Živeti kot pošast .. ali umreti kot dober človek ..

Sprašujem se .. kaj je huje …??
Človek, ki je človek le po videzu .. sposoben storiti vsa mogoče grozodejstva, dejanja, ki nas druge silijo k bruhanju .. k razmišljanju, kako je to mogoče, zakaj, kako more/jo … kaj jih žene in podobno .. vendar ima tudi tako bitje svojim pet minut .. prebliske, ko se vpraša ZAKAJ ?!! Ko se znajde v labirintu in mu stena pred njim, vrže v obraz vso gnilo resnico o sebi … in ga zaradi obrambnega mehanizma, ki nam je vsem ljudem vgrajen, vrže nazaj .. prav tja v pekel, kjer ni zakaj-ev … so le dejanja, brez predsodkov …. brez pomislekov … brez srečnih koncev .. samo pošastno življenje ..
Ali kot dober človek, ki se trudi biti prijatelj .. človek, ki je pripravljen pomagati in spoštuje sočloveka .. brez predsodkov sprejema drugačne .. in ne obsoja, temveč pusti živet … in potem to svetlo bitje sreča pošast … KDO ZMAGA .. Naj vprašam drugače, ker tu ne gre za zmago, gre le za preživetje. KDO PREŽIVI?? In ker je dobri človek, pripravljen odpustiti, sprejeti drugačne … je zaradi svojih značajskih lastnosti ranljiv ….. in njegove možnosti so zaradi razloga, ki je on sam … slabe … SKORAJ NIČNE …
In potem nas učijo, da zmaga dobro, resnica … pravica ….
Le kaj v tej zmedi sodijo pravniki, sodniki …. Ljudje, ki odločajo, kaj je prav in kaj ni …

Dan za vola ubit .. al kako že

Začelo se je že včeraj zvečer. Enostavno nisem bila z nikamor. Odločila sem se, da kar najhitreje pobegnem pod odejo .. in končala sem v sinovi postelji. Slaba odločitev. Spala sem samo do 02,30  … potem pa agonija do jutra .. nisem mogla spat, premetavala sem se in svaljkala do jutra in šla neprespana v službo .. nato pa..

Telefon in obvestilo, da je sin, ki je v varstvu tašče padel s kolesom .. njena histerična razlaga z kričečim ozadjem sina, ki je glasno izražal svojo bolečino, sta me prisilili, da sem se domol odpravila že ob 12h in poskrbela za poškodovanca .. naporno in sitno, a to sodi zraven materinstva.

Nato pa sem nekaj časa preživela z našima navihankama in ko sta utrujeni legi k počitku so nastale fotke … lepi ane?!

Minljivost (spisano 29.6.2008)

To je moje prvo pisanje..... mislim tisto javno, drugače pišem že dolgo.....vendar pa je , moje pisanje ponavadi drugačno ...... pravzaprav sem to pismo pisala prijatelju pred slabim tednom, ko me je smrt mladega človek zabrisala na rit in mi dala misliti.... Rada bi ga delila z vami, predvsem tistimi, ki ste pozabila na našo majhnost .... minljivost in nepomembnost in vas samo spomnila, kako pomembne so malenkosti .....drobtinice.
Pa brez zamere.

Pismo
Spet jaz, tokrat sem žalostna, pravzaprav pretresena nad minljivostjo ...... našo minljivostjo.
Ko sem danes prebrala novico o smri znanca, ki je bil vzor in ideal mnogim, me je vrglo. Ko človek, ki prekipeva od ustvarjalnosti in energije enostavno preneha obstajati. Je že res, da bo vedno med nami, že zaradi njegovege zagnanosti je njegova zapuščina velika, pa vseeno, nikoli se mu ne bomo več zazrli v njegove tako zelo modre oči, ne bomo opazovali njegovih rok, ki so vedno hitele po zraku, ko se je trudila z razlago in nikoli več, nas ne bo pritegnil njegov glas, ki je bil nekaj posebnega .... morda malce hripav in s primorskim naglasom.

In potem začne človek razmišljati, no vsaj jaz, zakaj vsa zadrževanja in odrekanja. Zakaj si postavljamo toliko ovir in preprek, ki nam onemogočijo biti srečni in zakaj ubijemo otroka v sebi, ko pa vemo, da je to naše najlepše obdobje, ko smo svobodni in neobremenjeni, ko naša glava še ni zapacana z balastom in nesmisli, ko je to obdobje, ko je lizika pač samo lizika in ne nekaj kar je polno barvil in E-jev, ki nam škodijo. Ko imamo prijatelje zato, da se z njimi igramo, veselimo, zabavamo, da z nami premagujejo bolečine, ko so kolena potolčena, ko pademo s kolesom ali z drevesa, ko prvič poljubimo ljubjeno osebo in se potem nerodno nasmihamo, ko delimo vtise in radost. In potem odrastemo in odrinemo otroka v sebi, ga pravzaprav ubijemo.........zato, da smo odrasli in odgovorni. Mar res ne gre drugače?

Mislim, da meni še nekako uspeva hraniti to dete v sebi in otroka sem našla tudi v tebi in vesela sem, da ga deliš z menoj in da se igrava v najinem peskovniku, ker minljivost je tu in bo vedno prisotna in samo ta trenutek je resničen, to zdaj..... Tisto prej je zgodovina in tisto potem je prihodnjost.
Kaj vem morda bluzim, ne vem.

Novica o smrti me je pač vrgal na rit, zato ker sem se istovetila z njegovo družino. Pomislila sem na težave, ki jih imamo doma....in pomislila, kako se bo končalo.

Pa vseeno minljivost, ki je tu v trenutku razumem, kot grožnjo otroku in ne bom ga izpustila iz sebe, hočem, da je del mene, mojega bivanja tu, sedaj, ker zaradi otroka v sebi sem takšna kot sem. Zaradi njega premorem toliko dobre volje, energije, smeha, sreče in dojemljivosti, ustvarjalnosti. Zavedam se, da sem nekoč za nekaj časa izgubila to dete v sebi in tega si ne smem več dovoliti, ker je pomemben za srečo.
Spet sem med brskanjem po netu našla nekaj, kar se mi zdi vredno branja in bom tu prilimala:
Čudenje
Dokler se še rojevajo otroci, Bog ni obupal nad človeštvom, pravijo. Potemtakem tudi nad tistimi ne, ki smo sicer odrasli, a nosimo otroka v svojem srcu in je v naših dušah prostor za nekaj najbolj otroškega – za čudenje.

Vsakdanja rutina, avtomatizirano življenje, ki ponavlja dnevni, tedenski, mesečni in letni ritem kot nespremenljivo samoumevnost, nor delovni tempo in potrošniška blaznost, ki diktira imeti namesto biti, lahko utišajo otroka v nas. Ga prekrijejo z vsakdanjimi obveznostmi in ustaljenimi vzorci ravnanja, da skoraj ne diha več, naš notranji otrok. Zaloputnejo polkna na oknu, skozi katerega duša gleda v svet in svet nazaj v dušo. Nas spremenijo v mračna bitja, ki se ne igrajo, ne veselijo in ne smejijo. Zlati zvončki, ki pri otroku z na široko odprtimi očmi in zevajočimi usti od začudenja cingljajo ob vsakem radostnem vzkliku: »Glej!«, umolknejo. Tako živ človek hodi skozi življenje kot slep in gluh mrlič.

Ni dosti odpreti okno,
da bi se videlo polja in reko.
Ni dosti ne biti slep,
da bi se videlo drevesa in cvetove.
Potrebno je tudi imeti nobene filozofije.
S filozofijo ni dreves; so samo ideje.
Je samo vsak od nas, kot kakšna klet.
Je samo zaprto okno in vse svet tam zunaj;
in sanje, kaj bi se dalo videti,
če bi se okno odprlo,
kar ni nikoli tisto, kar se vidi, ko se odpre okno.

(Fernando Pessoa kot Alberto Caeiro – bravo Andrej Ilc za prve in Druge komade, iz katerih je ta pomenljiva pesem!)
Tako pesnik, ki zna povedati, kar drugi slutimo, in tisti – slepi in gluhi živi mrliči – pozabijo, saj so zaprli notranjega otroka v črno klet.

Oprosti, če sem te potegnila v svoje filozofiranje, taka sem, to je še ena plat mojega značaja, ki skače po moji glavi, veliko jih je v njej in vsi so nekako prijatelji med seboj, včasih pa se pojavi, kak dvom in potem me grize in razjeda, ko pa takole mozgam in premlevam, pridem do zaključka, ki je dober zame, tako za dušo, kot telo. In vem, da se odločam za sebe in ne za druge, da to kar delam delam zaradi sebe. Nekoč mi je nekdo dejal: šele ko boš srečna, boš prava za sina, in še kako prav ima. In potem spet minljivost, h kateri se danes vračam......
SKLEP VEČERA JE ; otrok v meni je in bo del moje sreče in rada se igram s teboj, pa naj so to besede ali dejanja, lepo mi je in veseli me, da te poznam.

Ah ja, drek kako na dolgo je vse to napisano, boš prej obupal, preden prideš do konca, upam, da ne.

Minsko polje

... ko zaceli rane .. gre naprej .... brez obžalovanja ...

Vem, da bo marsikdo dejal .. da pretiravam … prav, njegovo mišljenje je njegova pravica, jaz pa trenutno čutim tako.
Premišljujem o odnosih, ki jih imamo ljudje med seboj, o načinu komunikacije, o razlogih za nekatera dejanja …. in besede, ki jih uporabljamo … dejanja, ki jih napletamo nekatera dobro voljno in dobro namerno, druga zahrbtno in potuhnjeno … in mi pride na misel, kot bi hodili po minskem polju …. kot bi se obstreljevali …. in mnogi med nami ob tem še uživajo …
Zanimivo je opazovati nekatere, kako pripravljajo teren … kot manever .. kot najboljši vojaki. Vzamejo si veliko časa … premislijo vsako potezo, predvidijo vsak odgovor…in nato zadajo boleč udarec, nastavijo mino .. past in žrtev nevede stopi vanjo … res je, da ni fizičnih poškodb, vsaj ponavadi ne… res je, da rane niso vidne na zunaj, vsaj ne tistim površnim …. Ranjeni pa še kako občuti bolečino … prizadetost … izdanost. In verjemite boli … zelo boli. Pa saj to že sami veste … vsaj zdi se mi, da ni nikogar, ki tega še ni izkusil in ne bojte se, ni vam treba na glas priznati, da vas je bolelo ….
Čeprav s priznanjem … ja res se razgalimo … ampak pokažemo, da smo sposobni čutiti …
to pa je nekaj lepega …. in ko smo pripravljeni še priznati .. to pove o nas veliko. Pove kakšen človek smo, pove, da se zavedamo bolečine … ki jo lahko prizadenemo drugemu, da znamo čutiti do drugih … da se ne sramujemo in o čustvih govorimo, tudi ko niso najprijetnejša, da ne bežimo pred njimi ….
Hmmmm in pove nam še nekaj …. da najverjetneje nismo en od tistih, ki nesramno nastavlja pasti in mine …. za fizične bolečine … in se nato v svojem varljivem oklepu brezčutnosti naslaja ob bolečini drugih … bolno in izrojeno.
Ja, minsko polje in obstreljevanje .. z veliko mero nevoščljivosti zunanjih opazovalcev, ki z veseljem posegajo z ne umestnimi in neumnimi opazkami in poskušajo vplivat na potek dogodkov. In kdo to vzdrži …. ? Tisi, ki razmišlja iskreno, ki deluje spontano …. in ki premore pravo mero taktnosti in intuicije … da se spretno kot plesalec premika med pastmi ….. in z nasmehom na obrazu živi življenje … in tudi, ko stopi sem in tja v kako past .. ne obupa, ne kuje maščevanja …. pač pa si zaceli rane … in krene novim doživetjem naproti
…. previdneje …… pa še vseeno spontano, brez preračunljivosti ….
…. Ker pač verjame v srečo ….

Dont Give Up

Dont give up

 

Mislim, da ga ni človeka, ki ne bi imel trenutka, ko ga popade malodušje … pomanjkanje volje ….
in takrat bi si želela slišat .. nekaj iz srca … nekaj iskrenega … besede izrečene s tistim žarom, ki te povzdigne … nekam v nebo .. ti povrne voljo .. moč … predvsem zato, ker so besede iskrene … in ker so res namenjene tebi … meni ...

…. Zate …. Zanjo ….. Zanj ….. Za njih …. Za vse vas …….
..... Zame …..

Ni lahko … vsak dan ..je napor .. ki jemlje ceno .. .davek … in ko mi praviš, da si OK … tudi takrat, ko to nisi, vem … vem, ker te čutim, ker te poznam … ker te imam rada.
In veš, rada bi ti samo povedala, da tudi , ko si na tleh .. .potolčen in sam … ko tvoji dnevi niso uspešni in sijajni …. tudi te dni si moj dragi … te nimam rada nič manj … takrat še bolj čutim to čustvo do tebe … še močneje me prevzema … še bolj si želim, da bi ti znala … da bi ti lahko pomagala … in ko se tebi zdi, da si ničvreden … beden in plehek … jaz vidim človeka, ki se poskuša pobrati … ki je za trenutek izgubil vero v vase … in jaz sem tu, da ti pomagam … da ti ponudim roko, da vstaneš … da preženem te temne oblake … in prikličem sonce …. Se spomniš sonca … sonca v najinih očeh … sonca ujetega v mojih laseh ..

Želim ti reči, da nikar ne pozabi .. .tudi ko bo najhuje sem tu .. .ZATE …
vedno, ker si moj dragi …
nikar ne pozabi ….

.... življenje je čudež ... tako bi ga morali živeti ....

Nit-i

Včasih me obidejo občutki tesnobe … tisti .. ki te trgajo, danes pa sem jih dojela drugače. Prvič.
Prvič in drugače ….. in ni tesnobe …. In dobro se počutim ob tem.

Prej se mi je vedno zdelo da vsak, ki se me dotakne … vzame del mene in odide.
Pusti praznino … kot, da bi v pletenem puloverju vzel nit med prste in se odpravil na pot.
Nit pa… ja, nit pa bi se vlekla dokler je ne zmanjka … ko puloverja ni več ….
Ko ostaneš gol in razgaljen.

No danes se počutim drugače in to prvič. Spoznala sem, da vsak, ki pride in se mi približa, vzame del mene .. vendar pa pri meni pusti del sebe … tisti del, ki mi ga je želel pokazati,
in ki ga je delil z menoj, hote ali ne hote.
Delil sebično ali nesebično ni važno, ostane pri meni, od namenov in občutij pa je odvisen spomin na skupne dogodke … in res je, pomembni so motivi in ne samo dejanja …
Dejanja res izzovejo posledice … pa vseeno, ko človek premišljuje se vrača k dejanju in od dejanja k motivu … in tako velikokrat najde opravičilo za dogodek, ki ga prej ni razumel.
In potem je lažje, ker kako naj gre človek naprej in preko, če nečesa ne razume
Kako naj nadaljuje, če nekaj manjka .. .nekaj pomembnega
… zaključek …

Skratka moje nitke so tu … čakajo, da jih na poti do mene in od mene primejo v roke tisti, ki se mi lahko dovolj približajo in res je,
pri meni ostajajo vaše niti.
Tiste niti, ki jih pletem v svoja razmišljanja … ki jih ubesedim … in delim naprej.
Vsak se me dotakne tako ali drugače … in vsak je ujet v delček mojega spomina .. mojega pisanja. Kje v tem pisanju pa se bo kdo znašel pa je odvisno od vas …
Jaz samo pišem zgodbe … pripovedi in razmišljanja ..
.. no še prej pa jih živim … vsaj nekatere ..

.... Iz nekaterih niti se tkejo sanje ....

prijateljstvo, ki je lahko tako krhko kot bilka ,
pa vseeno tako močno, da lahko zlomi .. uniči
pogubi

Narava mi je dala

V ekstazi dveh teles .. prepletenih sem bila spočeta in narava je pričela svoj ples.
Ples, ki ga že od pradavnine in še dlje pleše, vedno znova .. nezmotljiva.
Ustvarja nas, vas, njih .. on, tiste …. Vse … od živali do rastlin .. do nas ljudi.
V svoji ustvarjalnosti nenadomestljiva
.. nikoli brez idej ..
.....… večna .... vsemogočna ….....
...
..
.
Ko je ustvarila mene si je vzela čas …... prav toliko, kolikor ga je potrebovala.
Odločila se je, da bom ženska .. ker mi vedno ne bo lahko, ker bodo na moji poti preizkušnje, kjer bi moški klonil.
In ker sem ustvarjena kot ženska, mi je narava dala potrpežljivost.
Tisto, ki jo poznajo matere, ker ta je drugačna … skoraj neomejena … in se vsak dan širi
in meje se vsak dan odmikajo.
Vsadila mi je občutke … čutnosti, ki so brezmejni, ko že pogled zadošča, da spoznam bolečino, ko berem in slišim besede, ki niso napisane in ne izrečene.
Ker razumem plemenitost tudi, ko ta boli in jemlje moč.

Ko je nizala delce mene in me ustvarjala si je vzela čas in mi vsadila brezpogojno ljubezen
in mi pozabila pokloniti sovraštvo.
Mi je dala pozornost … mi je dala srce in poleg položila še razumevanje.
Dala mi je nežnost in otroško dušo, dala mi je moč neštetih bojevnikov in poklonila mi je mir, nežno ga je vpletla v moja vlakna
in nato mi je dala vero,
vero v vase, da zmorem in da sem.

Poklonila mi je nemoč, žalost, ranljivost … krhkost, zbeganost ..
odločnost .. poštenost, iskrenost
in vedenje, da vse to imam.
…
..
.
Napotila me je v svet .. brez navodil in načrta
… samo …
.. ker je verjela, da je moja popotnica dovolj ..
Kaj bom počela je prepustila meni
in mi zaupala, da zmorem, ker sem ustvarjena od nje.

Dala mi je vse, na meni pa je kaj in kako bom.

Še vedno hodim, živim in čutim. Še sem tu, takšna kot na začetku,
samo nekaj brazgotin krasi mojo dušo .. tisto dušo, ki mi je bila podarjena.
Še je čista in neokrnjena
včasih boječa in hkrati močna
pa vseeno nežna in odločna.
Pripravljena in pozorna, da ujame košček sreče, žarek upanja,
Se ognem zlobi in sovraštvu, če pa ju srečam
.. takrat pa, se bliska in grmi … ker se le branim ..

Samo to in nič drugega!

Če bi bila babica ..

Včasih se mi zdi, da bi bilo bolje, če bi lahko zamrznila čas …ja prav ste slišali, zamrznila bi ga. Zakaj? Da bi imela čas .. da premislim, izdelam strategijo .. prespim .. stuhtam ….se zberem ..
..
V sobota sem izvedela za smrt človeka, ki ga sicer ne poznam .. poznam pa ljudi, ki jih je ta smrt prizadela. Še težje je, ker je umrli mlad .. z majhnimi otroci .. človek, ki so ga drugi imeli za vzor, človek, ki je priskočil na pomoč komurkoli, nesebično, brez preračunljivosti …
V člankih, ki so se pojavili v njegov spomin so tudi fotografije in ko sem včeraj prvič uzrla obraz mladega človek, ki je prekipeval in bil na višku svojih življenjskih moči … me je pretreslo .. Njegov obraz žari, nasmejano bitje, polno veselja .. iskrene oči .. obraz kot sonce … in potem se vprašam o nesmislih tega sveta … o bedarijah, ki nas mučijo, tudi mene. O nekih kvazi pametni skupini, ki vodi ta planet .. v gotovo pogubo, o ovcah, ki jim sledijo in o takšnih kot se jaz, ki še razmišljajo s svojo glavo, imajo/mo očitno pomanjkanje črednega nagona, kljub vsemu pa nimamo moči .. kajti če se združimo, smo na poti, ki nas pelje v enako pogubo .. kot naše predhodnike .. jeba..
Čisto sem skrenila s smeri pisanja .. kaj morem, tko mi delajo možgani .. kaotično. Naj se vrnem k mladeniču, ki ga ni več … Bil je sin, brat, mož, oče, prijatelj … človek, ki je reševal življenja … in če bi bila pravica, bog, kot nekateri pravite, bi bil še tu. Obesil bi tisto zastavo .. sestopil in se veselil z otroci … potem bi odšel domov .. k ženi, k otrokom in nihče nikoli nebi pomislil na ta hudičevi dogodek ..
Ob klepetu v družbi je padla pripomba, da bi najraje premaknili čas nazaj … Jaz pa pravim, ne pomaga … vem, šla sem čez to … Čas naprej .. edino to, da se oddaljiš od dogodka in pobegneš v prihodnost .. daleč naprej .. spomini pa ostanejo .. se vračajo … in morijo .. potem pa tisti občutek pogrešanja .. ko si želiš dotik, objem … pogled in sedenje v dvoje v tišini …
Žal mi je za družino … svojce in prijatelje … za vse, ki ga pogrešate …
..
Če bi bila babica, bi bilo že vse to za menoj … sedela bi s spomini .. manj bi bolelo … lahko bi bila sitna, muhasta in pozabljiva, kajti vsi bi me videli kot starko …
..
Dečko to je blog zate in za vse tebi enaki, ki vas več ni ..
Minljivost, ki nas straši ....

Prazno ..

Puščava, prazna … sama … tako zelo sama.  Sem in tja v noči pride obisk .. nočni obiskovalec .. obiskovalka, ki se hitro zmuzne preko njene površine …si vzame želeno, pograbi in beži .. v svoj svet .. Puščava tako zelo žejna … tako zelo sama …

..

Danes premišljujem o ljubezni .. Kaj je .. kje je …. Kdaj pride … ali pride ……??????

Toliko vprašanj za nekaj utvar .. nekaj trenutkov … nekaj …

Toliko želja, ki jih vsi gojimo tiho v sebi … tiho …čisto tiho.

..

Želim si le  … trenutke, ki so kot hrana … potrebni, nujni …. Trenutki, kot hip …

..

Kako zelo kaotično

Bolje da neham....