Hja tkole se je glasil naslov domišljijaskega spisa, ki ga je učiteljica 5. razreda pričakovala od mojega sina ... Pa se je začelo .. ni in ni mu šlo in potem s skupnimi močmi nekaj napisalo .. v moji glavi pa je ideja rasla in silila, da se spiše do konca ...
Torba me je nesla v napačno šolo ...
Torba na mojih ramenih me je vztrajno vlekla levo .. ni in ni popustila .. pri drugem levem ovinku me je zvlekla z moje poti in kmalu sem se znašel pred šolo .. ki pa ni bila moja. Stavba pred menoj je imela velik napis ŠOLA, le črko o je zamenjal velik svetleč bonbon. Torba me je vztrajno vlekla čez prag in naprej v učilnico, me pritisnila v prvo klop in slišal sem jo kako gode od zadovoljstva, ko sem zbegano gledal naokoli po kopici otrok, ki so veselo zrli proti učiteljici, ki je stala pred tablo. Tudi učiteljica ni bila takšna kot moja .. v tisti moji pravi šoli. Njeni lasje so se lesketali od drobnega posipa vseh barv ... obleka pa je bila čisto za pojest .. Sestavljena je bila iz dolgih trakov na katerih so bili nanizani bonboni .. tako zelo okusno je bilo videti in po zraku se je širil vonj po sadju in čokoladi. Začudeno sem strmel vanjo, ko je pred menoj odložila skodelico polno sladkih dobrot in dejala .. no sedaj pa matematika. Hudiča, sem pomislil, kakšna matematika. Otroci so zobali bonbone in pisali v zvezek 1+1+1+1+1+1+ ... in vse to do zvonenja. Kmalu mi je postalo jasno, da so seštevali koliko bonbonov pojedo ... Začuden sem bi vse bolj in se spraševal, kaj vse me še čaka .. Torba pa je veselo godla in kar čutil sem njeno zadovoljstvo. Sledila je narava in tam se je zgodba na nek način ponovila .. le da nismo seštevali, pač pa smo pisali 1 – ananas, 1 – čokolada ... naštevali okuse in se veselo basali s sladkarijami .. Pri telovadbi smo si jih metali v usta in ko je nastopila družba, me je že močno bolel trebuh. Sladkor v meni je razburil mojo notranjost in groza me je bilo, kaj bomo počeli sedaj. Takrat pa me je nekaj streslo .. še enkrat in spet in spet, dokler nisem zaslišal očeta, ki me je klica; vstani, zamudil boš šolo. V postelji sem zmedeno sedel pokonci in gledal okolico, se prijemal za moj ploski trebuh, ki je bil še maloprej napihnjen od sladkarij in se čudil, kaj se dogaja. Oče iz kuhinje pa je spraševal, če bom jedel kosmiče. Misel na sladke čokoladne kosmiče se mi je zataknila v ustih in hitel sem razlagati, da bom samo kislo jabolko. Danes zagotovo ne bom jedel bonbonov ...
Uh, kakšna naporno šola, še dobro, da imamo tako .. navadno šolo, kjer je pouk le pouk.
sreda, 22. september 2010
nedelja, 19. september 2010
Človek kaj si postal ….
Hja, res kaj smo ostali .. Kje so časi, ko je bilo popolnoma samoumevno, da človeku v stiski priskočiš na pomoč .. brez kalkulacij … preračunljivosti …Drek .. res kam smo padli ..?!!
..
V teh dneh strmim v ekran ..TV … in sledim poplavah naokoli po SLO … in stiska me, ko pomislim; lahko bi bili mi … potem pa na netu berem komentarje v slogu provokacija, zezanja in celo privoščljivosti … Jebela ljudje, kaj vam je. Res, tudi jaz sedim doma … res nisem priskočila na pomoč, sem doma in sem na suhem .. voda do mene ne more … le tista, ki pada z oblakov …. Pa vseeno ne pišem komentarjev in vsako priložnost izkoristim za futranje kompleksov … za politično provokacijo …. Zato, da bi se počutila močno tistih nekaj piškavih trenutkov … Kje imate obraz …. Če je to demokracija. … potem je demokracija norost, ki si je večina od nas ni želela …
..
Upam, da ljudje, ki so utrpeli škodo ali jo še bodo, ne berejo, oziroma ne bodo brali vaših bedarij ….. Da jih bo pomoč dosegla prej, kot pričakujejo in da posledice ne bodo prehude ….
..
Ma kaj sploh še pišem .. pošasti smo postali … ne ljudje …vsa večina …
sobota, 11. september 2010
Norost .. ki še traja ….
Norost .. ki še traja ….
Spomnim se dne in spomnim se točno kaj sem počela .. Sedela sem v dnevni sobi .. pri tašči, takrat smo živeli še skupaj .. sin, ki je takrat komaj dobro racal na svojih mali nogica in je sedaj, devet let kasneje že pravi mož in mu manjka samo še neka cm, da me preraste, je racal po stanovanju, med menoj, ki sem mu brisala nos, ker je bil bolan in veliko rumeno škatlo polno igrač. V roki sem držala TV upravljalec in pritiskala tipke … in nato CNN .. novice ..na dan 09.11.2001. Mislim, da ni človeka moje generacije, ki si tega ne bi zapomnil …
Ne bom pozabila groze, ki je lezla po meni …. ob gledanju posnetkov …pravzaprav direktnega prenosa …. In nato kolaps prve stavbe …. Vakum okoli mene …. Tišina …avtomatski gibi .. stisk sina v naročju, trenutek, ko sem bila samo mama … Sin, ki je čutil mojo napetost in obmiroval v mojem naročju in nato padec drugega stolpa ….
…………
Nihče si ne zasluži nekaj takega .. nihče … pa naj bo rumen .. rdeč .. bel ali črn .. ni važna vera …. Politična ali spolna usmerjenost …. Nič ni važno. So dejanja, ki jih ne more opravičiti NIČ ….popolnoma NIČ …..
……….
Kaj smo postali ljudje … NAJVEČJA NAPAKA NARAVE …..Vedno bolj se mi dozdeva, da je človek res napaka ….morali bi ostati na štirih, ne pa da smo se dvignili in postali tako zelo pokončna bitja …. Prevzvišena …… bolna v svojemu umu, norosti in pehanju …. za nesmisli, ki jim ni videti konca .....
Spomnim se dne in spomnim se točno kaj sem počela .. Sedela sem v dnevni sobi .. pri tašči, takrat smo živeli še skupaj .. sin, ki je takrat komaj dobro racal na svojih mali nogica in je sedaj, devet let kasneje že pravi mož in mu manjka samo še neka cm, da me preraste, je racal po stanovanju, med menoj, ki sem mu brisala nos, ker je bil bolan in veliko rumeno škatlo polno igrač. V roki sem držala TV upravljalec in pritiskala tipke … in nato CNN .. novice ..na dan 09.11.2001. Mislim, da ni človeka moje generacije, ki si tega ne bi zapomnil …
Ne bom pozabila groze, ki je lezla po meni …. ob gledanju posnetkov …pravzaprav direktnega prenosa …. In nato kolaps prve stavbe …. Vakum okoli mene …. Tišina …avtomatski gibi .. stisk sina v naročju, trenutek, ko sem bila samo mama … Sin, ki je čutil mojo napetost in obmiroval v mojem naročju in nato padec drugega stolpa ….
…………
Nihče si ne zasluži nekaj takega .. nihče … pa naj bo rumen .. rdeč .. bel ali črn .. ni važna vera …. Politična ali spolna usmerjenost …. Nič ni važno. So dejanja, ki jih ne more opravičiti NIČ ….popolnoma NIČ …..
……….
Kaj smo postali ljudje … NAJVEČJA NAPAKA NARAVE …..Vedno bolj se mi dozdeva, da je človek res napaka ….morali bi ostati na štirih, ne pa da smo se dvignili in postali tako zelo pokončna bitja …. Prevzvišena …… bolna v svojemu umu, norosti in pehanju …. za nesmisli, ki jim ni videti konca .....
torek, 7. september 2010
Kaj so bili predhodniki in kaj ste postali VI
Čas v katerem živimo ni enostaven .. Nič več ni preprosto .. Vse se je spremenilo v boj .. pehanje za denar .. vsaj v večini primerov gre zato. In ko v zadnjih nekaj mesecih sledim boju zdravnikov za višji dohodek (mimogrede, že tako imate visoke dohodke) mi gre na KOZLANJE. Ljudje živijo na robu preživetja, vsakdanji boj za najosnovnejše dobrine jih izčrpava in ko poslušajo-mo o vaših težavah, boju za pravično plačilo .. se mi obrača v želodcu. Zdravnik že tako dobivajo zdravniški dodatek ... medicinska sestra, ki prav tako dela, dežura in verjetno večji del noči preživi na nogah, kot vsi DR , ki so takrat v službi ... me prav zanima koliko nanese njen dodatek, če ga sploh dobi ... vaše prisege ob končanju študija .. z njo si lahko obrišete rit, kajti tako ali tako nič ne pomeni. Pred očmi vidite le svoje želje ... in jih opravičujete na način, ki je daleč od mere zdravega in moralnega okusa. Ko pomislim, da so usode bolnih položene na milost in nemilost v vaše roke ... me postane strah in le upam lahko, da vas moji bližnji ne bodo potrebovali in da ima generacija, ki sedaj študira kanček več moralnih načel in se vam ne bo pustila zapeljati .. v vaš pokvarjeni svet.
Včasih ... še ko sem bila otrok, sem poslušala odrasle, ki so o zdravnikih govorili s spoštovanjem .... Dragi moji, spoštovanje je nekaj kar pride kot dar za dobro opravljeno delo ... za nekaj kar se nekomu zdi samoumevno .. in pri tem ne zahteva plačila, temveč nesebično in brez vzvišenost opravlja svoje delo, ki ga tako zelo opevate .... Kot otrok sem razumela, da če si zdravnik .. si več kot človek, si nad človekom, usoda ljudi je v rokah zdravnikov in na njih sem gledala kot na .. nadljudi ... danes vas pomilujem ... smilite se mi, ker ste iz poklica, ki je bil včasih nekaj tako spoštovanega uspeli v nekaj letih spremeniti v cirkus, ki ga ima vsa okolica že polno glavo .. Sramujte se sebe in svojih ciljev ...In ko boste nekoč sami pred seboj polagali račune, bo prišel čas, ko vam bodo iz vaših skritih predalov padala trupla ljudi, ki bi jih lahko rešili ... pa vam je denar pomenil več ...
Včasih ... še ko sem bila otrok, sem poslušala odrasle, ki so o zdravnikih govorili s spoštovanjem .... Dragi moji, spoštovanje je nekaj kar pride kot dar za dobro opravljeno delo ... za nekaj kar se nekomu zdi samoumevno .. in pri tem ne zahteva plačila, temveč nesebično in brez vzvišenost opravlja svoje delo, ki ga tako zelo opevate .... Kot otrok sem razumela, da če si zdravnik .. si več kot človek, si nad človekom, usoda ljudi je v rokah zdravnikov in na njih sem gledala kot na .. nadljudi ... danes vas pomilujem ... smilite se mi, ker ste iz poklica, ki je bil včasih nekaj tako spoštovanega uspeli v nekaj letih spremeniti v cirkus, ki ga ima vsa okolica že polno glavo .. Sramujte se sebe in svojih ciljev ...In ko boste nekoč sami pred seboj polagali račune, bo prišel čas, ko vam bodo iz vaših skritih predalov padala trupla ljudi, ki bi jih lahko rešili ... pa vam je denar pomenil več ...
nedelja, 29. avgust 2010
Big question ..
Big question .. ki se ga večina niti ne zaveda ..
Kako zapolniti vrzel med življenjem, ki si si ga želel in življenjem, ki ga živiš????
..
morda kasneje razvijem pisanje .. morda bom o tem le razmišljala in si mislila, blagor nevednim .. morda bom pričela verjeti, da je nevednost .. BLAŽENOST ...morda ..
..
Razmišljam .. kam hudiča gre naš ideal … ali so približki dovolj .. neke slabe kopije, ali pa niti ne to … samo neke nadomestitve, ki nas sčasoma naredijo … ravnodušne, prazne in smo samo še neke lupine … niti več pravi ljudje ….
Sprašujem se tudi .. koliko je tistih srečnežev, ki jim uspe … ali sploh je kje kdo, ki mu je uspelo …. Kajti denar ni tisti, ki zagotovi srečo …. Niti zdravje, čeprav je zelo pomembno … je pa z zdravjem in denarjem vsekakor lažje ..
Ali pa je vse skupaj, ves ta obstoj .. PREVARA ….. nepotrebna izguba časa .. da prođe vreme ….. drek ne, sem zamorila tudi vas … klinc, kaj pa me berete, nikogar ne silim in ne bom se ukvarjala še z mislijo, kako moje pisanje vpliva na vas …
Danes sem zajebana psica … žal ….
Tudi to se dogaja ….
sobota, 28. avgust 2010
Kaotično ..........
Kako bi opisala letošnje poletje .. z eno samo besedo …??
…. Hmmmm ni simpl … ampak najbolj primerna beseda bi bila KAOTIČNOOOOOO !!!!
..
Začelo se je z vročimi zadnjimi dnevi pouka, ko smo vsi že težko čakali, da se konča mora, beri šola, ki je v preteklem šolskem letu jemal ogromno energije. Zakaj? Zato ker so sinu diagnosticirali disleksijo in je to pomenilo veeeeeeliko več sedenja in potrpljenja … Ampak smo preživeli .. celo zmagali, zmaga je bila majhna, pa vseeno zmaga. Nato pa poletje, zdolgočasen otrok, ki ga zanima le TV in PC … veliko strpnosti, da ga zamotiš še z čim drugim .. in nato tik pred dopustom incident, ki je zahteval obisk policijske postaje, kajti nekaj skrbna mati si je dogodek v parku razlagala precej drugače od realnosti in napadla mojo taščo in mojega sina … jima grozila in se ju hotela fizično lotiti .. Torej obisk policije, sledila je prijava .. vse skupaj je pustilo velik priokus grenkobe, ki še kar traja. Sprašujem se kakšni so straši, ki po incidentu niso imeli jajc, da bi mi odprli vrata in se pogovorili, kako lahko taka nezrela bitja vzgajajo otroke … in ob kričanju na taščo se je sklicevala na to, da je zdravstveni delavec in bla bla bla. Bog nam pomagaj, če so naši zdravstveni delavci res takšni .. in ker boga ni .. kdo nam bo pomagal??!! JEBAAAAAAAA .. mogla bi vztrajat na njihovih vratih in razčistit na licu mesta, ne pa da v meni še vedno vre …
No potem je napočil datum našega odhoda na jug .. mislim res na jug .. daaaaaaaleč do Korčule .. pot je bila čist simpl … vse besede o razdaljah in da smo nori ker gremo tako daleč .. komično. Sploh ni naporno … in splača se .. ker je PREČUDOVITO. Štirinajst dni je minilo kot bi mignil .. dobesedno in že smo se pokali domov … tokrat po daljši poti, preko Pelješca, ki je prekrasen …. Dolina Neretve … pravljica …. In ko si na avtocesti, si že doma …. Kot bi mignil ..
Potem pa kruta reala doma. Doma imamo dve majhni navihanki, ki smo ju zaupali v varstvo tašče. Vse podrobnosti smo predelali večkrat, govorili po telefonu in njene pripombe, da jesta premalo, da ne pijeta .. so se mi zdelo taščino pretiravanje. Doma pa se je izkazala kruta … sploh ne vem kako naj to imenujem …Skratka tašča je napajalnik z vodo obračala narobe in naši veverički sta skoraj dehidrirali. Prizor je bi šokanten in vsi smo bili pretreseni. Mož je takoj poklical taščo, kljub mojemu prigovarjanju, da ni bilo namenoma, ji je zabrusil nekaj pikrih in odložil telefon. Sin se je zavlekel na posteljo in točil solze … jaz pa (naj povem, da sem se na Slovenski strani, kjer smo se na povratku ustavili na večerji, zastrupila in že na poti sem zaznala rohnenje v mojem drobovju, ki je postajalo vse glasnejše in je vse bolj odločno zahtevalo WC ), sem tekala med WC-jem in otrokom in veveričkami …. Žeja, ki sta jo čutili je bila tako velika, da sta se takoj, ko smo napajalnik obrnili pravilno, stepli. V dlan sem si nalila nekaj vode in jima ponudila … hlastno pitje .. prizor, ki ga ne bom pozabila … nikoli.
Kasneje sem v krožnik nalila vodo in jima pustila na pultu, stali sta v vodi in žejno pili … mene pa je prežemal strah .. skrb .. kdaj naj umaknem posodo .. kakšne bodo posledice … ali bo vse OK …. In seveda misel na taščo .. kako bo prenesla to … …. Kako????
Veverički sta si opomogli …. Počasi postajata to kar sta bili …. Kaj pa mi? Bomo še kdaj to kar smo bili .. preden smo odšli na morje ….??
Nikoli …. Jaz že ne …. Iščem besede s katerimi bi končala tole pisanje … pa jih ni ….. klinc … razen to, da po vseh cirkusih spet rabim dopustttttttttt ……..
…. Hmmmm ni simpl … ampak najbolj primerna beseda bi bila KAOTIČNOOOOOO !!!!
..
Začelo se je z vročimi zadnjimi dnevi pouka, ko smo vsi že težko čakali, da se konča mora, beri šola, ki je v preteklem šolskem letu jemal ogromno energije. Zakaj? Zato ker so sinu diagnosticirali disleksijo in je to pomenilo veeeeeeliko več sedenja in potrpljenja … Ampak smo preživeli .. celo zmagali, zmaga je bila majhna, pa vseeno zmaga. Nato pa poletje, zdolgočasen otrok, ki ga zanima le TV in PC … veliko strpnosti, da ga zamotiš še z čim drugim .. in nato tik pred dopustom incident, ki je zahteval obisk policijske postaje, kajti nekaj skrbna mati si je dogodek v parku razlagala precej drugače od realnosti in napadla mojo taščo in mojega sina … jima grozila in se ju hotela fizično lotiti .. Torej obisk policije, sledila je prijava .. vse skupaj je pustilo velik priokus grenkobe, ki še kar traja. Sprašujem se kakšni so straši, ki po incidentu niso imeli jajc, da bi mi odprli vrata in se pogovorili, kako lahko taka nezrela bitja vzgajajo otroke … in ob kričanju na taščo se je sklicevala na to, da je zdravstveni delavec in bla bla bla. Bog nam pomagaj, če so naši zdravstveni delavci res takšni .. in ker boga ni .. kdo nam bo pomagal??!! JEBAAAAAAAA .. mogla bi vztrajat na njihovih vratih in razčistit na licu mesta, ne pa da v meni še vedno vre …
No potem je napočil datum našega odhoda na jug .. mislim res na jug .. daaaaaaaleč do Korčule .. pot je bila čist simpl … vse besede o razdaljah in da smo nori ker gremo tako daleč .. komično. Sploh ni naporno … in splača se .. ker je PREČUDOVITO. Štirinajst dni je minilo kot bi mignil .. dobesedno in že smo se pokali domov … tokrat po daljši poti, preko Pelješca, ki je prekrasen …. Dolina Neretve … pravljica …. In ko si na avtocesti, si že doma …. Kot bi mignil ..
Potem pa kruta reala doma. Doma imamo dve majhni navihanki, ki smo ju zaupali v varstvo tašče. Vse podrobnosti smo predelali večkrat, govorili po telefonu in njene pripombe, da jesta premalo, da ne pijeta .. so se mi zdelo taščino pretiravanje. Doma pa se je izkazala kruta … sploh ne vem kako naj to imenujem …Skratka tašča je napajalnik z vodo obračala narobe in naši veverički sta skoraj dehidrirali. Prizor je bi šokanten in vsi smo bili pretreseni. Mož je takoj poklical taščo, kljub mojemu prigovarjanju, da ni bilo namenoma, ji je zabrusil nekaj pikrih in odložil telefon. Sin se je zavlekel na posteljo in točil solze … jaz pa (naj povem, da sem se na Slovenski strani, kjer smo se na povratku ustavili na večerji, zastrupila in že na poti sem zaznala rohnenje v mojem drobovju, ki je postajalo vse glasnejše in je vse bolj odločno zahtevalo WC ), sem tekala med WC-jem in otrokom in veveričkami …. Žeja, ki sta jo čutili je bila tako velika, da sta se takoj, ko smo napajalnik obrnili pravilno, stepli. V dlan sem si nalila nekaj vode in jima ponudila … hlastno pitje .. prizor, ki ga ne bom pozabila … nikoli.
Kasneje sem v krožnik nalila vodo in jima pustila na pultu, stali sta v vodi in žejno pili … mene pa je prežemal strah .. skrb .. kdaj naj umaknem posodo .. kakšne bodo posledice … ali bo vse OK …. In seveda misel na taščo .. kako bo prenesla to … …. Kako????
Veverički sta si opomogli …. Počasi postajata to kar sta bili …. Kaj pa mi? Bomo še kdaj to kar smo bili .. preden smo odšli na morje ….??
Nikoli …. Jaz že ne …. Iščem besede s katerimi bi končala tole pisanje … pa jih ni ….. klinc … razen to, da po vseh cirkusih spet rabim dopustttttttttt ……..
mogočne stene nad Orebičem
naša oaza miru ... družbo sam nam delali le škržati
malce plesa na vodi ..
mir
večerja
pogled s Pelješca na Korčulo
pogled s Pelješca na Mljet
Ston .. slikan iz avta
dolina Neretve ... čudovito
dolina Neretve ... čudovito
dolina Neretve ... čudovito
Pelješac s celine ... gojišče školjk
biti kreativen .....
varovanje teritorija :)))))))))))
škržat ..
in naši navihanki Mic in Julč
torek, 3. avgust 2010
Na tleh ..
Življenje nas vsake toliko opomni ... včasih bolj kruto .. včasih manj .. vseeno pa nas opomni kako malo ... malo smo vredni ... da smo le delček nekega neopisljivega sistema .. in res na trenutke dobim občutek, da je vsa moja pot že v naprej določena in naj se še tako zelo trudim .. otepam in bojujem zase, za svoje .. sem nemočna, kot mravlja, ki jo nevedni človek pohodi, ker je premajhna .... da bi jo opazil ..
Ja točno tako se počutim .. kot mravlja, ki vidi stopalo, ki se ji bliža ... vendar pa ne more pobegniti, ker ji zmanjkuje časa ... samo nemočno strmi v podplat ...
..
kaj vem, morda pa potrebujem dopust ... verjetno ..
Ja točno tako se počutim .. kot mravlja, ki vidi stopalo, ki se ji bliža ... vendar pa ne more pobegniti, ker ji zmanjkuje časa ... samo nemočno strmi v podplat ...
..
kaj vem, morda pa potrebujem dopust ... verjetno ..
Naročite se na:
Objave (Atom)