DVA SKUPAJ .....o meni

1.)   Na vasi ......




Vas na obrobju mesta … podeželski utrip, kjer so otroci takrat pred mnogo leti, hodili v šolo
v skupinah in peš .. daleč in ko rečem daleč, je to res daleč, ne samo okoli dveh vogalov.
Ko so nosili oblačila iz druge roke … mlajši, ki boste to brali, se morda sprašujete, kaj to pomeni. To pomeni dragi moji, da je nekdo ta oblačila prerasel in jih poklonil.
To je bil čas brez televizije, brez računalnika … bil je čas igranja na prostem, skakanje ristanca, plezanje po drevesih … in paša živine ..

Jutra v tem raju so imela svoj čar, nekaj posebnega je, če te prebudi kikirikanje vaškega petelina, ki mu kmalu pritegne ves vaški zbor pernatih samcev.
Mukanje živine, ko kmetica zjutraj odpre hlev in krave veselo čakajo,
da jih reši pritiska in jih pomolze.

Noči, ko je tišina res tišina in tema res tema.

Poletja, ko ni pouka .. ko se zjutraj z zajtrkom v roki zapodiš čez kmečke duri,
stečeš kolikor te nesejo noge in kosiš, pri hiši kjer se trenutno igraš.

Jesen … večeri ob ličkanju koruzo, luščenje fižola … obdobje, kjer otroci sedijo zvečer z odraslimi in veselo vlečejo na ušesa.

Čisto drug čas .. čisto drugo življenje, kot ga poznajo mladi danes ..

V tem navidez idiličnem okolju sta med drugimi živela deček in deklica.
Pa naj jima bo ime Petja in Nejc. Petja se je preselila pred kratkim z mamo na kmetijo, kjer sta bivali v majhni sobi, kot podnajemnici. Otrok ločenih staršev ..
Danes to ni nič posebnega, v tistih časih pa .. cel hudič.
Petja je bila razigran otrok, ki je veselo zajemala življenje, kmalu pa je spoznala,
da jo okolica zavrača. Ni razumela ZAKAJ. Nikomur ni storila nič žalega.
Bila je prijazna … Spoznala je, da ima le enega prijatelje in to je bil Nejc..
Deček premožnih staršev, ki so iz nekih razlogov živeli skupaj, pa bi bilo morda
bolje, če ne bi. Nejc je čutil praznino med njima in tiho trpel.
Tako sta s Petjo postala prijatelja v stiski.
Skupaj sta preživljala krize, skupaj trgala hlače, ko sta plezala po drevju in skupaj kukala v perilo, ko sta ugotovila, da sta različna.
Bila sta prijatelja, prepričana, da ju ne bo nič ločilo, nikoli.
Kako sta se motila.

Nekega dne je prišla Petjina mama domov in povedala, da se selita. Veselju ju je zajelo. Končno na svojem … nato pa streznitev, kam pa greva, kako daleč je to?
Petja je onemela, ko ji je mama razložila, da se selita čisto na drug konec,
daleč, predaleč od Nejca. Ni se spraševala kaj bo z njo, kako bo preživela. Spraševala se je, kaj bo z njim, kako bo prenesel …
Najtežje mu je bilo povedati … Sedela sta na travniku … in opazovala zajce, ko je pričela razlagati. Po licih so ji stekle solze. Tiho je obsedel ob njej, prijel njeno roko in jo stisnil. Imela sta komaj 11 let.

Še mesec jima je ostal in preživela sta ga sam brez drugih otrok, ki so ju tako ali tako zavračali. Njo ker je bila sama z materjo, njega ker je bil otrok prebogatih staršev.
Združila ju je usoda in ju tudi ločila.
Tisti mesec je bil ena sama radost .. zima je radodarno namedla veliko snega. Sankanje, kepanje ..
Morda ima Petja še danes tako zelo rada sneg zaradi zadnjih dni z Nejcem, pa čeprav ne smuča. Ko pričnejo iz oblakov leteti ti mali beli kosi mehkobe, ji srce vedno igra neko posebno melodijo.
Postane otrok, postane srečna.
..
Življenje ju je ločilo, odšla sta vsak po svoji poti, ki jima je bila namenjena.
Upravičeno se je bala zanj. Postal je zagrenjen, v okolju kjer je bival se nikoli ni naše.
Ona pa, imela je srce borca … osamljenega zmagovalca. Preživela je pasti življenja,
živi vsak dan sproti .. in se zaveda .. pomembnosti prijateljev.

Pridejo trenutki, ko ti pot prečka neznanec .. tujec. Zastaneš in si vzameš trenutek. Mu pogledaš v dušo in včasih te pri kom spreleti .. vidiš tisto kar so drugi spregledali, pa je tako očitno .. tako zelo na dlani.
Sprašujem se, nam neznanec kaže to podobo .. svojo dušo, se zaveda kako daleč smo se zazrli,
ali pa smo mi nekaj posebnega v tem trenutku, preblisku
in imamo moč prodreti dlje kot drugi?!
Kakorkoli splet okoliščin nas zbliža in ko človek sreča biser .. se počuti izpolnjen.
Radost, ki zalije srce, toplina, ki jo doživi kot tesen objem
in iskrenost, ki jo čuti,
dajo človeku moč za najtežje korake v življenju.
Zato pravim
HVALA PRIJATELJ
 
2) Kakšna je bila Petja, kakšna je Petja?

Kakšna ja … dobro vprašanje, predvsem je bila nenavadna. Zakaj?
Hmm, njen značaj ..
Že kot otrok je počela reči, ki jih drugi otroci ne. Recimo en njenih biserov. Ko je imela kakih 6 let je odšla do reke Save, blizu nje je namreč živela. S seboj je vzela veliko vrečo z kdo ve kakšnim namenom .. Veselo poskakovanje ob reki in metanje žabic na njeno gladino je zmotila velika količina polžev. Pa je s tal pobrala enega, pa je bit tisti tam še lepši in je vzela še tistega. Pa joooj, kako je lep ta .. in tako se je nabrala cela vreča. Veselo se je napotila domov in jih hotela pokazati materi. Ko je kot vihar privihrala v kuhinjo, je bila ta prazna.
Med čakanjem da se mati vrne, je veselo zlagala polžke na tla, pa na mizo.....
Ko se je mati vrnila v kuhinjo .. je bila veselica. Polžki so lezli povsod, po omaricah, po steklu na oknih, po štedilniku, ne pozabite, vreča je bila velika.
No skupaj sta jih pospravili in odnesti jih je morala daleč od doma, med tem pa je mama ohladila jezo.
..
Nekoč je dolgo je skrbela za majhnega rumenega piščančka, ki ni mogel hoditi. Potem jo je mati le prepričala, da tako ne gre … Domov je prinašala vsemogoče živali, tudi deževnike. Nekoč je celo popoldne zapravila na travniku, ker si je želela ujeti divjega zajca .. pa je imel ta skoraj več kilogramov kot ona.
Takšna je bila Petja …
Navihano dekle, kodrastih las …. krivih zobkov in iskrivih oči, ki so skrivale njene skrivnosti. Velikokrat je sedela pod staro češnjo in tuhtala. Razmišljala o tem zakaj je oče odšel, zakaj živita z mamo tu in zakaj jo ljudje gledajo postrani. Njena otroška glava je bil obremenjena z skrbmi odraslih in niti se ji ni zdelo čudno. Ni vedela, da so drugi otroci drugačni, pravzaprav ni vedela, da je drugačna ona. Zaradi svoje drugačnosti je bila velikokrat sama in po selitvi, ko je ostala brez edinega prijatelja .. takrat je spoznala kako je biti res sam.
Prej je bil Nejc vedno pri roki … sedaj pa .. so bile njene tegobe le njene ..nikogar ni imela,
Mame pa ni želela obremenjevati.
Življenje v blokovskem naselju je bilo drugačno. Spoznala je, da ni edina, ki živi v eno starševski družini, kar jo je veselilo. Drugače pa je pogrešala vaško življenje.
Tu v mestu se je počutila ujeto .. in ta občutek nikoli ni izginil.
Velikokrat je begala po okoliških travnikih, domov nosila polna naročja travniškega cvetja.
Po naključju je tudi tu živela ob reki, ki pa je bila drugačna od Save. Bila je pravo nasprotje hitre in šumeče modrine. Ta je bila počasna in lena, pa tudi modra ni bila, prej temna .. zelena in po deževju rjava. Veliko časa je obsedela na obrežju te žalostne vode, prebirala knjige ali pa preprosto strmela in … čakala. Čakala nekaj, pa še sama ni vedela kaj.Tam se je počutila dobro.
V novem okolju je sicer pridobila nekaj prijateljev. Vsak med njimi je nosil svojo stisko, vendar pa se nikoli več ni nikomur odprla tako kot Nejcu. Njega pa je izgubila .. za vedno. Tudi, ko sta se srečala .. ni bilo enako. Bilo je drugače … ni ga več čutila, postal je drug človek, ki ga ni razumela. Osamljenost, ki je nastopila, ko je Petja odšla
in denar, ki ga pri hiši nikoli ni manjkalo, sta naredili svoje. Postal je drugo bitje.

Petja se ni kaj dosti trudila za šolo, bila ji je nezanimiva .. edino pisala je rada in veliko je brala. Šola je bila zanjo nujno zlo. Knjige pa so postale njene spremljevalke, povsod jo je spremljala stara borša, v njej pa kaka zguljena knjiga.
Ni se počutila osamljeno, čeprav je bila veliko sama.
Pogrešala pa je nekaj … tisto .. pa ni prav vedela kaj. Danes ve, da je to pripadnost, občutek, da te nekdo potrebuje … vzajemnost.
Še danes išče.

V nekem obdobju, ki bi ga najraje brisala, se je spopadla s tegobo … moro, ki je ne želi opisovati .. ne tako .. Dogodki so jo zaznamovali in jo še bolj umaknili od vrstnikov.
Še več branja, beganja po travnikih … bežanja. Redki prijatelji, ki jih je imela, ki jim je dovolila, da so prijatelji, so jo imeli radi. Bila je zanesljiva in prijazna. Nihče pa ni poznal njene bolečine. Zaprla jo je vase in za dolgo pozabila nanjo. Samo kilogrami, ki so se nabirali, so bili priča … kilogrami pa ne govorijo. Nadela si je plašč nevidnosti, ki jo je branil pred nadležneži … vse tja do srednje šole.

Takrat je prišlo do neke prelomnice .. v zelo kratkem času je pognala v višino, kilogrami so se porazgubili in novo okolje, ki je ni poznalo, je pripomoglo k njenemu razcvetu.
Postala je priljubljena … njena iskriva narava in njen prijazen in ne domišljav značaj sta ljudi privlačila. Zacvetela je.
Prišel je čas zabav .. veselja. Mati je ni uspela zadržati doma. Prepiri so se vrstili, ko se je uporno postavila po robu in pustila šolo. Življenje je zajemala z veliko žlico .. vendar le do neke meje. Še vedno ni nikogar pustila k sebi. Še je bila tisti otrok, ki živi v samoti
in mu to ni breme … pač še vedno samo čaka.
Do neke zabave v vročem poletju je bilo vse lepo in prav. Takrat pa je morda zaradi svoje naivnosti .. vere, da so ljudje pač dobri, doživela drug bridkost, ki jo je pahnila daleč nazaj.
Zaprla se je v mračni svet .. ponovno so prišli kilogrami, peščica prijateljev je ostala. Nihče ni vedel kaj jo teži. Bila je nasmejana in zabavna .. vsake toliko pa je pobegnila v svoj svet in ostala toliko kolikor se ji je zdelo. Govorili so, da je čudna in to je ni motilo. Naj govorijo, bolje čudna kot, da rinejo vame, si je mislila.
Prišlo je obdobje, ko je pričela hoditi v službo … spet novo okolje in spet njen razcvet, ne tako zelo opazen kot v srednji šoli, pa vseeno dovolj, da so jo moški opazili.
Vsakič, ko se ji je kdo približal pa je onemela .. in takrat je spoznala njega.

Bil je drugačen, zelo drugačen od njenih prijateljev.
Vzljubil je njeno nedolžno srce in jo občudoval kot porcelan. Pokazal ji je radosti življenja in ji vrnil vero v ljudi. Ji pokazal popolnoma druge dimenzije življenja .. katere je le slutila.
Prvič je bila srečna, čutila je pripadnost in vzajemnost.
Pa ne za dolgo .. sanje so se nekega dne razblinile .. jo pahnile še globlje, kot je bila kdajkoli prej. Znašla se je v breznu, ki jo je požiralo .. . vleklo na dno, kjer so bili spravljeni vsi njeni grdi spomini.
Prileteli so ji v obraz in v tej mori je bila popolnoma sama.
Čutila je, da ji telo razpada .. vedela je, da če ne ukrepa, se bo zgodilo neizbežno in samo ljubezen do matere jo je vodila do vrat, za katerimi je našla pomoč.
Pomoč strokovnjaka, ki si je vzel čas, ki je ni poznal in ki jo je poslušal. Poslušal je besede, ki so bruhale … besede bridkosti in besa, ki so se kopičile toliko let.
In pomagalo je … vsaj takrat.
Po nekaj srečanjih se je počutila veliko bolje. Prepričana je bila kako je pospravila tegobe .. jih uničila … kako se je motila.

Danes ve, da so te more del nje in jim ne more ubežati. Sprejela jih je kot del sebe … del svoje podobe, ki jo ne kaže. Pokazala jo je redkim .. tistim, ki jih je začutila.
Brez besed so strmeli vanjo .. stekle so solze .. bili so objemi, pa tega ni govorila, da bi se smilila. Spoznala je, da je edina pot iz teme beseda .. beseda, ki pove kako se počuti.
Edini način, da jo bodo lahko razumeli je, če jo bodo poznali.
Spoznala je, da je njen značaj tak ravno zaradi vseh dogodkov na njeni poti, da nima smisla bežati. Sprejeti vsak del sebe, tudi tistega, ki nam ni všeč.
In ko je sprejela vse ta dejstva je lažje zaživela.
Dogodki se še sem in tja pojavijo v nje .. vendar spoznanje, da so del opek,
ki so zgradili njen značaj, jih je preprosto sprejela ..
Globoko v sebi si Petja želi še moč … tisto zadnjo piko na i, ki bo dokončno zaprla vrata preteklosti in jo osvobodila.
Moč, ki jo bo našla v sebi in ji bo dovolila, da bo lahko
OPROSTILA!

Razmišljam

Prebrala sem blog, ki mi je dal misliti. Piše takole;
nihče ti ne pove, da ko si star osemnajst in več, da si hkrati star tudi tri in osem…
In še res je, na take občutke nas nihče ne pripravi. Preprosto se pričakuje, da bomo odrasli …
zreli .. pametni, razsodni .. in kaj vem kaj še vse.
Kako le naj bomo vse to, ko pa po določeni poti stopamo prvič?!
Kako naj poznamo prave korake, ko se jih šele učimo … ?!
Pot po kateri hodimo prvič je vedno uganka … četudi so na njej oznake ..
prvič je le prvič ..
Potem pa od nas pričakujejo/mo idealne rezultate .. srečne konce
in kaj vem kaj še vse.
..
Pa se vprašam ali srečni konec sploh obstaja ..
in če, ali mi lahko kdo pove kakšen je srečni konec …
kaj pravzaprav je srečni konec?
..
OK, v poslovnem svetu .. to mi je jasno
.. kaj pa tisti del .. .osebni .. duševni ..
Konec je le konec … in ko je nečesa konec .. ali je lahko srečen?!
In srečen za koga … za enega sigurno ne … ponavadi pa trpita oba akterja ..
..
Malo me je zaneslo …
skratka smo odrasli počutimo se pa otroško, mladostno .. pobalinsko
In opazovalci, ki nas z ostrim očesom budno opazujejo ..
se sprašujejo … ali je ta človek sploh normalen?!
Vse to je normalno in tisti, ki se tako ne počuti ..
ali je zrel za temeljit pregled pri strokovnjaku,
ali pa je njegova moč obvladovanja tako zelo mogočna, da živi v telesu,
ki je bolj podobno robotu, kot človeku.
Škoda za vse te ljudi .. robote, kajti biti dete sem in tja, spoznati strah, nemoč,
otroško radost .. solze sreče ali žalosti, vsake toliko uganjati kakšno pobalinsko
.. neškodljivo neumnost … spet drugič, pa biti neznansko zrel,
pokazati svoj sijaj in blesteti s svojo zrelostjo in razsodnostjo ..
to življenje polepša in tisti robotki so prikrajšani
in žalostno je, da se tega niti ne zavedajo ..
Še bolj žalostno pa je, da se vse več takih robotkov sprehaja med nami ..
Kaj jih je pripeljalo do tega stanja pa .. kdo ve ..
morda boleče razočaranje … morda strah
.. nesrečna ljubezen …?!
Vsekakor je škoda … kajti tu smo zato, da se imamo lepo,
če lahko prispevamo še kaj koristnega toliko bolje ..
..
Jao jao spet pametujem. …

Ko zaidemo

So prave in neprave poti?
Ali pa so vse poti prave, tudi tiste zablojene, ker pač po njih hodi zblojeni?
Ali pa so ene poti le zato, da nas preizkušajo in kdo hudiča nas preizkuša?
In še .. in še .. in še
Neskončno vprašanj o poteh in neskončno število odgovorov, ki so si različni,
kot smo si različni mi med seboj!!
..
Vsekakor po večini poti hodimo po lastni izbiri,
Tiste po katerih smo prisiljeni hoditi ..tam se nima smisla upirat,
upor je le lulanje proti vetru .. nesmiselno ..
..
Poti, ki pa so naša lastna izbira .. to pa je druga pesem ..
..
Torej se odločimo in krenemo ..
Hodimo .. hodimo ..
Se nam dogaja, potem pa …
Ugotovimo, da nam ni več do te poti ..smo pa že prehodili velik kos
.. Kaj zdaj … kako naprej … ???
Naj odnehamo .. vztrajamo in delamo korake, ki si jih ne želimo
Ali pa preprosto obstanemo ..
..
Neskončno dilem .. ki nam ponujajo različne cilje … rešitve,
Nekatere so morda brez ciljev .. so samo rešitve ..
Način življenja in doba v kateri živimo ..
sta kriva, da velikokrat pozabimo kako pomembna je pot
kajti ta je velikokrat pomembnejša .. .od cilja ..
Cilj je trenutek, ko nekaj osvojimo … takrat nas preplavi sreča, adrenalin ..
Pot pa je del življenja .. .velik del, po kateri hodimo
In če ta ni srečna .. no, vsaj večji del poti …
potem dragi moji,
najverjetneje ni prava!!!
..
Kako priti do pravih odločitev ..??
Težko … veliko .. res veliko poglabljanja vase.
Če poznamo sebe … potem je lažje, če smo odkriti do sebe …
in do okolice … potem smo na dobri poti.
Napačne odločitve so le slab spomin ..
Ne rečem, da se nam sem in tja ne pripetijo …
so pa redke …so le izjeme …

Laži …. Resnice ..

ko so meje ... nejasne ....


Ste kdaj premišljevali .. ali je resnica, ki jo povemo samo delno .. ne spremenimo,
pač pa povemo samo del celote tudi laž, kajti .. s tem smo na nek način posegli v resnico
…. saj smo jo prikrojili?!
Laž je laž .. tu ni kaj, dejstvo je, potem pa so tu še dileme
in ena od njih je tudi ta, ki sem jo omenila ..
..
Kdaj resnica postane laž …????????
Je to takrat, ko jo prikrojimo, ker nam tako paše .. ali takrat, ko to počnemo, da nekoga zaščitimo .. ali ker se nam recimo ne ljubi razlagati detajle .. in od tega nima nihče koristi .. ker smo preprosto preleni ali pa se nam sogovornik ne zdi vreden našega časa …
..
Uh, sem se zakvačkala navsezgodaj …
..
LAŽ JE LAŽ
… pa naj bo zavita v še tako lep papir in še tako zelo okrašena,
še vedno je laž ..
Je pa res, da se med seboj razlikujejo ..zelo razlikujejo, kajti ni vse samo črno in belo.
Vmes je še veliko odtenkov sivine ..ki nas velikokrat prisili .. do majhnih,
recimo temu nedolžnih laži … ki so včasih skoraj nujne za normalno življenje …
..
Jebi ga … kdo pa bo kar naprej nekaj pojasnjeval in razglabljal …
tko to je …
..
Pismu, še zmeri pa ne vem, kdaj resnica postane laž …

Nekaj v meni ..

Hmmm
Tisti majhni delčki skriti v nas
.. ki nam lepšajo dni .. leta ..
Se sprašujete o čem spet flancam .. o spominih.
..
Spomini, ki so lahko slabi, lepi, božanski, nebeški, dramatični,
skratka kakršni koli že …
..
Včeraj je bil dan kot že tolikokrat poprej .. nič posebnega.
Rutina ponedeljka, ki me zjutraj zgodaj potegne iz postelje in pahne v nov teden.
Nekako se prebijem skozi istih nujnih osem ur .. in nato domov.
Avtobus pol čemernih obrazov .. vsak izgubljen v svojih spominih in pričnem razmišljat.
..
Kaj v nas, nas pelje do tega, da si neke detajle zapomnimo,
da ohranimo nanje spomin
in nekoč kasneje se nas nekaj dotakne, da nas oblijejo,
lepi ali grdi … pač spomini.
..
Pred leti so se v prodajalni blizu mojega doma pojavile sladoledne lučke.
Nič posebnega bi lahko rekla, lučka kot lučka.
Kupila sem jih za sina in
nekega vročega večera, ko se je vse umirilo,
sem obsedela na balkonu in si rekla;
pa si privoščimo eno.
Lizzzzzzzz preko hladne površine … in potem trenutek,
ko v čokoladni obliv zasadim zobe … zvok, ko se tanki sloj lomi pod silo zob
in nato okus, ki se razlije po ustih,
zajame brbončice na konici … in me popelje daleč nazaj v otroštvo.
..
Presenečena nad okusom sladoleda sedim v temi poletnega večera
in v trenutku se znajdem v otroštvu .. daleč od doma, staršev,
na morju … kolonija v Zmabratiji.
Tam so prodajali prav posebne lučke, nikjer drugje jih ni bilo moč kupiti,
vsaj v Ljubljani ne, bile pa so pregrešno dobre.
..
In tako sedim pri svojih letih na balkonu .. počutim pa se kot dete,
tisto, ki je takrat pred veliko leti, z veseljem zasanjano pospravljalo lučko za lučko
in se sladkala .. ob opazovanju morja, božanju toplih sončnih žarkov
in odmaknjenem vrvežu otrok na plaži.
.
..
.
Prav zanimivo, nek okus, ki je ostal shranjen v meni,
ima očitno sposobnost, da prikliče na plan toliko nekih občutij,
ki so me tistega večera tako sladko pogladili
in me ponovno za trenutek spremenili v navihano deklico,
ki je že davno ni več,
pravzaprav … je,
biva nekje v meni in vsake toliko plane na plan
… kriči; še sem tu …
..
SPRAŠUJEM SE???
Kaj je tisto .. Kako …. Zakaj …. Kaaaaaaaaaam???
Hudiča .. toliko vprašanj v zvezi s spomini..
Kako se odločimo kaj si zapomnimo, kje spravimo, zakaj to delamo ….
Uh uh uh ..
Ni in ni konca razmišljanju.
In potem preblisk … Kaj če teh spominov ne bi bilo??
Dooooolgčas, prazno, pusto …
Bivanje tako v en dan … NE HVALA!!!
..
Lepo je, da jih imamo … da smo sposobni odplavati.
Tudi tisti grdi, manj lepi, morasti in sitni
… tudi ti so potrebni, so kot opomin,
opozorilo, včasih celo STOP znak …
..
So del nas, del naše zgodbe, ki jo piše vsak sam
.. z občasnimi vdori tujcev, znancev, prijateljev..
Spomini, kot dokaz naše prisotnosti.
..
Naj bodo čim lepši ..

Obala ...

Sem kot obala,
Po kateri hodijo … se vračajo .. me obiskujejo.
Nekateri grobo … brezobzirno,
drugi neopazno … kot da jih ne bi bilo,
tretji vihravo, spet drugi jokavo in osamljeno.
Med njimi pa je izjema,
Tvoj obisk,
pogled, dotik … glas.
Kot nežna pena spenjenih valov,
prihajaš … se me dotakneš, skoraj neopazno,
mojih pregretih nejasnih meja.
Prebudiš hrepenenje, zarežeš brazde, sledi,
ko se vračaš vase.
Vsak tvoj dotik je butanje v globine moje trdnosti,
ko me zajameš z vso svojo silovitostjo, me prekriješ,
ko se meje rušijo, ko ni zavor,
prevlada hrepenenje, poželenje, naslada.
dve telesi, dve duši
prepleteni,
ujeti v trenutku večnosti,
dokler se spet ne vrneš vase …

Lestev na podstrešje

Ja, prav ste prebrali .. lestev na podstrešje.
Pa ne tisto doma v hiši,
temveč imam v mislih tole podstrešje v naših glavah.
..
Ne gre mi v mojo glavo ali naj rečem podstrešje, kaj je tisto kar se nas dotakne,
da nekoga preprosto sprejmemo, pa četudi že takoj na začetku vemo,
da je daleč od tistega ideala, ki ga iščemo, da je njegov okus za
.. recimo glasbo .. knjige.. in kaj vem kaj še vse popolnoma drugačen od našega.
Enostavno
nekaj v nas se premakne in sprejme to osebo, brez želje po spreminjanju.
Preprosto ta oseba postane del nas .. je tu,
nam zleze v naše podstrešje se tam udomači in nam s časoma,
sem in tja, malce ponagaja.
Vse lepo dokler je to samo malo .. ko pa postane to nagajanje veliko,
želimo to osebo preprosto izgnati … izbrisati,
saj konec koncev je to podstrešje naše.
In tu nastane zaplet … ne gre in ne gre.
Osebe, pa naj bo kdorkoli že ni mogoče brisati.
Vedno znova se vrača, nam zaposli možgane .. včasih že prav najeda.
Postane naš ne željeni podnajemnik, ki niti najemnine ne plačuje,
postane nadležen.
..
In v teh trenutkih pozabimo, da smo osebo sami spustili k sebi,
mu ponudili svoj prostor in z njim nekaj časa celo uživali.
Jebeno a ne????!!!!!

Nevednost je blaženost

Pa razmišljam .. kako res .. kako zelo drži zgoraj napisano!!
Pomislite, koliko lažje je, dokler ne vemo .. recimo, da smo bolni,
da nas bo v kratkem obiskala kakšna komisija s kaj vem kakšnim hudim razlogom,
da nas naš ljubi/a vara, da bo jutri potres …
Vse te informacije nas naredijo nesrečne .. blaženost izpuhti kot oblaček.
Milni mehurček poči .. sanje se razblinijo .. in vsega je konec.
Naša varnost se zruši, kot hišica iz kart .. tla se zamajejo,
ostanemo sredi kupa ruševin, ki nas dušijo … ubija
.. in to počasi.
Hrepenimo po podatkih, ki nam nemalokrat prinesejo žalost in bedo.
…
Pa vseeno jih potrebujemo, ker živeti v nevednosti .. negotovosti,
čakati ali še huje, odlašati
… zame je to še veliko huje, me razjeda,
me prav počasi pogublja.
Podatek ali informacija .. torej znanje nam omogočita,
da se pripravimo …
Je že res, da je včasih težko, še težje pa je biti neveden
in nekoč kasneje doživeti, da te zagrne kup,
pokoplje pod seboj in se počutiš
izdanega,
ogoljufanega,
oropanega.
..
No kako pol
je res al ni,
da je nevednost blaženost???

Jap, pa spet ena mojih

Ekola .. danes razmišljam takole
.. ko nekaj ukradeš, poškoduješ, narediš silo ali nekaj hudega drugemu ..skratka karkoli v povezavi s kriminalom, si kaznovan,
ker te slej ko prej dobijo!!
Ko pa delaš neumnosti .. res neumnosti pa se ne zgodi nič … čisto nič.
..
Samo pomislite .. politiki .. potem naslednja skupina sodniki, pa zdravniki … vsi do sedaj omenjeni so visoko izobraženi ljudje,
ki bi morali imeti poleg izobrazbe še visoka moralna načela … in kaj se dogaja
… NIČ, preprosto nič.
V njihovi zagledanosti se jim niti slučajno ne zdi, da se igrajo z življenji drugih,
ki jih nemalokrat odpravijo z levo roko.
Zavedam se, da med njimi obstajajo izjeme,
vem, da so med njimi dobri in slabi, čas v katerem živimo pa kaže,
da je teh dobri vedno manj, kajti preprosto se ne splača.
Čredni nagon se vedno bolj izrisuje kot značajska lastnost večine prebivalcev tega planeta.
Nekako mi ne gre v mojo zmešano glavo, zakaj nam je dala narava možgane, ko pa jih večina ne uporablja, temveč preprosto prikimava in varno živi v svojo votlini, ki ji pravi dom.
..
Marsikaj razumem in sprejemam, sem tolerantna do vseh brez izjem,
da pa živim v sistemu ki kaznuje krajo, ne pa neumnosti, ki nosijo posledice
.. ADIJO PAMET ..
In v tem trenutku razumem tudi tiste s črednim nagonom,
kajti lažje je kimati,
kakor lulati proti vetru in ostati suh.
…
..
.
Da ne bo pomote, tudi majhni ljudje delamo neumnosti,
vendar smo manj izpostavljeni in moralno odgovarjamo sebi,
kar je najpomembnejša odgovornost, ki jo imamo.
Dokler lahko zjutraj pogledam v ogledalo in vidim v njem sebe,
tisto sebe,
ki se je ne sramujem, sem lahko ponosna in lahko zravnano živim in hodim.
Sprašujem pa se, kakšno podobo vidijo v ogledalih ljudje,
ki na tak ali drugačen način izdajo sebe in druge.
Vedno pravim, da, ko storimo nekaj slabega, naša krivda z vsakim dnem raste,
dlje ko traja .. več časa ko preteče, do našega priznanja, težje nosimo breme,
ali pa postanemo tako zelo zaverovani vase, da preprosto verjamemo svojim lastnim lažem.
Kakšen je tak človek .. kaj je tak človek postal???
In to so ljudje na položajih, ki sem jih omenila na začetku,
ljudje, ki se imajo za bogove na zemlji,
kajti v rokah imajo usode ljudi na tak ali drugačen način.
Upam, da drži tisti stari rek;
ZA VSAKO RIT RASTE PALICA
in tu bi dodala še to,
DLJE KO RASTE .. BOLJ JE DEBELA

Vsem izjemam pa se opravičujem in jim želim še veliko suhega lulanja proti vetru.

Zvestoba do groba

Brrrrrrrrrrrrr … ob tem me zmrazi.
Nekako ne verjamem, da smo ustvarjeni za tako bivanje. Bolj se mi zdi, da smo vzgojeni v tem duhu, krščanski duh ali katerikoli že.
Privzgojene moralne norme in če stopiš le korak vstran .. gorje.
Ne vem ali se mi samo dozdeva ali pa sem v okolju,
kjer je tega sprenevedanja vedno več?!
Vsekakor pa se ob tem sprašujem kaj je huje
… varati druge ali SEBE??
Kajti, ko živimo življenje, ki nam ni po meri, pa zdaj ne govorim,
da se spotikamo ob vsako malenkost, ki nam obleži na poti,
temveč o globljem .. pomembnejšem,
o partnerstvu, spoštovanju, o veselju, sreči, radosti,
o zaupanju .. o skupni rasti, v kateri uživata oba,
v bivanju kjer je srečna vsa družina.
In ko človek ugotovi, da zaradi BUTASTIH privzgojenih moralnih norm,
nekako ne more stopiti korak vstran in začeti novo pot,
ko s tem laže sebi, postaja nesrečen in zagrenjena
in v to bedo potegne za seboj še ostale člane,
potem se vprašajmo, po kakšnih normah živimo,
kako smo vzgojeni in kdo hudiča nam je vsilil take bedarije??!!!
Vse lepo in prav .. zvestoba je nekaj čudovitega, dokler ne trpimo,
dokler ne stopicamo na mestu in nas hrepenenje razžira do onemoglosti.
Tu pa nastopi trenutek resnice, trenutek koliko moči premoremo,
in vprašanje kako naprej?
Biti zvest sebi in živeti EDINO življenje tako,
da bomo srečni in ob tem imeli dovolj moči,
da nas rušenje moralnih norm ne bo ugonobilo,
ali pa bomo » PREVZELI ODGOVORNOST, BILI ODRASLI«
in se žrtvovali za družino, ki bo tako ali tako v kratke štela le še dva člana,
kajti otroci odrastejo in to delajo hitro.
DILEMA,
znova in znova!!
Le kje najti pravi odgovor, moč in zaupanje, da je odločitev prava,
kajti slej ko prej pride do odločitve,
tudi če ne naredimo ničesar!!!

Ko

Ko se polulaš v hlače ti je toplo le kratek čas
… tole sem slišala včeraj,
in še kako res je …. Slej ko prej, te prične mraziti, postane neprijetno .. moteče.
Pa spet moja glav .. in bla bla bla.
..
Recimo,
težave, problemi, če jih rešujemo na kratek rok, se zadovoljimo
in sprejmemo kratke in začasne rešitve, se kaj kmalu znajdemo na istem ..
Ja ja .. na istem … v enaki situaciji, ki pa nas ponavadi najeda še bolj kot prej,
nas črpa in uničuje.
..
Če človek že zmore toliko moči in energije, da se loti reševanja
in prične spreminjati situacijo, naj poskrbi, da iz vsega potegne kar največ.
Ne govorim o tem, da je treba druge »peljat scat«, pač pa,
da se maksimalno potrudi in poišče rešitev, ki bo res prava
.. težko delo, ki pa je vredno truda, kajti potem lahko zaživimo tako,
kot smo si zamislili.
Živimo življenje, ki je naše
in če smo srečni, ga lahko v svoji najlepši luči delimo z drugimi
..
Torej, nikar ne pozabite reševanje na kratki rok,
se ne izplača … lahko ga primerjamo z lulanjem v hlače.
Slej ko prej nas moti .. nam preseda in postane moteče.

Dojemanje

... danes in nekoč ...


Dolžina ene minute je odvisna
od tega na kateri strani WC vrat
se nahajaš.
..
Je zanimivo kako dojemamo čas .. kako nam včasih teče hitreje
in spet drugič se nikamor ne premakni ..
..
Dojemanje .. ali naj rečem zaznavanje kako čas teče
.. je odvisno od dogodka, ki se odvija tisti hip, saj tako se zdi meni ..
Če je dogajanje lepo .. potem mine kot bi mignil,
čakanje v čakalnici pa je nekaj čisto drugega
ali čakanje pred vrati stranišča … ko nas res zeeeelo tišči.
Vedno mi je bilo zanimiv občutek,
ko sem se odpravljala na potovanje
in potem vračanje po isti poti nazaj.
Vožnja domov se mi je vedno zdela veliko krajša, no še vedno se mi zdi.
Kot bi čas tekel z različno hitrostjo .. pa pravijo da ne.
Dejstvo pa je da nas preganja … z dneva v dan,
Je neusmiljen pokazatelj, koliko svojega dragocenega časa smo porabili pametno,
ali pa ga zapravili tako tja ven dan.
Čas je naš in z njim delamo kar želimo saj gre za naše življenje
in prav je tako.
Ko pa pomislim kako malo časa smo tu, kako kratko je lahko naše bivanje,
da ne omenjam minljivosti, na katero več ali manj vsi pozabimo,
je res škoda, da vsakega dne ne preživimo kar najbolj uspešno
.. mislim na tisto bivanje, ko počnemo to kar nas veseli,
da živimo kot, da bo vsak hip vsega konec.
..
Kar pomislite, če bi vedeli .. zagotovo vedeli,
da bo če nekaj dni vašega bivanja konec ,
Kako bi se odzvali?
Bi si vzeli čas in naredili vse tisto kar ste si želeli,
Bi si vzeli čas za najdražje, ki so vam zdaj samoumevni,
Bi bilo konec pehanja za nov avto, hišo,
konec zavidanja, sovraštva??
..
Toleranca je tista, ki nam primanjkuje.
Toleranca,
pa ne le do drugih, tudi do sebe.
Mnogi med nami imamo/jo do sebe še strožja merila kot do drugih.
Včasih je treba popustiti, vdihniti …. globoko, z vsemi pljuči,
se zazreti nekam v daljavo in si vzeti čas
.. trenutek zase ..
Veliko srečnejši bi bili, ko bi ti storili večkrat,
vsi,
brez izjeme!!
Saj veste
…. Tik tak … Tik tak … Tik tak … Tik tak

Pretok

Nekoč … davno sem poslušala nekoga, ki se je v rahlo opitem stanju razgovoril.
Razpredal je .. v tem smislu kako človek, ki na svoji poti pridobiva širino,
duhovno raste .. pri tem pa si zapira pot za nazaj.
Pa po mnogih letih razmišljam o tej filozofiji.

Nekaj danes mi je potisnilo to njegovo razpredanje naprej v moje misli,
ga potegnilo iz zaprašenega predala spomina.
..
Pa si mislim, kako res je .. kar je govoril.
Kajti …
Ko pridobivamo znanje .. osvojimo neke nove filozofije ..
si ustvarjamo svoj obraz, se včasih oddaljimo od življenja kot ga imamo.
Ko se tega zavemo, ugotovimo, da poti nazaj ni,
Ker so vrata .. ne zaprta .. temveč premajhna.
Naša širina nam ne dovoli koraka nazaj,
če pa nam že uspe, potem smo nesrečni. Življenje, ki smo ga enkrat že zapustili
nas ne osrečuje več … smo …kot drug človek, ki ima druge želje in druge potrebe.
..
Včasih smo osupli, ko ugotovimo kaj smo si zakuhali,
presenečeni nad seboj, pojavi se strah .. negotovost.
Bojimo se biti ranjeni, bojimo se razgaliti
..bojimo se ..
..
Strah nas samo omejuje .. želje in hrepenenja v nas rastejo z odrekanjem.
Več ko je odrekanja .. večja je lakot .. posledično nismo več tako zelo izbirčni
… poiščemo nadomestek, ponaredek, tistega kar si v resnici želimo
… sami si ga ustvarimo .. v svoji glavi.
.. Sami smo kovači svoje lastne sreče in strah pri tem ni pomočnik,
je ovira, ki jo je treba premagati.
Kako?
Način .. kako, pa mora poiskati vsak zase.

Veliko sreče kovači in kovačice ……

Nostalgija starca

Neža, brhko mlado dekle s sosedove kmetije …
kot otroka sta z Janezom bosa tekala po travnikih, špičila lumparija
in prepevala ko sta skupaj pasla krave.
..
Tisti časi … nostalgično dišijo … nekaj prav posebnega je v teh spominih.
Časi, ki so odšli in jih ni več.
Minili so .. za vedno,
Le v kakšni osiveli glavi se pojavi sem in tja kakšen preblisk
.. na čase brez televizije .. računalnikov, že radijski sprejemnik je bil redkost.
Vozili smo se z vozom ali kolesom .. sem in tja smo sedli na vlak,
tisti z lesenimi klopmi, ki je ustavil skoraj pri vsaki hiši …
in tiste dišeče ljubezni … skrivanje po travnikih .. kozolcih.
..
Stara lepa domačija … v objemu gozdov.
Voz je zamenjal traktor, prišla je elektrika.
Pred hišo na spomladanskem soncu sedi Janez.
Utrujene dlani, razbrazdane od težkega dela so sklenjene v naročju.
Zamišljen pogled na zagorelem, od časa zdelanem obrazu,
ki ga obdajajo gosti sivi lasje. Sključen od preteklega dela
sedi zatopljen v spomine … Okoli hiše tekajo otroci.
Vsake toliko se na domačijo zgrne kopica otrok.. vnukov.
Janez se je že davno odločil da bo dober ded .. takšen, kot si ga otroci zaslužijo.
Boljši kot je bil njegov oče ..
Njegov obraz je žalosten … zatopljenemu v spomine se mu gube še poglobijo.
Nevede zmajuje z glavo. Mrmra v brado .. postane nestrpen.
Danes .. je nemiren, prevzema ga nek .. občutek, nekaj pa še sam ne ve kaj.
Žene ga naprej. Vstane na utrujene noge …pograbi palico in se odpravi proč
… stran od hiše … domačije .. proč od vrveža.
Koraki ga peljejo preko travnika, ki dehti .. Z roko pogladi travne klase ..
sem in tja je med njimi ujet travniški cvet …treba bo kosit, ga prešine.
Nestrpno strese z glavo in prežene te vsakdanje misli in še hitreje krene naprej.
Njegov korak je kljub letom še vedno odločen, le palica v desnici,
da slutiti njegova leta. Kmalu je na vrhu griča. Počasi se obrne proti dolini.
Preproga trav, ki nežno valovi v rahli sapi ga ne premami.
Danes je drugje. Njegove misli se podijo v preteklosti .. že vse od jutra.

Neža .. kje si se vzela po tolikih letih in se prikradla v moje sanje .. tako žive.
Zatopljen počasi krene proti podrtemu kostanju. Sede na mogočno deblo,
z dlanjo pogladi hlod, kot je pred leti pobožal Nežo.
Tudi takrat sta sedela na hlodu. Bila sta otroka, ki sta bosih nog letala po travnik
medtem, ko so se krave pasle po pobočju.
Vzdih utrujenega starca komaj slišno zmoti zvok insektov, ki polnijo zrak …
Spomini ga preplavijo … odnese ga, tja v davna leta, ko ima komaj sedemnajst let.
..
Janez postaven fant …nasmejanega zagorelega obraza in iskrivih oči.
Pozno poletje, vročina neusmiljeno pripeka, ko se skupina pomika po polju.
Obračanje sena … skupinsko delo, ko si kmetje včasih priskočijo na pomoč.
Janez urno vihti koso .. švisss .. švisssss ..šviss. Še nekaj zaplat pa bo pri koncu.
Mišice na rokah .. hrbtu se napenjajo, ko znova in znova vihti koso sem in tja.
Široko razkoračen in rahlo sključen, se počasi pomika naprej
.. po polju, ki mu ni videti konca.
Vsake toliko zravna boleč hrbet, si z robcem obriše potne srage, ki mu silijo v oči
in se ozre nazaj k njej … k Neži. Nasmehne se ..ob misli na ukradene poljube.
Na sočne ustnice, ki so tako sramežljive .. pa tako strastne.
Obrne se in nadaljuje .. šviss .. švisss .. Zatopljen v košnjo ne opazi,
ko se mu prikrade za hrbet. Nežno roko položi na njegovo ramo in reče; Janez si žejen?
Janez se obrne k dekletu … Rdeča lica .. pregreta od vročine in nasmejan obraz mu zreta v oči .. tako navihano. Stisnil bi jo k sebi. Nemirno se ozre nazaj k drugim in reče;
sem žejen .. tebe. Boš kasneje prišla?
Razigrano se mu nasmehe, ko mu poda kozarec, zmigne z rameni in reče;
verjetno bom, in že je ni.
Šviss .. šviss … vse do konca travnika, ko se utrujen obrne in krene navkreber.
Mimo Neže, ki ji nameni utrujen nasmeh in se odpravi proti vozu po vile.
Še razmečem pa bo, si misli.
Sonce počasi zapušča nebo, ko Janez obsedi tam na deblu in čaka, čaka na Nežo.
Zagleda jo v dolini, ko hiti preko visoke trave .. uh, še bo treba vihteti koso. Strese glavo in jo opazuje, ko si popravlja obleko na ramenih, lasje plapolajo v vihravem teku.
Kmalu je pred njim .. zasopla in srečna.
Stoji pred njim in si ga ogleduje. Ljubezen moja .. jo prešine.
Janezove dlani se stegnejo k njej, jo ovijejo okoli pasu in pritegnejo k sebi.
Čuti njeno čvrsto telo, v očeh ji bere želje, ko sede k njemu na kolena.
Ko češnje rdeče ustnice se mu bližajo, ko ga poljubi se izgubi v občutkih,
ki ga vsakič znova preplavijo.
Odločno vstane in jo popelje zadaj za deblo, kjer sta skrita očem.
Nežno zdrsneta v objem trav … ki ju kot zaveznica vzame v svoj objem …
Dve mladi telesi … cvet mladosti, ki se predaja ljubezni.
…
Stara zgubana roka seže proti licu po katerem zdrsnejo solze.
Janez se presenečen ozira naokoli ... zmedeno briše kapljice, ki drsijo po licu. Le kaj mi je. Preteklost.
Kje je že to?! Leta se je trudi pozabiti, odrival je misli
.. do danes, ko se je priplazila v njegove misli .. sanje.
Neža … dahne utrujen glas …
Glas starca, ki ga krivi bolečina izgube …

Sredica

Ko bom zrasla,
ko bom velika in močna
mi nihče ne bo mogel blizu,
nihče.
Sredica bo varna,
skrita,
na toplem v meni,
globoko v meni.
Nihče je ne bo videl,
čutil,
slutil,
bo skrita,
bo le moja sredica.

Ko bom velika
bom varna!

Omejenost je brezmejna

Žalosten tale naslov .. vsaj meni in verjamem, da še marsikomu.
Omejenost, ki se kaže zadnje čase, omejenost razmišljanja … to pa je že prav grozljivo.
Ko si vsak jemlje pravico modrovati, ker misli, da je strokovnjak, če je prebral članek v »časopisu«, ki so ga kopirali in morda celo napačno interpretirali.
Žalostno, kako se marsikdo od nas ukvarja in svojo energijo usmerja v zaviranje drugih
posledično tudi sebe in tako namesto, da bi se duhovno povzpel nazaduje …
V svoji omejenosti pa še vedno vidi svojo podobo bleščečo, sijočo
… nekje na nekem podstavku, ne opazi pa, da je ta podstavek zaprašen,
ker so vsi modreci že davno zapustili njegov vrh in kot v katerega je bil sramotno postavljen.
..
Boste rekli da spet pametujem ..
Pač to rada delam … pametujem
in dokler nikogar osebno ne tunkam, žalim, ponižujem
… lahko … saj samo malo žugam.
Morda se sprašujete od kod toliko vneme .. zagnanosti za diskriminirane,
Zakaj svojo energijo trošim za tiste na robu in tiste v breznu.
Naj vam bo, bom razložila.
Moj značaj je tak kot je, ker sem kot otrok doživela zasmehovanje, odrivanje,
bedo, ki ti jo povzročijo tako sovrstniki, kot njihovi VZORNI starši.
In vas zanima zakaj so se tako obnašali?
Ker
moja mati ni prenašala moža, ki je denar poganjal za druge ženske,
ker se je postavila po robu in zahtevala pravice zase in za svojega otroka.
Dobra mati in hvaležna sem ji iz vsega srca.
Prizanesla mi je marsikaj.
Se čudite .. ja tako je bilo včasih
in tisti, ki danes počnete bedarije, ker si jemljete pravico in kažete s prstom na kogarkoli
premislite
kaj počnete in kakšne so posledice vaših dejanj?!
Nikoli ni le črno in belo in vsi tisti,
ki ne vidite odtenkov, ki se nizajo med tema kontrastoma
prosim Vas
raje molčite.
Tisto kar ni izrečeno se le sluti, ne rečem, da ne boli .. pa vseeno.

Ne jemljite si pravico razsodnika, kajti vse se vrne
nekoč,
če ne vam pa vašim bližjim.

Besede

tišina, včasih prisiljena .. včasih prostovoljna


Zbirke črk … majhne .. dolge …. predolge … pozabljene … nekatere večne.
Besede, ki gladijo … udarijo … praskajo, izzovejo smeh .. bolečino, solze ..bolezen.
Koliko moči ima beseda …. koliko da in kolik vzame???
Vse .. prav vse pa je odvisno od tistega,
ki jo
izreče, napiše … šepne, zakriči.
Njen sel je tisti, ki seje ….
Seje sporočilo … takšno ali drugačno.
..
Zato
pazimo, VSI, prav vsi
… kaj govorijo …. kako govorijo
.. kaj sejejo naše besede ….
Kajti ko boli, tista beseda oprosti … ne pomeni veliko,
Je le beseda, ki pomaga tistemu, ki se z njo opraviči.
Opravičilo samo po sebi je lepa reč .. če pa delamo z občutkom
niti niso potrebna.
..
Zdi se mi, da smo v času, ko se besede razmetavajo ..
letijo levo in desno,
ne razmišlja se veliko o posledicah.
..
Besede lahko rušijo, silovite so.

Včasih z molkom povem več, včasih je celo dobrodošel!

Vprašanja ..

včasih je treba pogledati preko ...
da vidimo resnico .. da jo začutimo.
kajti, stvari niso vedno takšne kot se zdijo

Veliko ljudi me sprašuje .. zakaj pišem zgodbe, ki jih pišem? Odkod mi in podobno?
Tisti pogumni me vprašajo če so to moje izkušnje?
.. Takšna in podobna vprašanja dobivam odkar sem jih prvič dala v javno branje
in počasi mi gredo že na jetra.
..
No pa poglejmo .. kje … zakaj in kako???
Da ne bo dilem.
In ne .. ne bom vam razlagala o osebnih rečeh .. tok nora pa še nisem!!!
..
Zvestoba .. kaj je in kje se začne….
Zajebana tema a ne??!!
..
No tkole jaz vidim reči.
Zvestoba je nekaj kar vsi nekako pričakujemo od partnerja .. no več ali manj vsi.
In ko pride do kršitve le te .. (madona kak izraz, sorry, ne najdem drugega ta hip)
je vik in krik, marsikje pa še batine . . a ne?!
Ves vesoljni svet se postavi za razspodnika, pa jih niti slučajno ne briga zakaj je do tega prišlo,
oni pač vedo, da je ta in ta počel/a to in to in bla bla bla… do nezavesti.
Prvič; kdo jih je kaj vprašal …
Drugič; nič jih ne briga, intima je zadeva samo udeleženih in nikogar drugega ..
Tretjič; zakaj hudiča je treba zavzet katerokoli stran vpletenih in jim z podporo stati in ščititi hrbet,
saj sta v končni fazi oba prizadeta in v takem trenutku oba potrebujeta prijatelje … OBA.
In še bi lahko naštevala pa se mi ne ljubi. Življenje je jeba, že samo po sebi in če v trenutku, ko imaš težave izgubiš še prijatelje .. potem pa drek .. ma ja, saj takih prijateljev niti ne rabimo.
Tistih pravih je tako ali tako malo.
..
Evo spet me je zaneslo .. zvestoba je tema a ne?!
No ja zvestoba .. zakaj pride do » kršitve« le te?
Če je človek neizpolnjen . .čustveno, duševno in torej posledično tudi fizično, začne iskati drugje.
Refkes ali karkoli pač, ga žene, da si poiščemo tisto kar nam manjka.
Vsi vemo, ker nas filajo s podatki, da stres povzroča vse mogoče tegobe, bolezni
in če človek živi v pomanjkanju česarkoli .. je dolgoročno gledano to stres,
ki ima slej ko prej posledice.
Ena od teh posledic je nezvestoba.
Ja prav ste slišali.
Saj solo igranju nič ne manjka .. na kratki rok,
Dolgoročno gledano pa človek potrebuje toplino, objem, besede .. nežnosti, pozornost.
Sami si jo lahko poklanjamo do nezavesti pa ne bo pomagalo, potrebujemo sočloveka.
Vsi tisti, ki so sposobni obvladovanja do te meje,
da si odrekajo sočloveka, ker se čutijo potrebni ostati zvesti zaradi njim znanih razlogov, postanejo zagrenjeni. Poiščejo si druge okupacije .. delo, hobi .. alkohol .. karkoli kar jim zaposli misli, kot beg iz reale.
Vsekakor pa niso srečni. Živeti z nekom, ki te čustveno ne zadovolji … je hudič
In vse več nas je takih, ki smo ujeti .. tako ali drugače.
..
Kje se prične varanje ???
Je to že tu na netlogu, ko klepetamo, si pihamo na dušo ali šele, ko se z nekom znajdeš med rjuhami?!
Zame je varanje tisti hip, ko si nezvest sebi in svojim potrebam,
Ko si v mislih drugje, ko je sex s partnerjem nujno zlo, ki se mu po veliki večini ognemo.
Ko smo raje drugje kot z njim .. njo .. s partnerjem, ki naj bi bil naša polovica, tista, ki naj bi zapolnila praznino.
..
In zakaj pride do varanja??
Zdaj bom ponovila besede mojega prijatelja in z njimi se še kako strinjam.
Ker so naša čustva svobodna, ker niso vezana na nikogar in čutimo potrebo, da se z nekom duhovno in fizično povežemo.
Torej ne gre le za goli FUK, temveč za odnos.
Odnos, ki človeka bogati …mu dovoli da duhovno raste ..
Gre za dvojino, ki je v prejšnjem paru že davno mrtva.
Nezvestoba je na nek način izhod v stiski, klic na pomoč ..
..
Nikar ne obsojajte .. ne gobazdajte kar tja v en dan,
ker so stvari dosti globlje in jih je treba kot take tudi jemati.
Redki so primeri, ko je kriv le en .. ali pa jih sploh ni, vsi akterji nosijo del svoje krivde,
tudi tisti, ki je prevaran.
…
Ne pametujem samo razglabljam, to je moje mnenje in moje videnje, ko opazujem ljudi okoli sebe.
…
Bemu kam me je zapeljalo. Začela sem o pisanju .. svojem pisanju ..
No ja, tkole bom rekla, pišem, ker mi je v veselje, kaj je del mene in kaj ni
.. je moja stvar in samo moja …
Rada se zabavam, kako daleč grem je pa spet le moja stvar.
Sem le bitje, ki čuti, ljubi detajle … in ima potrebe,
tako kot vsi vi, nič drugačna nisem.
Hja sem no … rada pišem ampak tudi takih je tu veliko.

Zver

Koliko je je v meni .. v tebi ..?? Si se kdaj vprašal/a??
V vsakem je je vsaj malo .. ostala je tista prvinska .. zver narave, ki žene naprej,
le cilji so drugačni .. Eni stremijo za tem, drugi za onim .. tretji pa delamo/jo nagonsko.
Kje se konča tista živalskost .. kje je meja .. ki nas loči od zveri ..???
..
Prijatelj iz N... mi je pred kratkim poslal link, ki me je .. pahnil v razmišljanje.
Oddaja trenutek resnice, ki smo se je lotili tudi v naši mali deželi ..
..
Saj niti ne vem kaj naj rečem?! Ali naj sploh kaj rečem ..?!
Naj molčim in sem del takega dreka s katerim si nabirajo gledanost na TV postajah.
Oddajo sem gledala 5 minut ... in bilo je dovolj
.. dovolj, da se človek vpraša .. kaj hudiča je nekaterim med nami.
Ali res potrebujemo le še igre .. kajti to je le to . .igram, ki ni vredna niti svojega imena ..
Vse oddaje v slogu reality show-a so le igra ... sprašujem pa se kdo so igralci . .
in kdo gledalci. In kaj nam je tega treba ....
Smo res tako zelo siti vsega .. imamo res vsega dovolj in potrebujemo balast ...
ki nas bo nahranil, nahranil našo dušo in če je res, kakšna za hudiča je naša duša,
da potrebuje tako hrano ...
..
Kako nizka so merila in kaj nas žene v to .. da se poneumljamo .. ?!
Ali pa je stiska ljudi tako zelo velika,
da bi za prgišče grošov prodala tudi svojo dušo ...???
..
Ko se oziramo nazaj v zgodovino se veliko ljudi zgraža nad arenami .. boji v njih.
Danes se to dogaja na TV-jih, samo način se spreminja
.. menda je bolj kultiviran, tako pravijo ...
Pa je res ...??????????
..

Zver v meni je in bo .. in še sreča, da je.
In sreča, da se ne prebuja za take oddaje ... da išče hrano drugje .. hrano za dušo ...
Prebuja se za cilje, ki so drugačni ... meni bolj plemeniti .. pomembni ..
včasih tudi nujni ... vendar brez stanja na odru ... ker so cilji moji ..
in ker njihov namen ni poneumljanje ....


tokrat morda malo manj tolerantna ... žal

Nasedli

Včasih smo naivni in nasedemo .. tudi v virtuali in potem se počutimo tako,
kot tile veliki kosi ledu na sliki. N A S E D L O .
Med nami je veliko takšnih, ki se jim jebe za bolečino drugih. Delajo kar se jim zljubi, bruhajo besede malomarno in brez premisleka. Posledice jih ne zanimajo. Pomemben je njihov EGO, ki jih dviguje v oblake, prI tem pa se slepijo. Slepijo, da so srečni.
Kajti človek, v takšnih kratkih znanstvih ostaja osamljen ... do daljših in globljih prijateljevanj
največkrat ne pride. Brezobzirnost odriva ljudi in veča osamljenost. Iskanje vzrokov in napake za nesporazume in konflikte pri drugih, pa odriva ljudi. Treba je biti pošten, se zazreti vase in poiskati svoje pomanjkljivosti, napaka ... kajti, vsi jih imamo ... vsi brez izjeme.
Eni jih priznamo, se jih zavedamo .... drugi pa, so naj naj naj .. brez vsakega madeža ..
No ja, kakorkoli .. plehkost, površnost in neplemenitost se kmalu spregleda.
..
Tista druga stran .. prijazna .. poštena, iskrena .. včasih naivna, pa je lahek plen za te
»plemeniteže in veleumneže«. Srečanja pustijo rane. Ene so globoke, druge manj
... vse pa pustijo brazgotine. Čas malo omili robove, jih obrusi ... pot do tja pa je dolga.
Polna nezaupanja .. bolečine, žalosti in osamljenosti. Cena za »biti naiven« je visoka.
Vseeno sem pa sem in tja raje »naivna«, kot biti čan drugega tabora,
kjer je tema ... večna tema. Kajti prižgati luč v taki duši je skoraj nemogoče ...
.. obsojeni so na osamljenost, kajti na svetu ni osebe, ki bi lahko zadovoljila njihove potrebe, četudi srečajo svojo lastno sliko ... je ne sprejmejo, ker na njen najdejo napake ...
Ja prav ste slišali, napake, ki jih pri sebi ne vidijo ..
Mal bluzim .. ker me jezijo brezvestneži, ki jih je vedno več ...
Šic .. šicccccccc ..... proč bedaki, ne potrebujem vas!!!!!

Hello. Who are you TODAY?

Zanimiv stavek .. tole sem danes našla na netu ..
In začela štrikat v glavi ..
Kdo sem pa jaz danes ..??
OK … sem čarovnica v isti koži kot včeraj. V isti že, ne pa v enaki .. kajti, z razpoloženjem se spreminjamo ..
Z vplivi od zunaj smo včasih takšni … ali drugačni, predvsem pa rastemo.
Kaj in kako je odvisno od nas in našega okolja. Tko pravijo učeni in pametni .. OK pa jim verjemimo ..
..
Torej kdo sem danes … ? Hja, več ali manj je enako hahahah ja tko je, ko si enkrat odrasel
.čeprva sem še vedno otrok in vedno bom (hvala bogu zato). Včasih sitna, tečna, ranljiva .. vesela ..
nora, odbita .. uh, ne bom več naštevala.
Sem kar sem, vse to sem jaz .. važno je, da sem ČLOVEK, ki mu je mar, ki se ga dotakne nesreča drugih,
ki zna bit prijatelj … vseeno pa še otrok, ki teka po travnikih, se veseli dežja .. luž,
ki zida gradove iz mivke in sanj … pa čeprav se porušijo ..
Važno je NE OBUPATI … se pobrati in iti dalje, pa naj bo še tako hudo.
Važno je ne izgubiti zaupanja v ljudi, če si to dovoliš, ostaneš sam .. samota in tema … žalost.
Vse je tvoja izbira …
Jaz sem danes OTROK …tisti, ki te bo tolažil, ko si potolčeš kolena …

Vajeništvo

Zjutraj sem prav na hitro, še pred kavo spisala nekaj besed .. potem pa v obilici dela pozabila .. sedaj, ko sem sama doma … prazno stanovanje ponovno prebuja misli …
Razmišljam kaj me je danes na vse zgodaj pahnilo v tisto zgodnje otroštvo .. ko je bilo moje telo, moja duša .. še tako zelo nedolžna, nevedna …. ranljiva. Sem sedaj kaj manj ranljiva, se me težje pohodi, ubije iskro v srcu, v očeh …
..
Pravzaprav vem kaj me je pripeljalo do tega navala spominov … razmišljanje, kako je vsak trenutek v življenju nekakšno vajeništvo za dogodke, ki šele prihajajo … utrjevanje, priprava .. vpeljevanje … v posledice, ki sledijo .. nečemu. Saj vem, sedaj si mislite, da sem blesava .. nič zato .. morda ne znam napisati dovolj dobro, da bi me razumeli, morda še niste pripravljeni, da bi me razumeli … morda…….
..
Večkrat sem se že vprašala zakaj je .. recimo moja prijateljica, študirala in naredila magisterij, spoznala človeka, ki je študiral enako temo kot ona. Torej dva defektologa ali rečeno lepše specialni pedagog in rodi se jima dete, ki potrebuje ravno take starše, kajti rodil se je v petem mesecu in vsak dan prvih treh let, je bil boj za preživetje. Kasneje sta se razšla, kriza, ki je trajala tako dolgo ju je popolnoma ločila, dete pa raste, vendar pa ima določene težave in njegovo težavo rešujejo ravno specialni pedagogi .. kaj pravite je to naključje … morda.. morda pa tudi ne. Če se ozrem okoli sebe, je teh naključij preveč, da bi bilo lahko le naključje … in ko sedaj sledim svojemu sinu .. njegovim korakom na poti odraščanja .. podoživljam svoje mladostniške dni … svoje tegobe, svoje muke … in svoje otroštvo dojemam kot vajeništvo, da sem lahko svojemu sinu dobra mati … vsaj upam, da sem mu.

Vonj po otroštvu ..

Hja res je, danes me je preplavil spomin... kaj je bilo tisto kar me je na poti na delo, ko kolesarim proti centru spomnilo ...
Neverjetno je bilo, potiskam pedala, ko mi preko misli šine milijone majhnih sličic .. ne le sličic, tudi vonjav. Vonjav po domačem zidanem štedilniku, vonjav po obračanju sena, vonj po ocvirkih, ko se zjutraj na ognjišču pečejo domača jajca ... Zvoki, kot so mUkanje krav, petelini ob prvem svitu .. in varen objem matere, ki je spala ob meni ...
Kako zelo jo pogrešam .........