta pizdarija lahko velik problem, sem prijala bika za roge in po 2. letih, končno dobila odločbo, da ima določene prilagoditve v šoli .. že tko sedim z njim cele dneve in posledica je, da se je navezal name .. čist preveč. Vse .. res vse, želi delati z menoj. Ok, pa sva ustvarjala iz fimo mase .. kmalu je začel zgubljati živce in to tako hudo, da ga sedaj ne želim met več ob sebi, ko ustvarjam. Sem ga usmerila v risanje … ves navdušen je začel .. ga vodim … skozi umetnost …
Matr, čist sem skrenila … hotela sem govorit o njegovih izpadih in o izpadih, ki jih imata oče in sin. Jaz pa vmes za amortizer ..
Tega več ne zmorem, ne zdržim. Sem zagrozila, da bomo šli narazen .. pol pa sem imela slabo vest .. ampak sem res na robu. Ne znata nehat, jaz pa tega ne morem več poslušat in še zdravo ni. Se sprašujem, kdo je večji otrok, oče ali sin. Tudi oče ne zna popustiti.. oziroma, taktično speljati zadeve in olajšati lajf. Če pomislim, kako bi bilo, če bi še jaz skakala na vsako žogo, ki mi jo vržeta .. že zdavnaj bi bili vsi pod ključem .. ena jebaaaaaaaa..
No tud mama ima disleksijo, če slučajno najdete kako napake .. klinc ……
